Življenjska zgodba

Blagoslovi pravilnih odločitev so me spremljali vse življenje

Pripoveduje Paul Kushnir

LETA 1897 sta dedek in babica zapustila Ukrajino in se naselila v Kanadi blizu Yorktona v Saskatchewanu. Prišla sta s štirimi otroki – tremi sinovi in hčerko. Leta 1923 sem se rodil kot sedmi otrok njuni hčerki, Marinki. Takrat smo živeli preprosto in mirno. Ni nam manjkalo dobre hrane in toplih oblačil, država pa je skrbela za najnujnejše storitve. Pri večjih opravilih so si prijazni sosedje med seboj radi pomagali. Pozimi leta 1925 nas je obiskal neki Preučevalec Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. S tem obiskom smo bili spodbujeni k odločitvam, ki jih še danes ne obžalujem.

V naš dom vstopi biblijska resnica

Mama je od Preučevalca Biblije dobila nekaj knjižic in v njih kmalu prepoznala resnico. Hitro je duhovno napredovala in se leta 1926 krstila. Ko je postala Preučevalka Biblije, se je življenje naše družine povsem spremenilo. Naš dom je postal zelo gostoljuben kraj. Pogosto so se pri nas zadržali potujoči nadzorniki, ki smo jim rekli romarji, pa tudi drugi Preučevalci Biblije. Leta 1928 nam je potujoči nadzornik predvajal »Dramo hevreka«, ki je bila poenostavljena verzija »Fotodrame stvarjenja«. Od nas otrok si je sposodil žabico, igračko, ki je oddajala tleskajoči zvok. Ko je žabica tlesknila, je bil čas za zamenjavo diapozitiva. Bili smo zelo ponosni, da smo z nečim prispevali k predstavitvi!

Pogosto nas je obiskal potujoči nadzornik Emil Zaryski, ki se je k nam pripeljal s svojim bivalnikom. Včasih ga je spremljal njegov odrasel sin, ki je nas otroke spodbujal, naj razmišljamo o tem, da bi postali polnočasni služabniki oziroma pionirji. Pri nas doma pa so se zadržali tudi mnogi pionirji. Nekoč je mama enemu od njih posodila srajco, dokler  mu ne bi zakrpala njegove. Ko je odšel, jo je pomotoma vzel s seboj. Veliko pozneje jo je poslal nazaj in se opravičil, ker je minilo toliko časa. »Nisem si mogel privoščiti deset centov za poštnino,« je napisal. Kako zelo smo si želeli, da bi srajco kar obdržal! Takrat sem zahrepenel po tem, da bi nekega dne postal podoben takšnim požrtvovalnim pionirjem. Hvaležen sem, da je bila mama tako gostoljubna, saj nam je s tem obogatila življenje in okrepila ljubezen do bratovščine. (1. Petrovo 4:8, 9)

Oče ni postal Preučevalec Biblije, vendar nam tudi ni nasprotoval. Leta 1930 je celo dovolil, da so bratje imeli enodnevni zbor v njegovi veliki lopi. Čeprav sem takrat imel komaj sedem let, sta name naredila velik vtis veselje navzočih in dostojanstvo samega dogodka. Leta 1933 je oče umrl. Mama, ki je ostala vdova z osmimi otroki, ni niti malo popustila v odločenosti, da nas vzgoji v pravem čaščenju. Skrbela je za to, da sem z njo obiskoval shode. Takrat so se mi zdeli neskončno dolgi in želel sem, da bi se lahko pridružil drugim otrokom, ki so jim starši dovolili, da so se zunaj igrali. Toda iz spoštovanja do mame sem ostal. Ko je kuhala, je pogosto povedala kakšen biblijski stavek in me vprašala, kje v Bibliji je zapisan. Leta 1933 je naše žito še posebej bogato obrodilo in mama je z dodatnim denarjem kupila avtomobil. Nekateri sosedje so jo kritizirali, češ da zapravlja denar, vendar je razmišljala, da nam bo avtomobil morda koristil pri teokratičnih dejavnostih. Ni se zmotila.

Pomagali so mi do pravilnih odločitev

V življenju mladega človeka pride čas, ko se mora odločiti glede prihodnosti. Ko je ta čas prišel za starejši sestri Helen in Kay, sta se odločili za pioniranje. Med pionirji, ki so pri nas uživali gostoljubje, je bil tudi prijeten mladenič po imenu John Jazewski. Mama ga je zaprosila, naj ostane nekoliko dlje in pomaga na kmetiji. Pozneje se je poročil s Kay in skupaj sta pionirala nedaleč od doma. Ko sem bil star 12 let, sta me med šolskimi počitnicami povabila, naj ju spremljam v terenski službi. Tako sta mi dala priložnost, da sem okusil pionirsko življenje.

