Življenjska zgodba

Zakaj me pridobivanje učencev veseli

Pripoveduje Pamela Moseley

Leta 1941, ko je bila Anglija sredi vojne vihre, me je mama vzela s seboj v Leicester na zborovanje Jehovovih prič, na katerem je imel Joseph Rutherford posebni govor o otrocih. Z mamo sva se na tem zborovanju krstili. Opazila sem, kako srečni so bili tisti, ki so nama pomagali duhovno napredovati. Takrat še nisem vedela, koliko zadovoljstva prinaša pridobivanje učencev Jezusa Kristusa.

Z MAMO sva leto prej začeli napredovati, da bi postali učenki Jezusa Kristusa. Še vedno se spominjam tistega strašnega septembrskega dne leta 1939, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Gledala sem mamo, ki je kar naprej vpraševala »Zakaj ljudje ne morejo zaživeti v miru?«, po njenih licih pa so lile solze. Moja starša sta služila v vojski med prvo svetovno vojno in doživela njene grozote. Mama je to vprašanje postavila tudi anglikanskemu duhovniku v Bristolu. Njegov odgovor je bil kratek: »Vojne so vedno bile in vedno bodo.«

Kmalu zatem pa nas je obiskala starejša gospa. Bila je Jehovova priča. Mama je tudi njej postavila isto vprašanje: »Zakaj ljudje ne morejo zaživeti v miru?« Priča ji je pojasnila, da so vojne del znamenja, ki označuje, da živimo v času konca te nasilne stvarnosti. (Matej 24:3–14) Nedolgo zatem je njena hči z nama že preučevala Biblijo. Obe sta bili med srečnimi opazovalci najinega krsta. Zakaj pridobivanje učencev ljudi tako osrečuje? Pozneje sem to ugotovila. Naj vam zaupam nekaj od tega, kar sem se naučila v več kot 65 letih, odkar pridobivam učence.

 Poučevanje me začne veseliti

Z enajstimi leti sem začela v Bristolu sodelovati pri oznanjevanju Kraljestva. Neki brat mi je dal gramofon in pričevalsko kartico ter rekel: »Sedaj obišči vse hiše na tej strani ulice.« Tako sem odšla, in to kar sama. Seveda sem bila zelo živčna. Stanovalcu sem predvajala posnet biblijski govor in mu nato pokazala pričevalsko kartico, s katero smo ljudi spodbudili, naj sprejmejo biblijsko literaturo.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja se je začelo bolj poudarjati, naj ljudem pri oznanjevanju po hišah beremo iz Biblije. Sprva sem se zaradi svoje sramežljive narave težko pogovarjala s tujci in jim pojasnjevala biblijske stavke. Toda sčasoma sem postala samozavestnejša in v oznanjevanju zares začela uživati. Nekateri ljudje so menili, da smo zgolj prodajalci knjig, ko pa smo jim prebrali in pojasnili kak biblijski stavek, so ugotovili, da smo učitelji Božje Besede. Pri tem delu sem tako zelo uživala, da sem mu želela posvetiti še več časa. Zato sem septembra 1955 pričela polnočasno služiti kot pionirka.

Moja vztrajnost je poplačana

Ena prvih stvari, ki sem se jih naučila, je bila ta, da smo lahko nagrajeni, če prijazno vztrajamo. Nekoč sem revijo Stražni stolp pustila ženski, po imenu Violet Morice. Ko sem ponovno prišla k njej, je na stežaj odprla vrata, prekrižala roke in pozorno poslušala, ko sem ji pojasnjevala biblijske stavke. Ob vsakem naslednjem obisku se je zdelo, da se iskreno zanima. Toda ko sem ji predlagala, da bi redno preučevali Biblijo, me je zavrnila. Dodala je: »Naj otroci malo odrastejo, nato pa bom začela preučevati.« Kako razočarana sem bila! Biblija pravi, da je »čas iskanja in čas izgubljanja«. (Propovednik 3:6) Odločila sem se, da ne bom odnehala.

Čez en mesec sem se vrnila in Violet razložila še nekaj biblijskih stavkov. Nedolgo zatem sva že vsak teden preučevali Biblijo, in to kar pred vhodnimi vrati. Nazadnje je rekla: »Mislim, da bo bolje, če te povabim noter, kajne?« Kako čudovita sovernica in osebna prijateljica je postala Violet! Da, krstila se je in tako postala Jehovova priča.

