Wessel Gansfort »reformator pred reformacijo«

Imena Luter, Tyndale in Kalvin poznajo vsi poznavalci protestantske reformacije, ki se je začela leta 1517. Za Wessla Gansforta pa je slišalo le malo ljudi. Poznan je kot »reformator pred reformacijo«. Ali bi o tem možu radi izvedeli kaj več?

WESSEL se je rodil leta 1419 v Groningenu na Nizozemskem. V 15. stoletju se je le peščica ljudi imela prednost šolati in Wessel je bil eden teh. Čeprav je bil odličen učenec, je moral pri devetih letih zapustiti šolo, ker so bili njegovi starši zelo revni. K sreči je za bistroumnost mladega Wessla slišala neka bogata vdova. Postala je njegova mecenka in mu plačala šolnino, zato se je lahko še naprej izobraževal. Sčasoma si je pridobil naslov magister družbenih ved. Kot kaže, je kasneje postal tudi doktor teologije.

Wessel je izredno hrepenel po znanju. Vendar so bile knjižnice v njegovih dneh prava redkost. Čeprav so v času njegovega življenja izumili tisk s premičnimi črkami, so večino knjig še vedno pisali ročno, zato so bile te drage. Wessel je pripadal skupini potujočih učenjakov, ki so potovali od knjižnice do knjižnice in od samostana do samostana, da bi našli redke rokopise in pozabljene knjige. O tem, kar so prebrali, so se nato med seboj pogovarjali. Tako si je pridobil ogromno znanja in si zapisal veliko navedkov in izvlečkov iz klasičnih del. Drugi teologi so bili pogosto sumničavi, ker je Wessel poznal toliko reči, o katerih niso še nikoli slišali. Nazivali so ga Magister Contradictionis oziroma mojster ugovarjanja.

»Zakaj me ne napotiš h Kristusu?«

Kakih 50 let pred pričetkom reformacije je Wessel spoznal Thomasa a Kempisa (okoli 1379–1471), ki mu na splošno pripisujejo avtorstvo znamenite knjige De imitatione Christi (Hoja za Kristusom). Thomas a Kempis je pripadal bratom skupnega življenja, gibanju, ki je poudarjalo, da je treba živeti posvečeno. Po besedah Wesslovega življenjepisca je Thomas a Kempis Wessla večkrat  spodbudil, naj se po pomoč obrne k Mariji. Wessel mu je odvrnil: »Zakaj me ne napotiš h Kristusu, ki k sebi prijazno vabi vse obremenjene ljudi?«

Pravijo, da Wessel ni želel biti posvečen v duhovnika. V odgovor na vprašanje, zakaj je zavrnil tonzuro (v kolobarju izstriženi lasje vrh glave), ki je bila prepoznavni znak duhovnikov, je dejal, da se ne boji vislic, dokler je sposoben trezno razmišljati. Očitno je govoril o dejstvu, da posvečenih duhovnikov niso smeli kazensko preganjati. Kot vse kaže, je tonzura marsikaterega duhovnika res rešila vislic! Wessel je tudi nasprotoval nekaterim takrat uveljavljenim verskim običajem. Kritizirali so ga denimo, ker ni verjel v čudeže, ki jih je opisovala v njegovih dneh priljubljena knjiga Dialogus Miraculorum. V svoj zagovor je dejal: »Bolje bi bilo, da bi brali iz Svetega pisma.«

»Vemo le toliko, kolikor sprašujemo«

Wessel je študiral hebrejščino in grščino ter si pridobil obsežno znanje iz spisov, ki so jih napisali zgodnji cerkveni očetje. Njegovo zanimanje za prvotne biblijske jezike je še posebej presenetljivo, saj je živel pred Erazmom Rotterdamskim in Reuchlinom. * Pred reformacijo so bili tisti, ki so znali grško, redki. V Nemčiji denimo je le malo učenjakov obvladalo grščino, na voljo pa tudi ni bilo nobenih pripomočkov za učenje tega jezika. Potem ko je leta 1453 padel Konstantinopel, je Wessel očitno prišel v stik z grškimi menihi, ki so pobegnili v zahodno Evropo, in se od njih naučil osnov grščine. Hebrejščino pa so v tistih dneh uporabljali zgolj Židje in kot kaže, se je Wessel naučil prvin tega jezika pri židovskih spreobrnjencih.

