Dokažimo svojo vero s tem, kako živimo

»Vera, če nima del, [je] mrtva.« (JAKOB 2:17)

1. Zakaj so bili zgodnji kristjani pozorni tako na svojo vero kot tudi na dela?

ZGODNJI kristjani kot celota so svojo vero dokazovali s tem, kako so dejansko živeli. Učenec Jakob je vse kristjane spodbudil: »Postanite pa izpolnjevalci besede, ne le poslušalci.« Dodal je: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jakob 1:22; 2:26) Približno 35 let zatem, ko je to napisal, so številni kristjani svojo vero še vedno dokazovali s primernimi deli. Vendar nekateri na žalost niso tako ravnali. Jezus je občino v Smirni pohvalil, mnogim iz občine v Sardah pa je rekel: »Vem za tvoja dejanja: znan si po tem, da si živ, vendar si mrtev.« (Razodetje 2:8–11; 3:1)

2. Kaj naj bi se kristjani glede svoje vere vprašali?

² Skladno s tem je Jezus kristjane v Sardah – in na splošno tudi vse, ki bi pozneje brali njegove besede – spodbudil, naj pokažejo ljubezen, ki so jo na začetku čutili do krščanske resnice, in naj bodo duhovno budni. (Razodetje 3:2, 3) Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: ‚Kako pa je z mojimi deli? Ali s svojim ravnanjem jasno kažem, da se kar najbolj trudim v vsem dokazovati svojo vero, celo na področjih, ki niso neposredno povezana z oznanjevanjem ali občinskimi shodi?‘ (Luka 16:10) Pregledali bi lahko veliko področij v življenju, vendar se osredinimo le na eno: na družabna srečanja, med katera spadajo tudi tista, ki se pogosto priredijo po krščanski poroki.

Manjša družabna srečanja

3. Kakšno je biblijsko stališče glede srečanj?

³ Večina se nas razveseli, kadar smo povabljeni na kakšno srečanje, na katerem se zberejo veselo razpoloženi kristjani. Jehova je ‚srečen Bog‘ in želi, da so srečni tudi njegovi služabniki. (1. Timoteju 1:11) Salomon je pod njegovim navdihnjenjem v Biblijo napisal naslednje dejstvo: »Tedaj sem hvalil veselje, ker ni nič boljšega človeku pod solncem, nego da jé in pije in se veseli, in to naj pri njem ostane ob trudu njegovem  vse njegove žive dni.« (Propovednik 3:1, 4, 13; 8:15) Takšno veselje lahko občutimo pri družinskem obroku ali na kakšnem manjšem družabnem srečanju pravih častilcev. (Job 1:4, 5, 18; Luka 10:38–42; 14:12–14)

4. Kaj bi moral posameznik upoštevati pri tem, ko organizira družabno srečanje?

⁴ Srečanje, ki ga organizirate in ste zanj odgovorni, bi morali vnaprej skrbno načrtovati, četudi na obrok in prijateljski pogovor povabite le peščico sovernikov. (Rimljanom 12:13) Najbrž boste želeli, da se ‚vse godi spodobno‘ in da vas vodi »modrost, ki je od zgoraj«. (1. Korinčanom 14:40; Jakob 3:17) Apostol Pavel je napisal: »Če torej jeste ali pijete ali delate kar koli drugega, vse delajte Bogu v slavo. Ne postanite vzrok za spotiko.« (1. Korinčanom 10:31, 32) Na katere reči bi morali biti še posebej pozorni? Če bomo o njih že vnaprej razmislili, bomo lahko s tem, kar bomo počeli mi in naši gostje, zagotovo dokazovali svojo vero. (Rimljanom 12:2)

Kakšno naj bo srečanje?

5. Zakaj bi moral gostitelj skrbno premisliti o tem, ali naj gostom postreže z alkoholnimi pijačami in poskrbi za glasbo?

⁵ Veliko gostiteljev se znajde pred vprašanjem, ali naj gostom postrežejo z alkoholnimi pijačami. Za to, da bi bilo srečanje prijetno, vsekakor ni treba točiti alkohola. Spomnimo se, da je Jezus veliki skupini ljudi, ki so prišli k njemu, priskrbel hrano – pomnožil je kruh in ribe. V pripovedi ne piše, da je čudežno priskrbel vino, čeprav vemo, da je bil sposoben tudi tega. (Matej 14:14–21) Če se odločite, da boste na srečanju stregli z alkoholnimi pijačami, bodite zmerni, kar se tiče količine. Poleg tega ustrezite tudi tistim, ki imajo raje brezalkoholne pijače. (1. Timoteju 3:2, 3, 8; 5:23; 1. Petrovo 4:3) Zagotovo ne sme nihče občutiti pritiska, da mora piti nekaj, kar lahko »piči kakor kača«. (Pregovori 23:29–32) Kako pa je z glasbo ali s petjem? Če boste na srečanju imeli glasbo, boste skladbe nedvomno skrbno izbrali, pri čemer boste upoštevali ritem in besedilo. (Kološanom 3:8; Jakob 1:21) Številni kristjani so spoznali, da k prijetnemu ozračju prispeva to, da predvajajo Kraljestvene melodije ali pa da takšne pesmi celo skupaj zapojejo. (Efežanom 5:19, 20) Vsake toliko časa seveda preverite jakost glasbe, da ta ne bi preglasila prijetnih pogovorov ali motila sosedov. (Matej 7:12)

