Življenjska zgodba

Čakam na Kraljestvo, ki »ni del tega sveta«

Pripoveduje Nikolaj Guculjak

Med uporom zapornikov sem bil že 41. noč ujet med dve strani. Nenadoma so me vrgli iz spanja topovski streli. V taborišče so vdrli tanki in vojaki ter napadli zapornike. Moje življenje je viselo na nitki.

KAKO sem se znašel v takšnih razmerah? Naj vam pojasnim. Bilo je leta 1954. Takrat sem bil star 30 let. Tako kakor številne Jehovove priče pod sovjetskim režimom so tudi mene vtaknili v zapor, ker sem bil nevtralen glede političnih zadev in ker sem drugim govoril o Božjem kraljestvu. Naša skupina Prič v zaporu je štela 46 moških in 34 žensk. Zaprti smo bili v delovnem taborišču blizu vasi Kengir v osrednjem Kazahstanu. Tam smo živeli skupaj z več tisoč drugimi zaporniki.

Leto pred tem je umrl Josif Stalin, voditelj Sovjetske zveze. Mnogi zaporniki so upali, da bo nova vlada v Moskvi morda prisluhnila njihovim pritožbam nad težavnimi razmerami v zaporu. Nezadovoljstvo je sčasoma preraslo v odkrit upor. Med soočenjem, do katerega je zatem prišlo, smo morali Priče pojasnjevati svoje stališče vznemirjenim upornikom kot tudi vojakom, ki so stražili zapor. Da smo lahko ostali nevtralni, smo potrebovali vero v Boga.

 Upor!

Šestnajstega maja je v taborišču izbruhnil upor. Dva dni kasneje več kot 3200 zapornikov ni hotelo oditi na delo ter je zahtevalo, da se razmere v zaporu izboljšajo in da se političnim zapornikom priznajo določene pravice. Dogodki so se naglo vrstili. Najprej so uporniki izgnali paznike iz taborišča. Nato so v ograjo, ki je obdajala taborišče, naredili odprtine. Zatem so podrli stene, ki so ločevale moške in ženske oddelke, pri čemer so nastale tako imenovane družinske barake. V viharnih dneh, ki so sledili, so se nekateri zaporniki celo poročili, poročne obrede pa so opravljali duhovniki, ki so bili prav tako zaprti. V uporu je sodelovala večina od 14.000 zapornikov iz treh zaporniških oddelkov.

Uporniki so ustanovili taboriščni odbor in ta se je pogajal z vojsko. Toda kmalu je med člani odbora prišlo do prerekanj in nadzor nad zaporom so nazadnje prevzeli tisti, ki so imeli najbolj skrajno stališče. Ozračje je postalo še bolj napeto. Vodje upora so, da bi vzdrževali »red«, organizirali oddelke za varnost, vojsko in propagando. Po zvočnikih, ki so viseli na kolih, razpostavljenih po taborišču, so objavljali ognjevita sporočila in s tem med zaporniki podpihovali razvnetega uporniškega duha. Uporniki so drugim onemogočali pobeg, kaznovali tiste, ki so jim nasprotovali, in objavili, da bodo ubili vsakega, ki jim ne bo po volji. Na ušesa so nam prišle govorice, da so nekatere zapornike že usmrtili.

Uporniki so pričakovali vojaški napad, zato so se pričeli skrbno pripravljati na obrambo. Da bi zapor branilo kar največ zapornikov, so vsem ukazali, naj se oborožijo. Zato so odstranili kovinske rešetke z oken ter iz njih izdelali nože in drugo orožje. Uspelo jim je celo priti do pušk in eksploziva.

Pritisk, da bi se jim pridružili

V tistem obdobju sta k meni prišla dva upornika. Eden je na plano potegnil pravkar nabrušen nož. »Vzemi ga!« mi je ukazal. »Potreboval ga boš za zaščito.« Potiho sem molil k Jehovu, naj mi pomaga ostati miren. Odvrnil sem mu: »Sem kristjan, Jehovova priča. Skupaj z drugimi Pričami sem zaprt zato, ker se ne bojujemo proti ljudem, temveč proti nevidnim duhovnim silam. Naše orožje proti njim je naša vera in upanje na Božje kraljestvo.« (Efežanom 6:12)

Na moje presenečenje je moški prikimal, da me razume. Drugi moški pa  me je močno udaril. Nato sta odšla. Uporniki so hodili od barake do barake in skušali Priče prisiliti, naj se jim pridružijo. Vendar tega nihče od naših krščanskih bratov in sester ni hotel storiti.