Sčasoma sva lahko z mojim bratom Johnom bolj ali manj sama skrbela za kmetijo. Zato je lahko mama med poletnimi meseci povečano služila, danes bi rekli, da je pomožno pionirala. Vozila se je z vozom na dve kolesi, ki ga je vlekel star konj. Oče ga je poimenoval trmasto kljuse Saul, za mamo pa je bil ta konj ubogljivo bitje, ki ga je lahko vodila. Z Johnom sva imela rada kmetijo, toda vsakokrat, ko se je mama vrnila s terenske službe in nama pripovedovala doživetja, se je najina ljubezen nekoliko prevesila od kmetije k pioniranju. Leta 1938 sem povečal svojo oznanjevalsko dejavnost in se 9. februarja 1940 krstil.

Nekoliko kasneje sem bil postavljen za služabnika v občini. Skrbel sem za občinske zapise in se veselil vsakega znaka povečanega delovanja občine. Oznanjevalsko področje sem imel v kraju, ki je bil od doma oddaljen približno 20 kilometrov. Pozimi sem tja pešačil vsak teden in eno ali dve noči prespal na podstrešju v hiši družine, ki je pokazala, da se zanima za Biblijo. Tamkajšnji luteranski duhovnik, s katerim sem bil pri najini razpravi malce premalo takten, mi je zagrozil s policijo, če njegovih ovc ne bom pustil pri miru. Toda to me je samo še utrdilo v odločenosti, da ne odneham.

 Leta 1942 sta moja sestra Kay in njen mož John načrtovala obisk zborovanja v Clevelandu v Ohiu. Bil sem srečen, da sta me povabila s seboj. To zborovanje je bilo nekaj najboljšega, kar sem kdaj doživel. Okrepilo me je, da dosežem to, kar želim. Ko je brat Nathan Knorr, ki je takrat vodil svetovno delo, izrekel spodbudno povabilo, da se potrebuje 10.000 pionirjev, sem se nemudoma odločil, da bom med njimi!

Januarja 1943 je našo občino obiskal potujoči služabnik Henry in nas navdušil z zelo spodbudnim govorom. Naslednji dan je bilo zunaj minus 40 stopinj Celzija, obenem pa je pihal še močan severozahodnik, zaradi česar nas je še bolj zeblo. V takšnem hladnem vremenu smo običajno ostali na toplem, toda Henry je želel na oznanjevanje. Z drugimi se je z »vagonom« – pokritimi sanmi, ki jih je vlekel konj, notranji prostor pa je ogrevala peč na drva – odpeljal v 11 kilometrov oddaljeno vas. Jaz pa sem obiskal družino s petimi fanti. Strinjali so se, da bodo z mano preučevali Biblijo, in sčasoma so spoznali resnico.

Oznanjevanje pod prepovedjo

Med drugo svetovno vojno je bilo v Kanadi kraljestveno delo prepovedano. Biblijsko literaturo smo morali skrivati in na naši kmetiji je bilo za to veliko primernih mest. Pogosto je k nam prišla policija, vendar niso nikoli ničesar našli. Oznanjevali smo samo z Biblijo. Shajali smo se v manjših skupinah, mene in mojega brata Johna pa so izbrali za tajno kurirsko delo.

Med vojno je naša občina sodelovala pri razdeljevanju knjižice End of Nazism [Konec nacizma], ki smo jo puščali ljudem po vsej državi. Ven smo odšli sredi noči. Zelo sem bil živčen, ko smo se neopazno prikradli do vrat vsakega doma in na pragu pustili knjižico. Tako strah me ni bilo še nikoli. Ko smo oddali še zadnjo knjižico, sem si resnično oddahnil! Nato smo odhiteli do parkiranega avtomobila, preverili, da nihče ne manjka, in hitro izginili v noč.

Pioniranje, zapori in zborovanja

Prvega maja 1943 sem se poslovil od matere. Z 20 dolarji v denarnici in majhnim kovčkom sem odšel na prvo pionirsko dodelitev. V Quill Laku v Saskatchewanu me je gostoljubno sprejel brat Tom Troop in njegova ljubeča družina. Naslednje leto sem odšel na oddaljeno področje v Weyburn v Saskatchewanu. Štiriindvajsetega decembra 1944 so me med pouličnim oznanjevanjem aretirali. Nekaj časa so me pridržali v tamkajšnjem zaporu, nato pa so me odpeljali v delovno taborišče v Jasperju v Alberti. Tam sem bil skupaj z drugimi Pričami obdan z veličastnostjo Jehovovega stvarstva, s kanadskim Skalnim gorovjem. Na začetku leta 1945 so nam uslužbenci delovnega taborišča dovolili, da smo obiskali zborovanje v Edmontu v Alberti. Brat Knorr je povedal navdušujoče poročilo o napredku svetovnega dela. Kako zelo smo hrepeneli po dnevu, ko bomo znova svobodni in z vsemi močmi spet sodelovali v oznanjevanju!