Nekega dne je bila Violet vsa iz sebe, saj je izvedela, da je njen mož brez njene vednosti prodal njun dom in jo zapustil. Na srečo ji je prijatelj, ki je bil Priča, pomagal najti streho nad glavo še isti popoldan. Jehovu je bila tako hvaležna, da se je odločila ostanek življenja preživeti kot pionirka. Ko sem videla, kako jo je Jehova po svojem duhu napolnil z gorečnostjo za pravo čaščenje, sem spoznala, zakaj je pridobivanje učencev tako osrečujoče. Takrat sem se odločila, da bo to moja življenjska pot.

Leta 1957 sva z Mary Robinson dobili nalogo, da pionirava na industrijskem področju Rutherglen v Glasgowu na Škotskem. Oznanjevali sva v megli, vetru, dežju in snegu, toda splačalo se je. Nekoč sem spoznala Jessie. Uživala sem, ko sem z njo preučevala Biblijo. Njen mož Wally je bil komunist in se me je sprva ogibal. Ko pa je začel preučevati Biblijo in ugotovil, da bo samo Božje kraljestvo lahko vzpostavilo popolno sožitje med ljudmi, je bil navdušen. Pozneje sta oba začela pridobivati učence.

Prvi vtis ni vedno pravi

Kasneje sva dobili novo dodelitev. Poslali so naju v Paisley na Škotskem. Nekoč mi je na oznanjevanju neka gospa pred nosom  zaloputnila vrata. Toda kmalu zatem me je poiskala in se mi opravičila. Ob mojem obisku naslednji teden je dejala: »Počutila sem se, kakor da sem pred Bogom zaloputnila vrata. Enostavno sem vas morala poiskati.« Ime ji je bilo Pearl. Rekla mi je, da so jo prijatelji in sorodniki tako razočarali, da je molila k Bogu, da bi našla pravo prijateljico. »Nato ste na vrata potrkali vi,« je dejala. »Sedaj vem, da morate biti vi ta prava prijateljica.«

Biti Pearlina prijateljica ni bilo lahko. Živela je na vrhu strmega hriba, kamor sem se morala povzpeti peš. Ko sem šla k njej, da bi jo prvič vzela s seboj na shod, sem se zaradi vetra in dežja komaj obdržala na nogah. Dežnik je razpadel, zato sem ga vrgla stran. Samo šest mesecev zatem, ko je pred menoj zaloputnila vrata, je Pearl svojo posvetitev Bogu simbolizirala s krstom v vodi.

Malo kasneje se je tudi njen mož odločil preučevati Biblijo in kaj kmalu je že šel z menoj na oznanjevanje po hišah. Kot ponavadi je deževalo. »Ne skrbite,« je pripomnil. »Če v takšnem vremenu ure in ure stojim ter gledam nogomet, zagotovo lahko stojim na dežju za Jehova.« Vedno sem občudovala vzdržljivost Škotov.

Kako vesela sem bila, ko sem desetletja kasneje obiskala Škotsko in videla, da večina tistih, s katerimi sem preučevala, še vedno vztraja v veri! Ravno zaradi tega me delo pridobivanja učencev navdaja z veseljem. (1. Tesaloničanom 2:17–20) Leta 1966, po več kot osmih letih pioniranja na Škotskem, so me povabili v Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, da bi se usposobila za misijonarko.

V tujino

Dodeljena sem bila v Bolivijo, v tropsko mesto Santa Cruz, kjer je bila občina s 50 oznanjevalci. Kraj me je spominjal na Divji zahod, kakršnega prikazujejo hollywoodski filmi. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem bila povsem običajna misijonarka. Nikoli me niso napadli krokodili, ni mi grozila nasilna drhal, nisem se izgubila v puščavi in nisem doživela brodoloma na odprtem morju. Toda mene je bolj kot to vznemirjalo pridobivanje učencev.