Wessel je zelo ljubil Biblijo. Bil je prepričan, da jo je navdihnil Bog, in verjel, da se vse biblijske knjige med seboj popolnoma skladajo. Menil je, da mora biti razlaga biblijskih vrstic skladna s sobesedilom in se jih zato ne da napačno razlagati. Vsako popačeno  razlago bi morali imeti za krivoversko. Eden njegovih najljubših biblijskih stavkov je bil Matej 7:7, kjer piše: »Iščite, in boste našli.« S to vrstico je Wessel podprl svoje trdno prepričanje, da je koristno postavljati vprašanja, in to pojasnil z besedami, da »vemo le toliko, kolikor sprašujemo«.

Nenavadna prošnja

Leta 1473 je Wessel obiskal Rim. Tam ga je sprejel papež Sikst IV., prvi od šestih papežev, ki so s svojim skrajno nemoralnim ravnanjem nazadnje povzročili, da je prišlo do protestantske reformacije. Zgodovinarka Barbara W. Tuchman poudarja, da se je s Sikstom IV. začelo obdobje »brezsramnega, odkritega in nepopustljivega prizadevanja za osebne cilje in politično moč«. Ljudi je šokiral z odkritim nepotizmom. Neki zgodovinar piše, da je Sikst morda iz papeštva želel narediti družinski posel. Le redki posamezniki so si drznili obsoditi takšne zlorabe.

Toda Wessel Gansfort je bil drugačen od večine. Nekega dne mu je papež rekel: »Moj sin, prosi, kar koli želiš, in željo ti bomo izpolnili.« Wessel mu je takoj odvrnil: »Sveti oče, [. . .] ker na zemlji zasedate mesto najvišjega duhovnika in pastirja, vas prosim, [. . .] da izpolnite svojo vzvišeno dolžnost tako, da vam bo Veliki pastir ovc, ko [. . .] bo prišel, lahko dejal: ‚Dobro si opravil, dobri in zvesti služabnik. Vstopi v veselje svojega Gospodarja.‘«. Sikst mu je odvrnil, da bo že sam nosil to odgovornost in naj raje prosi kaj zase. Wessel mu je odgovoril: »Potem pa prosim, da mi iz vatikanske knjižnice daste grško in hebrejsko Biblijo.« Papež je njegovi želji ustregel, vendar je pripomnil, da je ravnal nespametno in da bi moral prositi za škofovsko službo!

‚Laž in zabloda‘

Sikst je obupno potreboval sredstva za gradnjo sedaj znamenite Sikstinske kapele,  zato je odobril prodajo odpustkov za mrtve. Ti odpustki so bili izredno priljubljeni. V knjigi Vicars of Christ—The Dark Side of the Papacy piše: »Vdove in vdovci ter žalujoči starši so porabili vsa sredstva, da bi svoje drage umrle rešili iz vic.« Odpustke so z veseljem sprejeli preprosti ljudje, ki so papežu povsem verjeli, da lahko njihovim dragim, ki so umrli, zagotovi pot v nebesa.

Toda Wessel je bil trdno prepričan, da katoliška cerkev in tudi papež ne moreta odpuščati grehov. Prodajo odpustkov je odkrito označil za »laž in zablodo«. Prav tako ni verjel, da je spovedovanje duhovnikom obvezno za odpuščanje grehov.

