Duhovna gradnja v ‚hiši iz kamna‘

Ime te afriške države pomeni »hiša iz kamna«. Znana je po Viktorijinih slapovih in raznovrstnih divjih živalih. Toda na njenih tleh stojijo največje staroveške stavbe, kar jih je človek zgradil južno od Sahare. Skozi njen osrednji del se vije skalnata planota. Zaradi zmerno toplega podnebja je ta planota rodovitna in bujno poraščena. Takšen je Zimbabve, kjer domuje kakšnih 12 milijonov ljudi.

OD KOD ime hiša iz kamna? Leta 1867 je lovec in raziskovalec Adam Renders naletel na velike kamnite zgradbe, ki se razprostirajo na več kot 720 hektarjih. Pred tem je potoval po afriški savani, kjer so bili domovi povečini narejeni iz blata, kolov in slame. Nato pa je prišel do kamnitih razvalin ogromnega mesta. To mesto se sedaj imenuje Veliki Zimbabve.

Razvaline se nahajajo nekoliko južno od področja, ki je danes znano kot Masvingo. Nekateri zidovi so visoki več kot 9 metrov, granitni kamni pa so položeni drug na drugega brez malte. Med razvalinami je tudi neobičajen stožčast stolp, ki se dviga kakih 11 metrov visoko, pri tleh pa v premeru meri 6 metrov. Ne ve se točno, zakaj je bil zgrajen. Razvaline izvirajo iz osmega stoletja našega štetja, toda obstajajo dokazi, da je bilo to področje naseljeno že stoletja prej.

 Leta 1980 je Rodezija, kot se je država takrat imenovala, dosegla neodvisnost od Britanije in se preimenovala v Zimbabve. Prebivalstvo sestavljata dve glavni etnični skupini – Šoni, ki zavzemajo večji del populacije, in Ndebelci. Ljudje so gostoljubni, kar Jehovove priče pogosto opazijo, ko oznanjujejo od hiše do hiše. Včasih bo obiskovalec zaslišal besede »Naprej« in »Prosim sedite«, celo preden bo gostitelj ugotovil, kdo je potrkal na vrata. Večina Zimbabvejcev zelo spoštuje Biblijo in pogosto se zgodi, da od svojih otrok pričakujejo, da bodo med svetopisemsko razpravo mirno sedeli in poslušali.

Razglašajo spodbudno sporočilo o tolažbi

Besedi »aids« in »suša« se pogosto pojavljata v dnevnih novicah, kadar je govor o Zimbabveju. Zaradi širjenja aidsa je v deželah subsaharske Afrike resno prizadeto prebivalstvo, posledice pa je čutiti tudi v njihovem gospodarstvu. Pogosto se dogaja, da so ljudje v bolnišnico sprejeti zaradi težav, ki jih povzroča virus HIV. Ta bolezen je že mnogim uničila družinsko življenje.

Jehovove priče v Zimbabveju, v želji, da bi pomagali ljudem, vneto razglašajo, da je najboljše življenje tisto, ki ga vodijo Božja merila, zapisana v Bibliji. Božja Beseda denimo uči, da si spolno intimnost, ki je Božji dar, smeta izkazovati samo zakonca, da je homoseksualnost za Boga nesprejemljiva ter da Jehovovi zakoni transfuzijo krvi in rekreacijske droge prepovedujejo. (Apostolska dela 15:28, 29; Rimljanom 1:24–27; 1. Korinčanom 7:2–5; 2. Korinčanom 7:1) Priče tudi razglašajo sporočilo o upanju, ki ima trden temelj, in poudarjajo, da bo Božje kraljestvo v bližnji prihodnosti odstranilo vse bolezni. (Izaija 33:24)

Priskrbijo pomoč

V zadnjem desetletju je v Zimbabveju svoj davek terjala suša. Divje živali sta pokosila lakota in pomanjkanje vode. Poginilo je tudi na stotisoče glav živine. Ognjeni zublji so uničili veliko hektarjev gozdov. Mnogo otrok in starejših je umrlo zaradi nedohranjenosti. Celo vode mogočnega Zambezija so toliko upadle, da so ogrozile delovanje hidroelektrarn.