Ena prvih žensk, s katero sem v Santa Cruzu začela preučevati Biblijo, je bila Antonia. Poučevanje v španščini mi je delalo preglavice. Nekoč je Antonio njen sinček vprašal: »Mami, ali se namenoma moti, zato da bi se smejali?« Antonia in tudi njena hčerka Jolanda sta navsezadnje postali učenki. Jolanda je imela prijatelja z vzdevkom Dito, ki je študiral pravo. On je prav tako začel preučevati Biblijo in obiskovati naše shode. Ko sem se z njim ukvarjala, sem se glede poučevanja biblijskih resnic naučila nekaj pomembnega: Včasih ljudje potrebujejo malo spodbude.

Ko Dito ni bil več pripravljen redno preučevati, sem mu rekla: »Dito, Jehova te ne sili, da podpreš njegovo Kraljestvo. Sam se moraš odločiti.« Ko je odvrnil, da želi služiti Bogu, sem nadaljevala: »Vidim, da imaš slike revolucionarnega voditelja. Ali bi kdo, ki te obišče in jih vidi, lahko sklepal, da si se odločil za Božje kraljestvo?« Ravno to je bila spodbuda, ki jo je potreboval.

Dva tedna pozneje je v državi izbruhnila revolucija. Prišlo je do streljanja med študenti in policijo. »Umakniva se odtod!« je Dito zavpil svojemu prijatelju. »Ne! To je naš veliki dan, ki smo ga čakali,« mu je ta odvrnil, zgrabil puško in stekel na streho univerze. Bil je eden izmed osmih Ditovih kolegov, ki so tega dne padli v spopadu. Ali si lahko predstavljate, kako srečna sem, ko vidim Dita? Morda bi takrat umrl, če se ne bi že prej odločil postati pravi kristjan.

Kako deluje Jehovov duh

Nekoč sem šla mimo nekih vrat, prepričana, da smo pri tej hiši že bili. Tedaj me je gospa, ki je tam živela, poklicala k sebi. Ime ji je bilo Ignacia. Poznala je Jehovove priče, vendar ji je njen mož – krepek policist po imenu  Adalberto – zelo nasprotoval, tako da ni mogla duhovno napredovati. Begali so jo mnogi temeljni biblijski nauki, zato sem začela z njo preučevati Biblijo. Čeprav je bil Adalberto odločen, da bo ta pouk ustavil, sem se z njim lahko kar dolgo pogovarjala o drugih temah. Tako sem naredila prvi korak do najinega prijateljstva.

Zamislite si mojo radost, ko sem videla, kako ljubeč član občine je postala Ignacia. Pričela je skrbeti za duhovno in telesno dobro mnogih, ki so potrebovali tolažbo. Sčasoma so trije od njenih otrok in tudi mož postali Priče. Pravzaprav je Adalberto, potem ko je nazadnje le doumel pomen dobre novice, odšel na policijsko postajo in govoril s takšnim navdušenjem, da se je 200 policistov naročilo na Stražni stolp in Prebudite se!.

Jehova daje, da raste

Potem ko sem šest let služila v Santa Cruzu, sem bila dodeljena v La Paz, glavno mesto Bolivije, kjer sem živela naslednjih 25 let. Sem so v zgodnjih 1970-ih preselili podružnični urad Jehovovih prič, v katerem je delalo vsega dvanajst ljudi. Zaradi širjenja oznanjevalskega dela se je potrebovalo večje prostore, zato so zgradili nov objekt v hitro rastočem mestu Santa Cruz. Podružnico so tja preselili leta 1998, mene pa povabili, naj se pridružim betelski družini, ki sedaj šteje več kot 50 članov.

Leta 1966 je bila v Santa Cruzu ena sama občina, sedaj jih je več kot 50. Takrat je bilo v vsej Boliviji 640 Prič, danes pa jih je skoraj 18.000!

Srečna sem, da je moja dodelitev v Boliviji obrodila sadove. Vendar mi je vselej v spodbudo misel, da sokristjani po vsem svetu ostajajo zvesti. Vsi se veselimo, ko vidimo, kako Jehova blagoslavlja dejavnosti, povezane z oznanjevanjem Kraljestva. Prav zares je veselje sodelovati pri delu pridobivanja učencev. (Matej 28:19, 20)

[Slika na strani 13]

Ko sem pionirala na Škotskem

[Slike na strani 15]

Služim v podružničnem uradu v Boliviji; (vstavljena slika) na podelitvi diplom 42. razredu šole Gilead