Zakaj naj bi govorili resnico?

MANFRED je pri 18 letih začel delati kot pripravnik. * Podjetje, v katerem je delal, je zanj in za še nekaj drugih pripravnikov dvakrat na teden organiziralo strokovno izpopolnjevanje. Nekega dne so s poukom končali prej. V skladu s pravili podjetja, bi se morali vrniti in delati preostali del dneva. Namesto tega so se odšli zabavat vsi razen Manfreda, ki se je vrnil na delovno mesto. Po naključju je mimo prišel uslužbenec, ki je bil zadolžen za pripravnike. Ko je zagledal Manfreda, ga je vprašal: »Zakaj danes nisi pri pouku? In kje so ostali pripravniki?« Kako naj bi mu Manfred odgovoril?

Manfred se je znašel v povsem običajni zadregi: Naj pove po resnici ali pa naj zaščiti svoje sošolce? Če bo povedal resnico, bodo drugi v težavah, pa tudi njega ne bodo marali. Ali bi bilo prav, da bi se v takšnih okoliščinah zlagali? Kaj bi storili vi? O Manfredu bomo govorili še kasneje. Sedaj pa najprej poglejmo, o čem vse bi morali razmisliti, ko smo pred odločitvijo, ali bomo povedali resnico ali ne.

Rivalstvo med resnico in neresnico

Na začetku človeške zgodovine je vse temeljilo na resnici. Nihče ni popačil dejstev, nihče ni izrabljal resnice oziroma je ni izkrivljal. Stvarnik Jehova je »resnice Bog«. Njegova beseda je resnica. On ne more lagati, laganje in lažnivce pa sovraži. (Psalm 31:5; Janez 17:17; Titu 1:2)

Kako pa se je potem pojavila neresnica? Jezus Kristus je dal zanesljiv odgovor na to vprašanje, ko je verskim nasprotnikom, ki so ga hoteli ubiti, dejal: »Vi ste od svojega očeta Hudiča in želite izpolnjevati želje svojega očeta. Ta je bil že od začetka ubijalec in ni vztrajal v resnici, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori skladno s svojim nagnjenjem, ker je lažnivec in oče laži.« (Janez 8:44) Jezus je imel pri tem v mislih dogodek v edenskem vrtu, ko je Satan prva dva  človeka navedel, da nista poslušala Boga, in sta tako postala žrtvi greha in smrti. (1. Mojzesova 3:1–5; Rimljanom 5:12)

Jezusove besede jasno pokažejo, da je Satan »oče laži«, torej tisti, ki je začel lagati in širiti neresnico. Še vedno je glavni zagovornik neresnice in dejansko »zapeljuje vso naseljeno zemljo«. Nosi torej glavno odgovornost za škodo, ki jo vsesplošno laganje danes povzroča človeštvu. (Razodetje 12:9)

Rivalstvo med resnico in neresnico, ki ga je pričel Satan Hudič, še vedno traja. Prežema vse sloje človeške družbe in vpliva na vsakega posameznika. S svojim načinom življenja se človek postavi na stran resnice ali pa laži. Tisti, ki so na strani Boga, se v življenju ravnajo po resnicah iz Božje Besede, Biblije. Vsak, ki ne ravna po resnici, vede ali nevede pade v Satanove roke, saj »ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega«. (1. Janezovo 5:19; Matej 7:13, 14)

Zakaj smo ljudje nagnjeni k laganju?

