Kaj nas lahko naučijo otroci?

»VEDEŠ se kakor otrok!« Če bi bile te besede namenjene nam odraslim, bi verjetno bili užaljeni. Čeprav so otroci prikupni, jim manjka zrelosti, izkušenj in modrosti – vse to navadno pride z leti. (Job 12:12)

Vseeno pa je Jezus ob neki priložnosti svojim učencem dejal: »Resnično vam povem: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne boste vstopili v nebeško kraljestvo.« (Matej 18:3) Kaj je Jezus s tem mislil? Katere lastnosti otrok bi morali odrasli posnemati?

Bodimo ponižni kakor otroci

Razmislite o okoliščinah, ki so Jezusa navedle, da je izrekel prej omenjene besede. Po dolgem potovanju je z učenci prispel v Kafarnaum in jih nato vprašal: »O čem ste razpravljali med potjo?« V zadregi so učenci ostali tiho, saj so se med seboj prepirali, kdo od njih je večji. Končno so le zbrali pogum in Jezusa vprašali: »Kdo je v resnici največji v nebeškem kraljestvu?« (Marko 9:33, 34; Matej 18:1)

Morda je presenetljivo, da so se učenci, potem ko so bili z Jezusom skoraj tri leta, prepirali o tem, kdo od njih ima višji položaj. Toda vzgojeni so bili v judovski veri, ki je temu posvečala precejšnjo pozornost. Očitno je takšna verska vzgoja skupaj s človeško nepopolnostjo vplivala na razmišljanje učencev.

 Jezus se je usedel, poklical učence k sebi in dejal: »Če hoče kdo biti prvi, mora biti med vsemi zadnji in vsem strežnik.« (Marko 9:35) Te besede so jih verjetno osupnile, saj je Jezus na veličino gledal povsem drugače kakor njegovi sonarodnjaki! Nato je k sebi poklical otroka, ga prisrčno objel in poudaril bistvo: »Resnično vam povem: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne boste vstopili v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.« (Matej 18:3, 4)

Kako izreden pouk o ponižnosti. Zamislite si ta prizor. Skupina odraslih moških resnega obraza se je postavila okoli otroka in se zastrmela vanj. Kako plah in zaupljiv je bil otrok! Prav nič tekmovalen in zloben! Tako ubogljiv in skromen! Da, ta otrok je bil živi zgled ponižnosti, lastnosti, ki je značilna za Boga.

Jezusov pouk je jasen. Vsi mi si moramo prizadevati, da bi bili ponižni kakor otroci, če želimo podedovati Božje kraljestvo. V Jehovovi veliki družini ni prostora za tekmovalnost ali ponos. (Galačanom 5:26) Pravzaprav sta ravno ti lastnosti navedli Satana Hudiča, da se je sploh uprl Bogu. Nič čudnega, da ju Jehova sovraži. (Pregovori 8:13)

Pravi kristjani si prizadevajo drugim služiti, ne pa nad njimi izvajati oblast. Prava ponižnost nas spodbuja, da se za ljudi razdajamo ne glede na to, kako neprijetno je delo, ki ga moramo opraviti, ali kako preprost je človek, ki mu pomagamo. Takšno ponižno služenje bogato nagrajuje. Jezus je rekel: »Kdor enega od takšnih otrok sprejme v mojem imenu, sprejme tudi mene, kdor pa sprejme mene, ne sprejme samo mene, temveč tudi njega, ki me je poslal.« (Marko 9:37) Če smo radodarni in ponižni kakor otroci, nas to združuje z najvišjo Osebnostjo v vesolju in njegovim Sinom. (Janez 17:20, 21; 1. Petrovo 5:5) Dajanje nas bo osrečilo. (Apostolska dela 20:35) Poleg tega smo zadovoljni, ker prispevamo k miru in enotnosti, ki sta očitni značilnosti Božjega ljudstva. (Efežanom 4:1–3)

 Učljivi in zaupljivi

Jezus nato poudari še nekaj, kar se lahko odrasli naučimo od otrok: »Kdor Božjega kraljestva ne sprejme kakor majhen otrok, nikakor ne bo prišel vanj.« (Marko 10:15) Otroci niso samo ponižni, so tudi učljivi. »Informacije vsrkavajo kakor gobe,« pravi neka mati.

Torej, da bi podedovali Božje kraljestvo, moramo sprejeti kraljestveno sporočilo in se po njem ravnati. (1. Tesaloničanom 2:13) Podobno kot novorojenčki moramo ‚zahrepeneti po pristnem mleku besede, da bi po njem rasli k rešitvi‘. (1. Petrovo 2:2) Kaj pa, če se nam biblijski nauki zdijo težko razumljivi? »Otroci kar naprej vprašujejo ‚Zakaj?‘, dokler ne dobijo zadovoljivih odgovorov na svoja vprašanja,« opaža neka vzgojiteljica. Dobro je, da posnemamo njihov zgled. Zato se še naprej učite. Pogovarjajte se z izkušenimi kristjani. Prosite Jehova za modrost. (Jakob 1:5) Če boste vztrajno tako ravnali in tudi molili, boste sčasoma zagotovo nagrajeni. (Matej 7:7–11)

