Ali se lahko v ljubezni razširimo?

VERIGA, ki povezuje ladjo in sidro, mora zdržati izjemno napetost, da plovila ne bi odneslo. To pa je mogoče samo, če so členi v verigi zanesljivi in močni, sicer se bo veriga pretrgala.

Nekaj podobnega lahko rečemo za krščansko občino. Da bi bila ta močna in zdrava, morajo biti posamezni člani med seboj složno povezani. Kaj jih povezuje? Ljubezen, ki je najmočnejša združevalna sila. Zato nas ne preseneča, da je Jezus Kristus svojim učencem dejal: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« Zares, ljubezen, ki je med pravimi kristjani, ni samo običajno prijateljstvo in vzajemno spoštovanje. Pravi kristjani so si privzgojili ljubezen, ki je samopožrtvovalna. (Janez 13:34, 35)

Cenimo sovernike

V mnogih občinah se zbirajo ljudje različnih starosti, ras, narodnosti, kultur, jezikov in iz raznovrstnih družbenih slojev. Vsak član ima svoj okus, svoje upe in svoje strahove ter običajno še kakšno osebno breme – mogoče slabo zdravje ali denarne težave. Takšna raznolikost je morda izziv za krščansko enotnost. Kaj nam torej lahko pomaga, da se razširimo v ljubezni in ostanemo enotni kljub izzivom? Drug drugega bomo lahko še bolj ljubili, če bomo vse v občini iskreno cenili.

Kaj pa pravzaprav pomeni ceniti nekoga? Če sovernike cenimo, potem smo pozorni na njihove potrebe, jih nadvse spoštujemo, se zavedamo njihovih odlik in smo hvaležni, da skupaj z nami častijo Boga. Zaradi vsega tega nam zelo prirastejo k srcu. Razmislek o tem, kar je apostol Pavel napisal korintskim kristjanom v prvem stoletju, nam bo pomagal razumeti, kako lahko krščansko ljubezen kar najbolj izrazimo.

Korinčanom je bilo »tesno«

Pavel je Korinčanom svoje prvo pismo napisal leta 55 n. št., drugo pa jim je poslal še isto leto. Iz napisanega vidimo, da nekateri v korintski občini niso dovolj cenili svojih sovernikov. Pavel je to takole opisal: »Naša usta so se odprla do vas, Korinčani, naše srce se je razširilo. Ni vam tesno v nas, ampak vam je tesno v vaši srčni naklonjenosti.« (2. Korinčanom 6:11, 12) Kaj je Pavel mislil, ko je dejal, da jim je »tesno«?

Želel je povedati, da so imeli zakrknjeno srce in da so bili ozkosrčni. Po besedah nekega biblicista Korinčani niso mogli Pavlu izkazovati pristne ljubezni, ker »so jih ovirali neutemeljeni dvomi [. . .] in prizadet ponos«.

Bodimo pozorni, kaj jim je Pavel predlagal: »Zato se (kakor otrokom vam govorim)  v zameno razširite tudi vi.« (2. Korinčanom 6:13) Korinčane je spodbudil, naj se v svoji ljubezni do sovernikov razširijo. To pomeni, naj se ne prepustijo nezaupanju in naj jih ne motijo nepotrebne malenkosti, temveč naj si pridobijo pozitivno stališče in velikodušno srce.

Kako se lahko danes razširimo v ljubezni

Srce se nam ogreje, ko vidimo, kako se danes pravi Božji častilci trudijo, da bi se razširili v ljubezni drug do drugega. Priznati je treba, da si moramo pri tem prizadevati. Ne gre za to, da vemo, kaj je treba storiti. Če se hočemo razširiti, se moramo vesti drugače kot ljudje, ki ne živijo po biblijskih merilih. Ti ljudje pogosto kaj malo cenijo druge. To kažejo tako, da so brezbrižni, predrzni in sarkastični. Zato nikoli ne dovolimo, da bi na nas vplivalo takšno stališče. Kako žalostno bi bilo, če bi bila naša ljubezen podobna ljubezni Korinčanov in bi otopela zaradi nezaupanja! To se nam lahko zgodi, če hitro vidimo napake na krščanskem bratu ali sestri, stežka pa priznamo, da ima še dobre strani. Ljubezen nam lahko otopi tudi, če imamo v srcu premalo prostora za koga, ki izhaja iz druge kulture.