Zaradi škode, ki jo je povzročila suša, so Jehovove priče ustanovili osem odborov za pomoč v raznih delih države. Potujoči nadzorniki so obiskali občine, da bi ugotovili, kakšne so dejanske potrebe. Z informacijami pa so zatem seznanili odbor za pomoč, ki je skrbel za njihovo področje. Neki okrajni nadzornik je poročal: »V zadnjih petih letih smo razdelili več kot tisoč ton koruze, deset ton posušenih rib in enako količino limskega fižola. Naši duhovni bratje so pripravili dve toni mufushwe [posušene zelenjave]. Razdelili smo tudi ogromno podarjenih oblačil in potrebnih sredstev.« Neki drugi okrajni nadzornik pa je dejal: »Kadar razmišljam o težavah, ki smo jih imeli, da smo v Zimbabveju in Južnoafriški republiki dobili dovoljenja za uvoz teh potrebščin, in na nenehno pomanjkanje goriva, ki smo ga potrebovali za prevoz te nujno potrebne pomoči, lahko samo rečem, da je naš uspeh še en dokaz, kako resnično  je Jezusovo zagotovilo, da naš nebeški Oče ve, da vse to potrebujemo.« (Matej 6:32)

Kako pa se s težavami na teh sušnih področjih spoprijemajo potujoči nadzorniki? Nekateri si s seboj prinesejo hrano zase in za družino, pri kateri stanujejo. Eden od njih je poročal, da se nekatere krščanske sestre niso mogle odločiti, ali naj za tisti dan nehajo oznanjevati in se postavijo v vrsto za pomoč, ki naj bi jo priskrbela vlada. Odločile so se, da bodo zaupale Jehovu, se osredinile na oznanjevanje in videle, kako se bodo stvari iztekle. Tisti dan ni prispela nobena vladna pomoč.

Naslednji dan so imeli krščanski shod in sestre so se ponovno morale odločiti, ali naj gredo na shod ali naj čakajo na prihod pomoči. Ko so razmislile, kaj ima prednost, so odšle na shod v kraljestveno dvorano. (Matej 6:33) Med petjem zadnje pesmi so zaslišali, da prihaja tovornjak. Pomoč je prispela prav tja, po njihovih duhovnih bratih iz odbora za pomoč! Ne da se opisati pristnega veselja in hvaležnosti, ki sta prevzela zveste Priče na tem shodu.

Ljubezen izgrajuje

Priče so zaradi prijaznosti do tistih zunaj krščanske občine imeli priložnost odlično pričevati. Neki okrajni nadzornik, ki služi na področju Masvinga, je oznanjeval skupaj s še nekaterimi tamkajšnjimi brati. Opazil je, da ob cesti leži deklica. Bila je zelo bolna, saj ni mogla normalno govoriti, glas pa se ji je močno tresel. Deklici je bilo ime Hamunyari, kar v šonščini pomeni »Ali vas ni sram?«. Bratje so ugotovili, da so jo tam pustili člani njene cerkve, ki so se odpravili v gore k čaščenju. Priče so deklici ljubeče pomagali do najbližje vasi.

V tej vasi je nekaj ljudi poznalo Hamunyari, zato so prosili njene sorodnike, da so prišli ponjo. Glede Prič pa so vaščani dejali: »To je prava vera. To je ljubezen, ki bi jo kristjani morali izkazovati.« (Janez 13:35) Preden so bratje odšli, so Hamunyari dali traktat Ali bi o Bibliji radi spoznali kaj več?. *

Naslednji teden je potujoči nadzornik služil v občini na področju, kjer je živela Hamunyari. Želel je izvedeti, ali se je varno vrnila domov. Ko so Hamunyarini družinski člani videli njega in tamkajšnjo bratovščino, so bili zelo srečni. Njeni starši so pripomnili: »Ljudje, vaša dela dokazujejo, da imate pravo vero. Najini hčeri, ki so jo na cesti pustili umreti, ste rešili življenje.« Člane njene cerkve sta vprašala: »Ali vas ni sram, kot se glasi Hamunyarino ime, da ste jo pustili umreti?« Priče so s Hamunyarinimi družinskimi člani pričeli biblijsko razpravo in jim pustili nekaj na Bibliji temelječe literature. Brate so prosili, naj se vrnejo in z njimi preučujejo Biblijo. Nekateri družinski člani, ki so prej nasprotovali Pričam, so sedaj spremenili svoje mnenje. Eden od njih je bil Hamunyarin svak, ki je bil verski vodja na tistem področju. Sprejel je biblijski pouk.

