»Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem«

»Pogumno« in temeljito pričevanje

NASILNA drhal hoče do smrti pretepsti poslušnega Božjega služabnika. Tik pred zdajci ga rimski vojaki iztrgajo napadalcem iz rok in ga priprejo. Tako se začnejo odvijati dogodki, ki si sledijo kakšnih pet let, in zaradi tega lahko o Jezusu Kristusu sliši mnogo visokih rimskih uradnikov.

Žrtev napada je apostol Pavel. Okoli leta 34 n. št. je Jezus napovedal, da bo Pavel (Savel) ponesel Njegovo ime pred ‚kralje‘. (Apostolska dela 9:15) Do leta 56 n. št. se to še ni zgodilo. Ko se apostol bliža koncu svojega tretjega misijonarskega potovanja, pa postane očitno, da se bodo stvari kmalu spremenile.

Napaden, vendar ga to ne ustavi

Pavel nadaljuje svoje potovanje v Jeruzalem, toda nekateri kristjani ga »po duhu« svarijo, da ga v tem mestu čaka preganjanje. Toda on jim pogumno reče: »Pripravljen [sem] v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa tudi umreti, ne samo biti zvezan.« (Apostolska dela 21:4–14) Takoj ko Pavel pride v tempelj v Jeruzalemu, Judje iz Azije, ki vedo, kakšen uspeh je tam imel apostol v oznanjevanju dobre novice, nahujskajo drhal, da bi ga ubili. Rimski vojaki mu hitro priskočijo na pomoč. (Apostolska dela 21:27–32) Zaradi tega dobi Pavel edinstvene priložnosti, da oznani resnico o Kristusu sovražno razpoloženim poslušalcem in posameznikom iz visokih krogov.

Pričuje težko dosegljivim ljudem

Pavla zaradi varnosti zvlečejo po stopnicah trdnjave znane kot Antonijski stolp. * Na teh stopnicah zatem apostol prepričljivo pričuje versko nestrpni množici. (Apostolska dela 21:33–22:21) Toda kakor hitro omeni, da je poslan oznanjevat poganom, nasilje ponovno izbruhne. Vojaški poveljnik Lizija naroči, naj Pavla ob bičanju zaslišijo, da ugotovijo, česa ga Judje obtožujejo. Toda ko Pavel pove, da je rimski državljan, s tem bičanje prepreči. Naslednji dan Lizija odvede Pavla pred sanhedrin, da bi ugotovil, česa ga Judje obtožujejo. (Apostolska dela 22:22–30)

Pred tem sodiščem ima Pavel še eno odlično priložnost, da oznanjuje svojim rojakom, Judom. Kot neustrašen evangelizator razglasi svoje prepričanje v vstajenje. (Apostolska dela 23:1–8) Sovražno razpoloženje Judov, ki ga hočejo umoriti, se ne poleže, zato Pavla odvedejo v vojašnico. Naslednjo noč mu Gospod izreče naslednje spodbudno zagotovilo: »Le pogumno! Kakor si namreč temeljito pričeval zame v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.« (Apostolska dela 23:9–11)

Načrt, da bi Pavla ubili, preprečijo tako, da apostola naskrivaj hitro pošljejo v Cezarejo, rimsko upravno središče Judeje. (Apostolska dela 23:12–24) Tam se mu ponudijo še druge dragocene priložnosti, da oznanjuje »kraljem«. Najprej pa deželnemu upravitelju Feliksu pojasni, da ni nobenih dokazov, ki bi podkrepili obtožbe zoper njega. Kasneje njemu in njegovi ženi, Druzili, pričuje o Jezusu ter o samoobvladanju, pravičnosti in o prihodnji sodbi. Toda Feliks ga vseeno pridrži v zaporu dve leti, ker upa na podkupnino, vendar je nikoli ne prejme. (Apostolska dela 23:33–24:27)

 Ko Feliksa zamenja Fest, se Judje ponovno trudijo, da bi bil Pavel obsojen in usmrčen. Primer znova obravnavajo v Cezareji, kjer Pavel, zato da ga ne bi sodili v Jeruzalemu, izjavi: »Stojim pred cesarskim sodnim stolom [. . .] Na cesarja se sklicujem!« (Apostolska dela 25:1–11, 20, 21) Nekaj dni kasneje, potem ko apostol pojasni svoj primer kralju Herodu Agripu II., mu ta reče: »Še malo, pa bi me pregovoril, da bi postal kristjan.« (Apostolska dela 26:1–28) Okoli leta 58 n. št. Pavla pošljejo v Rim. Čeprav je zapornik, si ta domiselni apostol v več kot dveh letih ustvari različne priložnosti, da oznanjuje o Kristusu. (Apostolska dela 28:16–31) Zdi se, da je Pavel nazadnje prišel pred cesarja Nerona, bil razglašen za nedolžnega in končno obnovil svojo misijonarsko službo kot svoboden človek. Nobenega poročila ni, da bi še kateri od drugih apostolov imel priložnost pričevati o dobri novici takšnim uglednim ljudem.

Iz tega, kar smo pregledali, lahko vidimo, da je apostol Pavel živel v skladu s pomembnim načelom, ki so ga že pred tem na judovskem sodišču izrekli sokristjani: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (Apostolska dela 5:29) Kakšen dober zgled za nas! Kljub trdovratnemu prizadevanju ljudi, da bi apostola ustavili, je ta povsem poslušal zapoved, naj temeljito pričuje. Zaradi takšne neomahljive poslušnosti Bogu je izpolnil nalogo, da kot »izbrana posoda« ponese Jezusove ime »narodom, pa tudi kraljem in Izraelovim sinovom«. (Apostolska dela 9:15)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/sliki na strani 9]

ALI JE PAVEL ZGOLJ ŽELEL BRANITI SEBE?

Pisatelj Ben Witherington III. je v zvezi s tem vprašanjem napisal: »Pavlu [. . .] ni bilo najpomembnejše to, da brani sebe, temveč mu je bilo več do tega, da ponese evangelij do oblastnikov, tako judovskih kot poganskih. [. . .] Pravzaprav je bil na zatožni klopi evangelij.«