Ko so me izpustili, sem se ponovno lotil pioniranja. Kmalu zatem smo izvedeli, da bo v Los Angelesu v Kaliforniji zborovanje »All Nations Expansion« [Do vseh narodov]. Brat, ki je živel na področju moje nove pionirske dodelitve, je v svoj tovornjak namestil klopi za 20 potnikov. Prvega avgusta 1947 smo krenili na nepozabno potovanje, dolgo 7200 kilometrov. Peljali smo se skozi prerije, puščave in občudovali veličastne razglede, kakršne sta med drugim ponujala narodna parka Yellowstone in Yosemite. Skupaj smo potovali 27 dni. To je bilo res čudovito doživetje!

Zborovanje je bilo zame nepozaben blagoslov. Za to, da bi resnično izkoristil vsak trenutek, sem podnevi služil kot reditelj, ponoči pa kot čuvaj. Udeležil sem se tudi sestanka, namenjenega tistim, ki jih zanima misijonarska  služba. Izpolnil sem prošnjo, vendar nisem imel velikih pričakovanj. Nato sem se leta 1948 odzval na vabilo, s katerim so pionirje pozivali, naj pridejo služit v kanadsko provinco Quebec. (Izaija 6:8)

Gilead in poznejša leta

Leta 1949 sem se zelo razveselil povabila, naj obiščem 14. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Pouk v tej šoli mi je okrepil vero in z Jehovom sem se še bolj zbližal. John in Kay sta diplomirala že v 11. razredu te šole in sta odšla misijonarit v Severno Rodezijo (današnjo Zambijo). Leta 1956 je v tej šoli diplomiral tudi moj brat John. Skupaj z ženo Friedo je vse do svoje smrti 32 let kasneje služil v Braziliji.

Na dan podelive diplom, februarja 1950, sta me zelo spodbudila dva telegrama – enega sem prejel od mame, drugega pa od družine Troop iz Quill Laka. V drugem telegramu z naslovom »Nasvet za diplomanta« je pisalo: »Zate je to prav poseben dan, dan, ki ti bo za vedno ostal pri srcu. Naj uspeh bo vselej s tabo in veselje naj nikoli ne utone v pozabo.«

Dodeljen sem bil v mesto Quebec, vseeno pa sem nekaj časa še ostal na Kraljestveni farmi v državi New York, kjer je bila takrat šola Gilead. Nekega dne me je brat Knorr vprašal, ali bi bil pripravljen oditi v Belgijo. Toda nekaj dni zatem me je zaprosil, ali bi lahko sprejel dodelitev na Nizozemskem. Ko sem prejel dodelitveno pismo, je v njem pisalo, »naj prevzamem delo sluga podružnice«. Bil sem navdušen.

Štiriindvajsetega avgusta 1950 sem odplul na 11-dnevno potovanje proti Nizozemski. Tako sem imel dovolj časa, da sem prebral pred kratkim objavljene Krščanske grške spise – prevod novi svet. V Rotterdamu, kamor sem prispel 5. septembra 1950, me je betelska družina sprejela s prisrčno dobrodošlico. Čeprav je bila dežela zaradi druge svetovne vojne opustošena, se je bratovščina uspešno ponovno lotila krščanske dejavnosti. Ko sem poslušal zgodbe o tem, kako so kljub hudemu preganjanju ohranili značajnost, sem razmišljal, da jim bo verjetno težko služiti pod vodstvom mladega in neizkušenega sluga podružnice. Vendar sem kmalu spoznal, da je bil moj strah neutemeljen.