6. Kako lahko gostitelj pri pogovorih ali drugih dejavnostih pokaže, da je njegova vera živa?

⁶ Na družabnih srečanjih se kristjani lahko pogovarjajo o različnih temah, berejo na glas kakšno čtivo ali pa si pripovedujejo zanimiva doživetja. Če pogovor skrene s prave  poti, ga lahko gostitelj taktno preusmeri. Prav tako bi moral biti pozoren, da v pogovoru nihče ne prevladuje. Če to opazi, lahko uvidevno spregovori sam in v pogovor vplete tudi druge, morda tako, da mlajše kaj povpraša ali pa načne temo, o kateri lahko vsak kaj pove. Takšnega druženja bodo veseli tako mlajši kot starejši. Če kot organizator usmerjate srečanje modro in taktno, bodo navzoči spoznali, da ste razumni. (Filipljanom 4:5) Videli bodo, da je vaša vera živa in da vpliva na vsa področja vašega življenja.

Poroka in poročno slavje

7. Zakaj si načrtovanje poroke in z njo povezano srečanje zaslužita pozornost?

⁷ Posebna priložnost za veselje je krščanska poroka. Božji služabniki v preteklosti, med katerimi so bili Jezus in njegovi učenci, so se radi udeležili takšnih veselih dogodkov, med drugim tudi slavja, ki se je priredilo po poroki. (1. Mojzesova 29:21, 22; Janez 2:1, 2) V zadnjem času pa izkušnje jasno kažejo, da načrtovanje družabnih dejavnosti v zvezi s poroko, ki bi odsevala dobro presojo in krščansko uravnovešenost, terja dodaten trud. Vendar so te dejavnosti normalen del življenja, pri katerih ima kristjan priložnost pokazati svojo vero.

8., 9. Kako običaji na mnogih porokah odkrivajo to, kar beremo v Prvem Janezovem pismu 2:16, 17?

⁸ Mnogi ljudje, ki ne poznajo Božjih načel ali pa se zanje ne menijo, gledajo na poroko kot na priložnost, ko lahko gredo v skrajnost oziroma vsaj kot na priložnost, kjer so skrajnosti opravičljive. Neka mladoporočenka je glede svoje »kraljevske« poroke za eno od evropskih revij dejala: ‚Peljala sva se v četverovprežni paradni kočiji, sledilo pa nama je 12 dvokolesnih enovprežnih vozov in kočija, na kateri so igrali glasbeniki. Nato smo imeli večerjo z izbranimi jedmi in izvrstno glasbo; bilo je naravnost veličastno. Natanko tako, kot sem si želela – bila sem kraljica dneva.‘

⁹ Običaji se sicer od dežele do dežele razlikujejo, vendar takšno mišljenje preprosto odkriva to, kar je napisal apostol Janez: »Nič od tega, kar je v svetu – želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje svojih življenjskih sredstev – ne izvira od Očeta, temveč od sveta.« Ali si lahko predstavljate zrela kristjana, ki si želita imeti »kraljevsko« poroko z razkošnim in pravljičnim sprejemom? Namesto tega naj bi pri načrtovanju poroke imela v mislih, da tisti, ki »izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno«. (1. Janezovo 2:16, 17)

10. a) Zakaj je nujno, da vnaprej načrtujemo, če želimo imeti poroko, ki bo odsevala razumnost? b) Kako naj bi ravnali, kadar sprejemamo odločitve glede gostov?