Božji služabnik, ki se razširi v ljubezni, pa sovernike iskreno ceni. Nadvse jih spoštuje, nekaj mu pomeni njihovo dostojanstvo in je pozoren na njihove potrebe. Tudi če ima upravičen razlog za pritožbo, je voljan odpustiti in noče zameriti. Sovernikom raje pogleda skozi prste. Velikodušno srce mu  pomaga izkazovati ljubezen, ki jo je imel v mislih Jezus, ko je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:35)

Sklenimo nova prijateljstva

S pristno ljubeznijo bomo tudi drugim, ki še niso naši prijatelji, omogočili, da to postanejo, ter bomo skušali navezati stike s tistimi v občini, s katerimi se običajno ne družimo toliko. Koga bi lahko tako pritegnili? Nekateri krščanski bratje in sestre so sramežljivi ali pa imajo iz tega ali onega razloga samo nekaj prijateljev. Sprva morda menimo, da nimamo kaj dosti skupnega z njimi, razen seveda čaščenja. Toda ali niso bila nekatera najtesnejša prijateljstva, o katerih beremo v Bibliji, ravno med ljudmi, ki so imeli navidez zelo malo skupnega?

Ruta in Naomi sta denimo pripadali različnima generacijama, narodoma in kulturama ter govorili celo različen materni jezik. Toda z medsebojnim prijateljstvom sta vse te razlike premostili. Jonatana so vzgajali kot princa, David pa je bil pastir. Njuna razlika v letih je bila precejšnja, toda njuno prijateljstvo je eno najtesnejših, kar jih je omenjenih v Svetem pismu. V obeh primerih so prijatelji v tem odnosu našli zadovoljstvo in duhovno podporo. (Ruta 1:16; 4:15; 1. Samuelova 18:3; 2. Samuelova 1:26)

Tudi danes se spletejo tesna prijateljstva med pravimi kristjani, ki pripadajo različnim generacijam ali pa se njihove življenjske okoliščine povsem razlikujejo. Regina je denimo samohranilka z dvema najstniškima otrokoma. * Njen urnik je natrpan in nima veliko časa za druženje. Harald in Ute sta upokojena zakonca brez otrok. Na prvi pogled se zdi, da ti družini nimata dosti skupnega. Toda Harald in Ute sta se trudila udejanjati biblijski nasvet, naj se razširimo. Spoprijateljila sta se z Regino in njenima otrokoma in sedaj skupaj sodelujejo v mnogih dejavnostih, skupaj oznanjujejo ter uživajo v skupni sprostitvi.

Ali lahko tudi mi sklenemo nova prijateljstva? Zakaj se ne bi zbližali s soverniki, ki so druge narodnosti, starosti ali prihajajo iz druge kulture?

Odzivajmo se na potrebe drugih

Velikodušno srce nas bo spodbudilo, da bomo pozorni na potrebe drugih. Na katere potrebe pa? Opazujmo člane krščanske občine. Mladi potrebujejo vodstvo, starejši spodbudo, polnočasni služabniki pohvalo in podporo, potrti soverniki pa koga, ki jim je pripravljen prisluhniti. Vsak kaj potrebuje. Na te potrebe se odzivajmo toliko, kolikor se razumno lahko.

To, da se razširimo, pomeni tudi, da smo razumevajoči do tistih s posebnimi potrebami. Ali poznate koga, ki ima kronično bolezen ali prestaja kake druge življenjske preizkušnje? Če se boste razširili v ljubezni in si privzgojili velikodušno srce, vam bo to pomagalo, da boste razumeli in podprli tiste, ki so v potrebi.

Ko se bodo biblijske prerokbe v bližnji prihodnosti izpolnile, bodo močne vezi enotnosti, ki povezujejo občino, mnogo dragocenejše kot kakršno koli imetje, zmožnosti ali dosežki. (1. Petrovo 4:7, 8) K temu, da bi se te vezi enotnosti v občini, v kateri smo, okrepile, lahko prispeva vsak od nas, tako da se razširi v ljubezni do sovernikov. Prepričani smo lahko, da nas bo Jehova bogato blagoslovil, ker si prizadevamo delati po besedah njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je rekel: »Zapovedujem pa vam, da ljubite drug drugega, kakor sem jaz ljubil vas.« (Janez 15:12)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 10]

Svoje cenjenje do bratov in sester pokažemo tako, da jih nadvse spoštujemo, nam nekaj pomeni njihovo dostojanstvo in smo pozorni na njihove potrebe