Dejstvo, da »ves svet« leži v oblasti Satana, nam pove, zakaj veliko ljudi laže. Toda morda se sprašujemo: ‚Zakaj je Satan, »oče laži«, to storil?‘ Vedel je, da je Jehova upravičeno vladar vsega, kar je ustvaril, tudi prvega človeškega para. Kljub temu pa si je Satan poželel ta vzvišeni in posebni položaj, do katerega ni bil upravičen. Položaja, ki pripada Jehovu, se je nameraval polastiti iz pohlepa in častihlepja. Da bi to dosegel, je uporabil laži in prevaro. (1. Timoteju 3:6)

Kako pa je danes? Ali se ne strinjate, da sta pohlep in častihlepnost še vedno glavna motiva, zaradi katerih mnogi ljudje lažejo? Prevar, laži, manipuliranja in goljufij je vse polno v poslih, ki se jih sklepa iz pohlepa, v podkupljivi politiki in lažni religiji. Zakaj? Ali ni tako zato, ker si ljudje pogosto iz pohlepa in častihlepja prizadevajo doseči bogastvo, oblast ali položaj, do katerih niso upravičeni? Kralj Salomon, modri vladar starodavnega Izraela, je svaril: »Kdor hiti, da bi obogatel, [. . .] ne bo ostal nedolžen.« (Pregovori 28:20, NW) Apostol Pavel pa je napisal: »Ljubezen do denarja je namreč korenina vsakršnih škodljivih reči.« (1. Timoteju 6:10) In z gotovostjo lahko enako rečemo tudi za nebrzdano željo po oblasti oziroma položaju.

Še en dejavnik, zaradi katerega ljudje lažejo, pa je strah – strah pred posledicami oziroma pred tem, kaj si bodo ljudje mislili, če bodo izvedeli resnico. Povsem normalno je, da si vsak želi, da bi bil drugim všeč oziroma da bi ga sprejeli. Vendar lahko človek zaradi te želje popači resnico, pa čeprav samo malo, da bi prikril pomankljivosti, neprijetne podrobnosti ali pa preprosto zato, da bi pustil dober vtis. Salomon je zato povsem upravičeno napisal: »Kdor se človeka boji, si stavi zanko; kdor pa upa v GOSPODA, bode obvarovan.« (Pregovori 29:25)

Zvestovdanost Bogu resnice

Kako se je odzval Manfred, ko je uslužbenec želel pojasnilo? Povedal je resnico. Rekel je: »Učitelj je s poukom končal prej, zato sem prišel delat. Za druge pa ne morem odgovarjati. Morda jih lahko sami vprašate.«

Manfred bi lahko odgovoril pretkano in zavajajoče ter bi se tako priljubil drugim pripravnikom. Toda imel je dober razlog, da tega ni storil, in je ostal zvest resnici, saj je Jehovova priča. Zaradi poštenosti je ohranil čisto vest, pridobil pa si je tudi zaupanje delodajalca. Del pripravniškega usposabljanja je  Manfred opravil tudi na oddelku z dragulji – na oddelku, kjer pripravniki sicer ne smejo delati. Približno 15 let pozneje je napredoval na odgovorno delovno mesto v podjetju. Takrat mu je isti uslužbenec telefoniral, da bi mu čestital, omenil pa je tudi ta dogodek, ko je Manfred ohranil značajnost, ker je govoril resnico.

Jehova je Bog resnice, zato mora vsak, ki želi biti z njim tesno povezan, ‚odložiti laž‘ in ‚govoriti resnico‘. Božji služabnik mora resnico ljubiti. »Priča zvesta ne laže,« je zapisal neki modrec. Kaj pa pravzaprav je laž? (Efežanom 4:25; Pregovori 14:5)

Kaj je laž?

Vsaka laž je neresnica, toda ni vsaka neresnica laž. Zakaj ne? Neki slovar za laž pravi, da je »zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto«. Da, k laganju spada to, da nekoga namerno zavajamo. Torej, če nenamerno govorimo neresnico – nekomu denimo po pomoti damo napačne podatke – to ni isto kot izreči laž.

Poleg tega moramo presoditi ali je človek, ki želi kako informacijo, upravičen do popolnega odgovora. Kaj če bi denimo Manfredu isto vprašanje zastavil uslužbenec nekega drugega podjetja? Bi mu bil Manfred dolžan povedati vse? Pravzaprav ne. Ta uslužbenec ne bi bil upravičen do teh informacij, zato mu jih Manfred ne bi bil dolžan povedati. Seveda bi bilo tudi v tem primeru narobe, če bi lagal.