Vendar se nekateri morda sprašujejo: ‚Ali se ne da ravno učljivih ljudi zlahka zavesti?‘ Ne, če imajo zanesljivo vodstvo. Otroci se denimo po vodstvo spontano obrnejo k svojim staršem. »Starši svojim otrokom s tem, da jih vsak dan varujejo in skrbijo zanje, kažejo, da jim ti lahko zaupajo,« pravi neki oče. Gotovo imamo mi podobne razloge za to, da zaupamo našemu nebeškemu Očetu, Jehovu. (Jakob 1:17; 1. Janezovo 4:9, 10) Jehova nas nezmotljivo vodi s svojo napisano Besedo. Njegov sveti duh in organizacija nas tolažita in podpirata. (Matej 24:45–47; Janez 14:26) Če se nanje zanašamo, bomo obvarovani pred duhovno škodo. (Psalm 91:1–16)

Kadar Bogu zaupamo tako, kakor otroci zaupajo staršem, najdemo tudi duševni mir. Neki biblicist opaža: »Ko smo otroci, se odpravimo  na potovanje brez sredstev za plačilo vozovnice in ne da bi sploh vedeli, kako bomo prišli do cilja. Pa vendar nam nikoli ne pride na misel, da bi dvomili o tem, ali nas bodo naši starši tja pripeljali varno.« Ali podobno zaupamo Jehovu, ko potujemo skozi življenje? (Izaija 41:10)

Brezpogojno zaupanje v Boga nam pomaga, da se ognemo stališčem in dejanjem, ki bi lahko ogrozila našo duhovnost. Popolnoma verjamemo Jezusu, ki je dejal, da naš nebeški Oče pozna naša dela in da bo poskrbel za nas, vse dokler bomo najprej iskali Kraljestvo ter Božjo pravičnost. Tako se bomo lažje uprli skušnjavi, da bi na račun duhovnih obveznosti posvečali pozornost pridobivanju gmotnega imetja. (Matej 6:19–34)

»Kar se tiče slabega, bodite kakor dojenčki«

Čeprav so otroci rojeni nepopolni, so osvežujoče čisti v srcu in umu. Zato Biblija spodbuja kristjane: »Kar se tiče slabega, bodite kakor dojenčki.« (1. Korinčanom 14:20)

Razmislite o petletni Moniki, ki je svoji mami vsa navdušena povedala: »Moja nova prijateljica Sara ima prav takšne kodraste lase kakor jaz!« Tega, da je Sara druge rase in narodnosti, sploh ni omenila. Neka mati pravi: »Majhni otroci so barvno slepi. Še sanja sem jim ne o rasi ali predsodkih.« Kako lepo otroci v tem pogledu odsevajo stališče našega nepristranskega Boga, ki ljubi ljudi iz vseh narodov. (Apostolska dela 10:34, 35)

Otroci tudi zelo hitro odpustijo. Neka mati pravi: »Kadar se Jack in Levi spreta, jima rečemo, naj se opravičita, in kmalu se spet veselo igrata. Ne kujata se, ne pogrevata prepira in ne postavljata pogojev za odpuščanje. Enostavno se igrata naprej.« Kako čudovit zgled, ki ga lahko odrasli posnemamo! (Kološanom 3:13)

Poleg tega mali otroci rade volje priznajo obstoj Boga. (Hebrejcem 11:6) Po naravi so odkriti in zaradi tega pogosto pogumno pričujejo drugim. (2. kraljev 5:2, 3) Njihove preproste in prisrčne molitve lahko omehčajo tudi najbolj trdo srce. In kadar so v skušnjavi, lahko pokažejo izredno moralno moč. Kako dragoceno darilo so otroci! (Psalm 127:3, 4)

Oživimo lepe lastnosti iz otroštva

Morda se sprašujete, ‚ali si lahko odrasli ponovno pridobimo všečne lastnosti iz otroških let‘? Odgovor je preprost in pomirjevalen – da! Jezusova zapoved, naj ‚postanemo kakor otroci‘, vsekakor pokaže, da je to mogoče. (Matej 18:3)

Naj ponazorimo: Skupina restavratorjev obnavlja neprecenljivo mojstrovino. Odstranjujejo umazanijo, ki se je nabrala, in popravljajo napake prejšnjih ponesrečenih restavratorskih poskusov. Restavratorji se dolgo potrpežljivo trudijo in nazadnje lahko vsi občudujejo žive barve in lepoto obnovljene umetnine. Podobno si lahko mi z vztrajnim trudom, s pomočjo Jehovovega svetega duha in z ljubečo podporo krščanske občine ponovno pridobimo lepe lastnosti, ki so se povsem spontano bohotile v nas, ko smo bili otroci. (Efežanom 5:1)

[Slika na strani 9]

Otroci so že po naravi ponižni

[Slika na strani 10]

Otroci nimajo predsodkov ter hitro odpustijo in pozabijo