¹⁰ Krščanski pari želijo biti stvarni in razumni. Pri tem jim lahko pomaga Biblija. Čeprav je poročni dan res nekaj posebnega, se zavedajo, da je to šele začetek skupnega življenja dveh kristjanov, ki imata pred seboj upanje, da bosta živela večno. Ni jima treba imeti velikega poročnega slavja. Če pa se vseeno odločita, da ga bosta priredila, bosta verjetno prej izračunala stroške in premislila o tem, kakšno bo. (Luka 14:28) V njunem skupnem krščanskem življenju bo glede na Sveto pismo poglavar družine mož. (1. Korinčanom 11:3; Efežanom 5:22, 23) Zato je za poročno slavje odgovoren predvsem ženin. Seveda pa se bo s svojo bodočo ženo ljubeče posvetoval o rečeh, kot je denimo to, koga želita povabiti na svatbo oziroma koliko jih sploh lahko povabita. Morda ne bo mogoče ali praktično povabiti vseh prijateljev in sorodnikov, zato bosta morala biti pri sprejemanju nekaterih odločitev razumna. Če bodoča zakonca nekaterih sokristjanov ne moreta povabiti, bi morala biti prepričana, da bodo to razumeli in ne bodo užaljeni. (Propovednik 7:9)

 »Starešina«, ki je odgovoren za svatbo

11. Kakšno vlogo ima lahko na svatbi »starešina« oziroma brat, ki je zanjo odgovoren?

¹¹ Kako lahko par, ki se nameni organizirati svatbo, poskrbi, da bo to srečanje ostalo dostojanstveno? Jehovove priče se že več desetletij zavedajo, kako modro je upoštevati nekaj, kar je omenjeno v zvezi s svatbo v Kani, na kateri je bil navzoč Jezus. Na njej je bil tudi »starešina«, ki je bil zanjo odgovoren in je bil prav gotovo zaupanja vreden sovernik. (Janez 2:9, 10) Podobno bo tudi moder ženin za to pomembno vlogo izbral duhovno zrelega krščanskega brata. Ta se bo pozanimal, kakšne želje in okus ima ženin, ter bo to upošteval pri podrobnostih pred samim srečanjem in med njim.

12. O čem bi moral ženin premisliti glede pitja alkoholnih pijač na poroki?

¹² Nekateri pari se skladno s tem, kar smo obravnavali v 5. odstavku, odločijo, da na poročnem slavju ne bo alkoholnih pijač, tako da ne bi prišlo do zlorabe, zaradi česar ta dogodek ne bi bil tako vesel in uspešen kot sicer. (Rimljanom 13:13; 1. Korinčanom 5:11) Če pa bi se par odločil za alkoholne pijače, bi ženin moral poskrbeti, da se strežejo oziroma so na voljo v zmernih količinah. Tudi na poroki v Kani so imeli vino in Jezus jim je priskrbel takšno, ki je bilo odlične kakovosti. Zanimivo pa je, kaj je povedal starešina, ki je bil odgovoren za to svatbo: »Vsi drugi ponudijo najprej dobro vino, šele potem, ko so ljudje že opiti, tisto slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do sedaj.« (Janez 2:10) Jezus zagotovo ni prispeval k temu, da bi se kdo napil, saj je to imel za graje vredno početje. (Luka 12:45, 46) Starešina je s svojim presenečenjem nad tem, kako dobro je vino, jasno pokazal, da se je v preteklosti že zgodilo, da so se nekateri svatje napili. (Apostolska dela 2:15; 1. Tesaloničanom 5:7) Zato bi morala ženin in zanesljiv kristjan, ki mu je zaupano nadzorovanje poročnega slavja, poskrbeti, da bi vsi navzoči upoštevali naslednje jasno navodilo: »Tudi se ne opijajte z vinom, v čemer je razbrzdanost.« (Efežanom 5:18; Pregovori 20:1; Ozea 4:11)

13. O čem bi morala bodoča zakonca premisliti, če bosta na svatbi imela glasbo, in zakaj?

¹³ Tako kakor na drugih srečanjih, na katerih je glasba, bi morali tudi na poročnem slavju paziti na jakost zvoka, tako da bi se ljudje lahko med pogovarjanjem slišali. Neki krščanski starešina je opazil: »Čez čas, ko se pogovori razživijo ali pa gostje začnejo plesati, se jakost glasbe včasih poveča. Glasba, ki se je na začetku slišala samo v ozadju, morda postane bučna in ovira pogovor. Poročno slavje je priložnost za prijetno druženje. Kako žalostno bi bilo, če bi nas bučna glasba tega oropala!« Tudi pri tem morata ženin in brat, ki mu je zaupano nadzorstvo, ravnati odgovorno. Glasbenikom, pa naj se ti z glasbo ukvarjajo poklicno ali ne, ne smeta dopustiti, da bi sami odločali o tem, kakšna bo glasba in kolikšna bo jakost. Pavel je napisal: »Kar koli storite v besedi ali delu, vse storite v imenu Gospoda Jezusa.« (Kološanom 3:17) Ali bodo svatje, ko se bodo vrnili domov, imeli v spominu glasbo, iz katere je bilo razvidno, da je par skušal vse delati v imenu Jezusa? Tako bi bilo prav.