Kakšen zgled nam je glede tega dal Jezus Kristus? Ob neki priložnosti se je Jezus pogovarjal z ljudmi, ki niso bili njegovi učenci in jih je zanimalo, kako bo odšel iz Galileje. »Pojdi odtod v Judejo,« so mu svetovali. Kako se je Jezus odzval? »Vi le pojdite na ta praznik [v Jeruzalem], jaz pa še ne grem, ker moj čas še ni prišel.« Ne dolgo za tem pa Jezus vendarle je odpotoval v Jeruzalem na praznovanje. Zakaj jim je torej tako odgovoril? Ker niso bili upravičeni do podrobnih informacij glede tega, kje se bo nahajal. Jezus jim ni povedal neresnice, temveč jim je dal le delen odgovor, tako da njemu ali njegovim sledilcem ne bi mogli povzročiti morebitne škode. To ni bila laž, saj je apostol Peter o Kristusu zapisal: »On se ni z ničimer pregrešil, niti ni bilo v njegovih ustih najti prevare.« (Janez 7:1–13; 1. Petrovo 2:22)

Kako pa je bilo s Petrom? Ali se ni v noči, ko so Jezusa prijeli, trikrat zlagal in zanikal, da ga pozna? Da, Peter je podlegel strahu pred človekom in lagal. Toda takoj za tem se je »bridko razjokal«, se pokesal in greh mu je bil odpuščen. Poleg tega se je iz svoje napake  tudi nekaj naučil. Nekaj dni kasneje je javno govoril o Jezusu in dal Judovskim voditeljem v Jeruzalemu kljub njihovim grožnjam jasno vedeti, da s tem ne bo prenehal. Vsekakor bi moral biti Peter, ki je začasno podlegel skušnjavi in hitro okreval, vsem nam, ki nas zlahka premaga trenutek slabosti in grešimo v besedi ali dejanjih, v spodbudo. (Matej 26:69–75; Apostolska dela 4:18–20; 5:27–32; Jakob 3:2)

Resnica bo utrjena za vedno

»Resnicoljubne ustnice bodo utrjene za večno, lažniv jezik pa bo obstajal le trenutek,« je pojasnjeno v Pregovorih 12:19, NW. Da, besede, izrečene v resnici, imajo večno prihodnost. Kadar so ljudje odločeni govoriti resnico in ravnati v skladu z njo, so tudi odnosi med njimi trdnejši in srečnejši. Prav zares, za resnicoljubnost smo takoj nagrajeni. K temu spada čista vest, dober sloves in trdna vez med zakoncema, družinskimi člani, prijatelji in celo med poslovnimi partnerji.

Po drugi strani pa ima laž kratke noge. Jezik, ki govori laži, bo morda nekaj časa varal, toda neresnice bodo vseeno kmalu prišle na dan. Poleg tega je Jehova, Bog resnice, omejil čas, v katerem dopušča laži in tiste, ki jih širijo. V Bibliji je zapisana obljuba, da bo odstranil vpliv Satana Hudiča, očeta laži, ki zapeljuje vso naseljeno zemljo. Jehova bo kmalu naredil konec vsem lažem in lažnivcem. (Razodetje 21:8)

Kakšno olajšanje bomo občutili, ko bodo »resnicoljubne ustnice« končno utrjene za večno!

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Mnogi ljudje se zatekajo k laži iz pohlepa in častihlepja

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Vsaka laž je neresnica, toda ni vsaka neresnica laž

[Slika na strani 6]

Kaj se naučimo iz primera, ko je Peter zatajil Jezusa?

[Slika na strani 7]

Če bomo govorili resnico, bomo imeli z drugimi trdne in srečne odnose