Vodje upora so o nevtralnosti Jehovovih prič razpravljali na svojem sestanku. »Člani vseh veroizpovedi – binkoštniki, adventisti, baptisti in vsi drugi – so se nam pridružili. Samo Jehovove priče ne!« so pripomnili. »Kaj bomo storili z njimi?« Nekdo je predlagal, naj enega od Prič vržejo v zaporniško peč, zato da bi nas prestrašili. Vendar je nekdanji vojaški funkcionar, spoštovan zapornik, vstal in rekel: »To ni pametno. Vse po vrsti bi morali zapreti v barako, ki stoji prav ob robu taborišča, tik ob vhodnih vratih. Če nas bodo torej vojaki napadli s tanki, bodo Priče prvi, ki jih bodo zmleli v prah. Mi pa jih tako ne bomo imeli na vesti.« Predlog so sprejeli.

Izpostavljeni nevarnosti

Nedolgo zatem so zaporniki hodili po taborišču in vpili: »Jehovove priče, takoj ven iz barak!« Nato so nas vseh 80 zbrali in nas napotili proti baraki ob robu taborišča. Iz nje so izvlekli pograde, zato da bi bilo več prostora, in nam ukazali, naj vstopimo. Ta baraka je postala naš zapor znotraj zapora.

Da bi imeli nekoliko zasebnosti, so sestre v naši skupini sešile skupaj nekaj rjuh in z njimi smo barako pregradili – na eni strani so bili moški na drugi pa ženske. (Kasneje je v Rusiji neki Pričevalec narisal to barako. Risba je prikazana spodaj.) Medtem ko smo živeli tako natlačeni v tem prostoru, smo pogosto skupaj molili in goreče prosili Jehova, naj nam da modrost in »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7)

Ves ta čas smo bili v nevarnosti, saj je bila naša baraka na sredi med uporniki in sovjetsko vojsko. Nihče od nas ni vedel,  kaj bo katera stran naredila naslednji trenutek. »Ne skušajte ugibati,« nam je prigovarjal neki starejši zvesti krščanski brat. »Jehova nas ne bo zapustil.«

Naše drage krščanske sestre, tako mlajše kot starejše, so pokazale izredno zdržljivost. Ena od njih je bila stara kakih 80 let in je potrebovala pomoč. Nekatere druge so bile bolne in so potrebovale bolniško oskrbo. Ves ta čas so morala biti vrata barake odprta, tako da so nas uporniki lahko nenehno nadzorovali. Ponoči so oboroženi zaporniki prišli v našo barako. Včasih smo jih slišali reči: »Božje kraljestvo trdno spi.« Podnevi, ko so nam dovolili oditi v jedilnico, smo bili vedno skupaj in Jehova v molitvi prosili, naj nas zaščiti pred nasilneži.

V baraki smo si prizadevali, da bi se med seboj duhovno spodbujali. Pogosto je kak brat na primer povedal kakšno zgodbo iz Biblije, ravno toliko glasno, da smo ga lahko slišali. Nato je pojasnil, kako ta zgodba velja za naše okoliščine. Neki starejši brat je še posebej rad pripovedoval o Gideonovi vojski. »Tristo mož se je v Jehovovem imenu z glasbili v rokah bojevalo zoper 135.000 oboroženih vojakov,« nas je spomnil. »Vseh 300 se jih je vrnilo brez vsake praske.« (Sodniki 7:16, 22; 8:10) Ta in drugi biblijski zgledi so nas duhovno okrepili. Priča sem postal šele pred nedavnim, toda ko sem videl, kako močno vero imajo izkušenejši bratje in sestre, me je to zelo ohrabrilo. Čutil sem, da je Jehova zares z nami.

Spopad se prične

Tedni so minevali in napetost v taborišču je rasla. Pogajanja med uporniki in oblastjo so se zaostrovala. Vodje upora so vztrajali, naj s sedeža vlade v Moskvi pošljejo k njim svojega predstavnika. Oblasti pa so zahtevale, naj se uporniki predajo, odložijo orožje in se vrnejo na delo. Nobena stran ni hotela popustiti. Do takrat so taborišče že obkolile vojaške sile, pripravljene, da nas vsak hip napadejo. Tudi uporniki so bili pripravljeni na boj, postavili so barikade in si nakopičili orožje. Vsi smo čakali na končni obračun med vojsko in zaporniki, do katerega naj bi prišlo vsak trenutek.