Gradnja hiš za čaščenje

Že davno tega je navdihnjeni pesnik napisal: »O Bog, [. . .] po tebi žeja dušo mojo, [. . .] v deželi suhi in pusti, kjer ni vodá.«  (Psalm 63:1) Kako resnične so te besede za mnoge v Zimbabveju! Fizično prenašajo sušo, toda duhovno hrepenijo po Bogu in njegovi dobroti. To lahko vidimo iz sadov, ki jih je obrodila krščanska služba Jehovovih prič. Ko je Zimbabve leta 1980 postal neodvisen, je v 476 občinah služilo kakih 10.000 Prič. Sedaj, 27 let kasneje, se je število Jehovovih prič potrojilo, število občin pa skoraj podvojilo.

Le nekaj od teh občin je imelo svoje lastne prostore čaščenja. Januarja 2001 se je samo 98 občin od več kot 800 v Zimbabveju zbiralo v hišah za čaščenje – v kraljestvenih dvoranah. Mnoge občine so svoje shode imele pod drevesi ali v skromnih kolibah, narejenih iz kolov, z zidovi iz blata in s streho iz trave.

Zaradi velikodušnih prispevkov in marljivih prostovoljcev izmed svetovne krščanske bratovščine so Priče v Zimbabveju pričeli program, po katerem lahko več občin zgradi skromne toda dostojne kraljestvene dvorane. Mnogi Priče iz tujine, ki so spretni v gradnji, so si uredili življenjske razmere tako, da so lahko prišli v Zimbabve in pomagali tukajšnjim prostovoljcem. Neki Priča iz Zimbabveja je napisal: »Iskreno smo hvaležni vsem bratom in sestram iz mnogih dežel, ki so prišli v Zimbabve in pomagali zgraditi čudovite kraljestvene dvorane. Vsem drugim pa se zahvaljujemo, ker ste prispevali denarna sredstva v sklad za gradnjo kraljestvenih dvoran, da smo to delo sploh lahko opravili.«

Na vzhodu države so se bratje in sestre 50 let zbirali pod ogromnim kruhovcem. Ko so krščanski starešine izvedeli, da bodo dobili pravo hišo za čaščenje, vsaj eden od njih ni mogel zadržati solza. V bližnji občini je 91-letni starešina dejal: »Že dolgo sem s solzami rotil Jehova, da bi se to zgodilo!«

Veliko je bilo tudi rečenega o tem, kako hitro so bile te lepe zgradbe narejene. Neki opazovalec je dejal: »Vi gradite čez dan, toda po noči zagotovo gradi Bog!« Neopaženi pa nista ostala tudi enotnost in zadovoljstvo, ki se zrcalita na obrazih delavcev. Do sedaj je bilo v državi zgrajenih več kot 350 novih kraljestvenih dvoran. Tako se lahko sedaj 534 občin shaja v kraljestvenih dvoranah, ki so trdno narejene iz opek.

Pomembna duhovna gradnja se bo v Zimbabveju še nadaljevala. Ko se ozremo na vse, kar je že bilo narejeno, nas srce žene, da se zahvaljujemo Jehovu, po čigar roki smo deležni teh blagoslovov. Da, »ako GOSPOD ne zida hiše, zaman se trudijo, ki jo zidajo«. (Psalm 127:1)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ZIMBABVE

HARARE

Masvingo

Veliki Zimbabve

[Slika na strani 9]

Stožčasti stolp

[Slika na strani 12]

Nova kraljestvena dvorana, občina Concession

[Slika na strani 12]

Člani občine Lyndale pred svojo novo kraljestveno dvorano

[Navedba virov slik na strani 9]

Razvaline s stopnicami: ©Chris van der Merwe/AAI Fotostock/age fotostock; vstavljena slika stolpa: ©Ingrid van den Berg/AAI Fotostock/age fotostock