Seveda je bilo treba tudi kaj urediti. V državo sem prišel tik pred zborovanjem in z občudovanjem opazoval, kako se je na tisoče delegatov namestilo za prenočevanje na samem mestu zborovanja. Za naslednje zborovanje sem predlagal, da bi našli prenočišča na domovih. Bratje so menili, da je to odlična ideja, vendar se v njihovi državi ne bi obnesla. Po nadaljnjem razpravljanju smo se dogovorili za srednjo pot: polovica delegatov bo prenočevala na zborovalnem mestu, druga polovica pa na domovih Neprič v mestu  zborovanja. Ko je na zborovanje prišel brat Knorr, sem mu z nekoliko ponosa povedal, kakšne dobre rezultate je to obrodilo. Toda moji občutki, da sem nekaj dosegel, so se v hipu razblinili, ko sem pozneje v Stražnem stolpu bral poročilo o našem zborovanju. Tam je pisalo: »Prepričani smo, da bo bratovščina naslednjič ravnala v veri in poskrbela za prenočevanje delegatov tam, kjer lahko najučinkoviteje oznanjujejo – na domovih ljudi.« »Naslednjič« smo storili prav to!

Julija 1961 sta bila dva predstavnika našega podružničnega urada povabljena v London na sestanek z drugimi podružničnimi predstavniki. Tam je brat Knorr objavil, da bo Sveto pismo – prevod novi svet na voljo v več jezikih, tudi v nizozemščini. To je bila res navdušujoča novica! Še dobro, da se nam ni niti sanjalo, kako obsežen bo ta projekt. Dve leti pozneje, leta 1963, sem z velikim veseljem sodeloval v programu na zborovanju v New Yorku, na katerem so v nizozemščini izšli Krščanski grški spisi – prevod novi svet.

Odločitve in nove dodelitve

Avgusta 1961 sem se poročil z Leido Wamelink. Cela njena družina je sprejela resnico leta 1942 med nacističnim preganjanjem. Leida je pričela pionirati leta 1950, od 1953. leta naprej pa je služila v Betelu. Zaradi tega, kako je delala v Betelu in občini, sem vedel, da bo pri mojem služenju zvestovdana družica.

Malo več kot leto dni po poroki sem bil povabljen v Brooklyn na desetmesečno dodatno šolanje. Takrat ni bilo predvideno, da bi žene spremljale svoje može. Leida se je nesebično strinjala, da bi moral sprejeti povabilo, čeprav ni bila dobrega zdravja. Pozneje se ji je stanje še poslabšalo. Skušala sva nadaljevati delo v Betelu, vendar sva se nazadnje odločila, da bo morda bolje, da polnočasno služiva na področju. Tako sva stopila v potujočo službo. Kmalu zatem je morala žena na težjo operacijo. Z ljubečo podporo prijateljev sva lahko to prestala in po enem letu celo sprejela povabilo, naj se lotiva območne službe.

Potujoča služba je bila poživljajoče delo, ki sva se ga veselila sedem let. Nato sva bila ponovno pred tehtno odločitvijo – povabili so me, da bi poučeval v Kraljestveni strežbeni šoli, ki bo potekala v Betelu. Povabilo sva sprejela, čeprav nama to ni bilo lahko, ker sva v potujočem delu uživala. Poučevati 47 razredov šole, od katerih je vsak trajal dva tedna, je bila izredna priložnost, da sem lahko z občinskimi starešinami delil duhovne blagoslove.

Takrat sem se pričel pripravljati, da bi leta 1978 obiskal mamo. Vendar naju je 29. aprila 1977 osupil telegram z obvestilom, da je mama umrla. Ob pomisli, da ne bom več mogel slišati njenega toplega glasu in da ji ne bom mogel še enkrat povedati, kako zelo sem ji hvaležen za vse, kar je storila zame, mi je bolečina parala srce.

Ko se je Kraljestvena strežbena šola končala, sva bila povabljena, naj postaneva člana betelske družine. Zatem sem deset let služil kot koordinator podružničnega odbora. Pozneje je Vodstveni organ postavil novega, ki je lahko to odgovorno službo bolje opravljal. Za to sem zelo hvaležen.

Služiva, kolikor nama dopuščajo leta

Z Leido sva sedaj oba stara 83 let. Polnočasne službe se veselim že več kot 60 let in zadnjih 45 let služim skupaj z mojo zvestovdano ženo. Na to, da me je pri vseh dodelitvah podpirala, je gledala kot na del svoje posvečene službe Jehovu. Sedaj v Betelu in občini delava, kolikor nama dopuščajo moči. (Izaija 46:4)

Tu in tam se rada spominjava posebnih doživetij. Ni nama žal za nič, kar sva storila v Jehovovi službi. Prepričana sva, da se v mladosti ne bi mogla bolje odločiti. Odločena sva, da bova po svojih najboljših močeh še naprej služila Jehovu in ga slavila.

[Slika na strani 13]

S starejšim bratom Billom in našim konjem Saulom

[Slika na strani 15]

Na poročni dan avgusta 1961

[Slika na strani 15]

Z Leido danes