Šestindvajsetega junija nas je prebudil oglušujoč ogenj topovskih granat. Tanki so podrli ograjo in vdrli v taborišče. Za njimi so se vsule čete vojakov in na upornike streljale z avtomatskim orožjem. Zaporniki, tako moški kot ženske, so se pognali proti bližajočim se tankom in vpili »Hura!« ter metali kamenje, doma izdelane bombe in vse, kar jim je prišlo pod roke. Razvnela se je silovita bitka in Priče smo bili ujeti v samem središču dogajanja. Kako bo Jehova odgovoril na naše molitve za pomoč?

 Nenadoma so se na vratih naše barake pojavili vojaki. »Pridite ven, vi svetniki!« so zaklicali. »Pojdite hitro na drugo stran ograje!« Poveljnik je vojakom ukazal, naj ne streljajo na nas, temveč naj bodo z nami in nas ščitijo. Medtem ko je bitka besnela, smo sedeli na travi zunaj taborišča. Štiri ure smo poslušali eksplozije, strele, krike in ječanje iz notranjosti taborišča. Nato je vse potihnilo. Pozneje smo ob jutranjem svitu opazovali vojake, ki so iz taborišča nosili trupla. Izvedeli smo, da je bilo poškodovanih oziroma mrtvih na stotine ljudi.

Kasneje istega dne je k nam pristopil poveljnik, ki sem ga poznal. »No, Nikolaj,« je ponosno vprašal, »kdo vas je rešil, Jehova ali mi?« Iskreno smo se mu zahvalili, ker so nam rešili življenje, nato pa dodali: »Prepričani smo, da vas je k temu navedel naš Vsemogočni Bog Jehova, tako kakor je v biblijskih časih nekatere navedel, da so rešili njegove služabnike.« (Ezra 1:1, 2)

Poveljnik je tudi pojasnil, kako so vojaki vedeli za nas in za to, v kateri baraki smo. Povedal nam je, da je vojska med pogajanji upornike enkrat obtožila, da so pobili zapornike, ki niso bili na njihovi strani. Uporniki so v bran dejali, da se jim Jehovove priče niso pridružili, vendar jih vseeno niso ubili, temveč so jih za kazen vse skupaj zaprli v eno barako. Vojska si je ta podatek zapomnila.

Neomajno na strani Kraljestva

Upor, ki smo ga doživeli, omenja dobro znani ruski pisatelj Aleksander Solženicin v knjigi Arhipelag Gulag. V njej pojasnjuje, zakaj je do upora prišlo: »Želeli smo si svobodo, seveda, [. . .] toda kdo bi nam jo lahko dal?« Tudi mi, Jehovove priče, ki smo bili zaprti v istem taborišču, smo hrepeneli po svobodi. Vendar nismo hrepeneli le po tem, da bi svobodno zadihali zunaj zaporniških zidov, temveč po svobodi, ki jo lahko prinese samo Božje kraljestvo. Med prestajanjem zaporne kazni smo vedeli, da potrebujemo moč od Boga, da bi lahko bili neomajno na strani njegovega Kraljestva. In Jehova nam je dal vse, kar smo potrebovali. Z njegovo pomočjo smo na koncu izšli kot zmagovalci, in to brez nožev ali granat. (2. Korinčanom 10:3)

»Moje kraljestvo ni del tega sveta,« je rekel Jezus Kristus Pilatu. »Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali.« (Janez 18:36) Ker smo njegovi sledilci, ne sodelujemo v političnih bojih. Srečni smo, da so med uporom in po njem drugi lahko jasno videli, da smo zvestovdani podložniki Božjega kraljestva. O našem ravnanju v tistem času je Solženicin napisal: »Jehovovim pričam ni moglo nič preprečiti, da ne bi natančno upoštevali svojih verskih pravil, zato niso hoteli postavljati barikad ali biti na straži.«

Od teh viharnih časov je minilo že dobrih 50 let. Toda pogosto se v mislih s hvaležnostjo vračam v tiste dni, saj sem se takrat naučil marsičesa, kar ima trajno vrednost, na primer to, naj čakam na Jehova in povsem zaupam v njegovo mogočno roko. Prav zares, tako kakor mnogi dragi Priče v nekdanji Sovjetski zvezi sem na lastni koži izkusil, da Jehova resnično osvobaja, ščiti in rešuje tiste, ki čakajo na Kraljestvo, ki »ni del tega sveta«.

[Sliki na straneh 8, 9]

Delovno taborišče v Kazahstanu, kjer smo bili zaprti

[Slika na strani 10]

Risba, ki prikazuje ženski del barake, v kateri smo bili Priče zaprti

[Slika na strani 11]

S krščanskimi brati po izpustitvi iz zapora