Če Jehova ne bi zidal hiše ...

»Jehovove priče, pojdite drugam!« »Jehovove priče tu niste in nikoli ne boste dobrodošli!« To sta samo dve napisani izjavi tistih, ki so protestirali proti gradnji podružniceJehovovih prič, imenovane Betel, v Sloveniji.

DO AVGUSTA 2005, ko se je betelska družina preselila v nove prostore, je skoraj 40 prostovoljcev delalo v Ljubljani v zgradbi, podobni baraki. Kakih 300 metrov stran pa so bile v drugi takšni baraki jedilnica, kuhinja in pralnica. Člani betelske družine so živeli v različnih stanovanjih v bližini teh zgradb. Sedaj pa so vsi pod eno streho v čudoviti zgradbi v Kamniku, ki omogoča odlične delovne in življenjske razmere. Toda kot ste lahko videli že v uvodnih vrsticah, je bila uresničitev tega projekta težja od pričakovane.

Po razpadu nekdanje Jugoslavije se je leta 1993 osem prostovoljcev iz Zagreba preselilo v Ljubljano v zgradbo, podobno baraki, kar naj bi bila začasna rešitev. Odgovorni bratje so takoj začeli iskati novo lokacijo, toda izkazalo se je, da bo to zelo zahtevna naloga. Našli so nekaj lokacij, vendar so bile vse ali predrage ali pa neprimerne za nove podružnične prostore. Nazadnje so decembra 2000 našli zemljišče v Kamniku. Bratje iz regionalnega oddelka za inženiring (ROI) v Nemčiji so ga kmalu zatem pregledali in podprli ta projekt.

Nasprotovanje gradnji

V naslednjih letih so bili bratje zaposleni s pripravo načrtov, pogajanji s prejšnjimi lastniki in pridobivanjem vseh potrebnih dovoljenj. Ko so sosedje izvedeli, da se bo v bližini njihovih stanovanjskih blokov, poleg šole in vrtca, gradil »Izobraževalni center Jehovovih prič«, so bili nekateri odločeni, da to preprečijo.

Dve desetletji so stanovalci brezplačno parkirali na tem zemljišču in tej ugodnosti se niso bili pripravljeni odpovedati. Organizirali so se in najeli ugledno odvetniško pisarno, da bi po pravni poti in s pritožbami na pristojno ministrstvo razveljavili gradbeno dovoljenje. Vendar brez uspeha. Predstavniki tamkajšnje skupnosti so javno svarili, da se ne bodo tako zlahka odrekli »svojemu« parkirišču ter da se bodo zatekli celo k državljanski neposlušnosti.

Ker so protestniki pričakovali, da se bo gradnja pričela 25.maja 2004, so zgodaj zjutraj tega dne z barikadami zaprli dostop do gradbišča. Tudi v naslednjih dneh so z gesli proti gradnji in delno tudi proti Jehovovim pričam pokazali, da ne bodo dovolili, da se gradnja prične. Enaintridesetega maja približno opoldne je tja prispela policijska enota s kakimi 30 policisti. Okrog dveh popoldne je prišlo do prerivanja med policijo in množico, tako da je eden od protestnikov padel, se pri tem poškodoval in so ga morali odpeljati z reševalnim vozilom. Policiste so obkladali z žaljivimi in prostaškimi besedami. Na srečo tisti dan ni bilo tam nobenega od Jehovovih prič in tudi nikogar iz gradbenega podjetja. Po teh dogodkih so bratje preložili pričetek gradnje in v naslednjih nekaj tednih skušali najti mirno rešitev. Do nje je prišlo po tem, ko so se lokalne oblasti strinjale, da bodo za bližnje stanovalce priskrbele nadomestna parkirišča. Dogodki so zbudili zanimanje javnih občil po vsej državi. Tako je bilo po televiziji, radiu in v časopisju o gradnji tega objekta objavljenih več kot 150 prispevkov.

Gradnja

Po tem, ko so protestniki trikrat podrli gradbiščno ograjo, se je 30.junija 2004 gradnja končno začela in nato nadaljevala brez dodatnih nemirov. Gradbena dela je opravilo domače gradbeno podjetje, za kakovost gradnje pa so skrbeli mednarodni služabniki. Po približno enajstih mesecih je bila stavba končana in avgusta 2005 se je betelska družina preselila v nove prostore. To, da so javna občila zaradi  nasprotovanja gradnji objavila veliko prispevkov, se je nazadnje izkazalo za izjemno pričevanje po vsej državi.

Boljši odnosi

Odnosi med novimi stanovalci in sosedi so se sčasoma povsem spremenili. Nekaj sosedov je že obiskalo nove prostore. Še preden se je betelska družina preselila v stavbo, je neki moški, ki je prej nasprotoval gradnji, želel izvedeti vse o gradnji ter tudi o tem, kaj bo v stavbi in kdo bo živel v njej. Neki betelski delavec mu je pojasnil vse, kar je želel vedeti. Potem ko se je betelska družina preselila, je ta gospod nekega dne stal pred glavnim vhodom ter si ogledoval zgradbo in okolico. Receptorka ga je nekaj časa opazovala, nato pa ga je po domofonu poklicala po imenu in povabila, naj vstopi. Bil je precej presenečen, saj ni pozvonil, in za trenutek ni vedel, od kod prihaja glas. Zato je pogledal v nebo ter levo in desno, receptorka pa ga je še enkrat poklicala po imenu in ga povabila naprej. Počasi in previdno je odšel čez dvorišče, vstopil v recepcijo in sprejel povabilo, da si ogleda celotno zgradbo. Bil je zelo navdušen nad čistočo v stavbi in nad prijaznimi ljudmi, ki jih je srečal. Pohvalil je Jehovove priče in pozneje celo sprejel literaturo. Nekoč kasneje je članu betelske družine, ki je zunaj urejal okolico, dejal: »Veste, sosedje so me vprašali, ali sem sedaj na vaši strani. Odgovoril sem jim: ‚Toliko, kolikor sem jim takrat nasprotoval, jih zdaj podpiram, ker so dobri ljudje.‘«

Posvetitev prostorov

Leto dni po vselitvi v nove prostore je bil za betelsko družino velik dan. V soboto, 12.avgusta 2006, je 144 bratov in sester iz približno 20 različnih držav prisluhnilo posvetitvenemu govoru Theodora Jaracza iz Vodstvenega organa. Naslednji dan pa je njegovemu govoru na posebnem zboru v ljubljanski dvorani Tivoli prisostvovalo 3097 ljudi iz Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Pred sobotnim posvetitvenim govorom je Isso Marovich iz podružničnega odbora predstavil zgodovino Jehovovih prič v Sloveniji. Intervjuval je Bolfenka Močnika in Branka Preskerja, ki sta se spomnila zanimivih doživetij iz časa po drugi svetovni vojni, ko so bile razmere zaznamovane s prepovedjo in z omejitvami. Naslednji del »Povzetek gradnje« je imel član podružničnega odbora Daniel Friedl, ki je sodeloval v odboru za gradnjo. Intervjuval je Manfreda Steffensdorferja in Simona Spannerja iz nemškega ROI ter Roberta Brulca, ki je na gradbišču zastopal podružnico. Poudaril je, da zaradi dogodkov, omenjenih na začetku članka, v tej zgradbi verjetno ne bi bili, ‚če GOSPOD [Jehova,NW] ne bi zidal hiše‘. (Psalm 127:1,SSP)