14. Česa naj bi se kristjani z veseljem spominjali s poroke?

¹⁴ Na dobro pripravljeno poroko imamo lahko zares lepe spomine. Adam in Edyta, ki sta poročena že 30 let, sta glede neke poroke dejala: »Res si lahko začutil krščansko ozračje. Predvajali so hvalnice Jehovu, imeli pa  smo tudi drugo izvrstno razvedrilo. Ples in glasba sta bila drugotnega pomena. Bilo je prijetno in izgrajujoče, vse je bilo skladno z biblijskimi načeli.« Jasno je, da ženin in nevesta lahko marsikaj storita za to, da svojo vero dokažeta z deli.

Poročna darila

15. Katere biblijske nasvete lahko upoštevamo v zvezi s poročnimi darili?

¹⁵ V mnogih deželah je običajno, da prijatelji in sorodniki mladoporočenca obdarijo. Kaj naj bi pri obdarovanju imeli v mislih? Spomnimo se, da je apostol Janez govoril o ‚bahavem razkazovanju življenjskih sredstev‘. Takšnega razkazovanja ni povezal s kristjani, ki svojo vero kažejo z deli, temveč s ‚svetom, ki mineva‘. (1. Janezovo 2:16, 17) Ali naj bi glede na te Janezove navdihnjene besede mladoporočenca javno povedala, kdo jima je kaj podaril? Kristjani iz Makedonije in Ahaje so prispevali za bratovščino v Jeruzalemu, vendar ni nikjer nakazano, da so bila objavljena tudi njihova imena. (Rimljanom 15:26) Številni kristjani, ki dajo poročno darilo, nočejo nase pritegniti neprimerne pozornosti, temveč želijo ostati neimenovani. V zvezi s tem preglejte Jezusov nasvet, napisan v Matejevem evangeliju 6:1–4.

16. Kako se lahko mladoporočenca ogneta temu, da bi ranila čustva drugih, ko gre za poročna darila?

¹⁶ Mladoporočenca bi lahko s tem, da bi povedala, kdo je kaj podaril, darovalce ‚izzvala k tekmovanju‘, čigavo darilo je boljše ali dražje. Zato modra kristjana ne bosta želela javno objaviti imen tistih, ki so jima dali darilo. S tem bi lahko spravila v zadrego druge, ki morda niso mogli ničesar podariti. (Galačanom 5:26; 6:10) Seveda ni narobe, da nevesta in ženin vesta, kdo jima je kaj podaril. To lahko verjetno razbereta iz primerne vizitke, ki je priložena k darilu, vendar je ne prebereta v javnosti. Pri kupovanju, dajanju in sprejemanju poročnih daril ima vsakdo izmed nas priložnost dokazati, da naša vera celo v tako osebnih zadevah vpliva na naše ravnanje. *

17. Kateri cilj naj bi imeli kristjani v zvezi s svojo vero in z dejanji?

¹⁷ Svoje vere ne dokazujemo le s tem, da živimo moralno, obiskujemo krščanske shode in sodelujemo pri oznanjevanju. Da bi le vsi mi imeli vero, ki je živa in ki vpliva na vse, kar počnemo. Da, svojo vero lahko kažemo tako, da naredimo vse, kar je v naši moči, in to tudi na tistih področjih v življenju, ki smo jih obravnavali v tem članku. (Razodetje 3:2)

18. Kako se lahko besede iz Janezovega evangelija 13:17 izkažejo za resnične, ko gre za krščanske poroke in srečanja?

¹⁸ Jezus je zatem, ko je svojim zvestim apostolom ponižno umil noge in jim s tem dal odličen zgled, rekel: »Če vse to veste, ste lahko srečni, če tako delate.« (Janez 13:4–17) Danes tam, kjer živimo, morda ni potrebno oziroma ni v navadi, da bi drugim, denimo našim gostom, umivali noge. Toda kot smo pregledali v tem članku, so v življenju tudi druga področja, denimo družabna srečanja in krščanske poroke, na katerih lahko z ljubečim in obzirnim ravnanjem kažemo svojo vero. Tako je lahko ne glede na to, ali se pripravljamo na lastno poroko, smo gostje na poroki ali pa na veselem poročnem slavju, na katerem so zbrani kristjani, ki želijo svojo vero kazati z deli.

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovorili?

Kako lahko kažete svojo vero:

• ko organizirate družabno srečanje?

• ko organizirate poroko oziroma svatbo?

• ko dajete ali sprejemate poročna darila?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 24]

Naj vas vodi »modrost od zgoraj«, pa četudi povabite samo peščico ljudi