Wessel je tudi dvomil o papeževi nezmotljivosti. Dejal je, da bi cerkev stala na majavih temeljih, če bi se od ljudi vedno pričakovalo, da verjamejo papežem, saj so ti delali napake. Napisal je: »Če prelati zavračajo Božje zapovedi in upoštevajo svoje, človeške zapovedi, [. . .] je tisto, kar počnejo in zapovedujejo, brez vrednosti.«

Wessel utre pot reformaciji

Wessel je umrl leta 1489. Čeprav se ni strinjal z nekaterimi zmotami cerkve, je ostal katolik. Vendar ga cerkev nikdar ni obsodila krivoverstva. Po njegovi smrti pa so fanatični katoliški menihi skušali uničiti njegove spise, ker so jih imeli za nečiste. Do Lutrovega časa so na Wessla že skoraj pozabili. Nobeno njegovih del niso natisnili in ohranilo se je le nekaj rokopisov. Prvo izdajo Wesslovih spisov so končno objavili med letoma 1520 in 1522. Med drugim je bilo v njej pismo Lutra, v katerem ta osebno priporoča njegove spise.

Čeprav Wessel ni bil reformator, kot je bil to Luter, je odkrito obsodil nekatere zmote, zaradi katerih je kasneje prišlo do reformacije. Pravzaprav ga McClintockova in Strongova Cyclopedia opisuje kot »najpomembnejšega moža germanskega porekla, ki je pomagal utreti pot reformaciji«.

Luter je nanj gledal kot na somišljenika. Pisec C. Augustijn piše: »Luter je svoj čas in svojo pot primerjal z Elijevim časom in njegovo službo. Tako kot je prerok mislil, da se na Božji strani bojuje čisto sam, se je tudi Luter počutil precej osamljenega v svojem spopadu s cerkvijo. Toda ko je prebral Wesslova dela, je spoznal, da je Gospod ohranil ‚ostanek v Izraelu‘.« »Luter je šel celo tako daleč, da je izjavil: ‚Če bi že prej bral njegova dela, bi moji sovražniki morda menili, da se je Luter vsega tega naučil od Wessla, saj je njegovo razmišljanje tako podobno mojemu.‘« *

»Boste našli«

Do reformacije ni prišlo nepričakovano. Zamisli, ki so jo ustvarile, so med učenjaki krožile že nekaj časa. Wessel je predvideval, da si bodo ljudje zaradi pokvarjenosti papežev navsezadnje zaželeli sprememb. Nekoč je nekemu vedoželjnemu učencu dejal: »Doživel boš dan, ko bodo [. . .] vsi pravi krščanski učenjaki zavrnili nauke prepirljivih teologov.«

Čeprav je Wessel v svojih dneh odkril nekaj verskih zmot in zlorab, ni mogel povsem odgrniti koprene z biblijske resnice. Vendar je bila Biblija zanj knjiga, ki jo je treba brati in preučevati. V knjigi A History of Christianity piše, da je Wessel »imel Biblijo za končno avtoriteto v verskih zadevah, ker je navdihnjena po svetem duhu«. Pravi kristjani danes verjamejo, da je Biblija navdihnjena Božja Beseda. (2. Timoteju 3:16) Vendar sedaj biblijske resnice niso več zakrite oziroma jih ni težko najti, zato še toliko bolj velja biblijsko načelo: »Iščite, in boste našli.« (Matej 7:7; Pregovori 2:1–6)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 14]

WESSEL IN BOŽJE IME

Wessel v svojih spisih Božje ime večinoma prevaja z »Johava«. Vendar je vsaj dvakrat uporabil obliko »Jehova«. O Wesslovih stališčih razpravlja pisec A. H. Oberman, ki v svoji knjigi sklene, da po Wesslovem mnenju Tomaž Akvinski in drugi niso znali hebrejsko. Če bi znali, bi »odkrili, da ime, po katerem se je Bog razodel Mojzesu, ne pomeni ‚Jaz sem, ki sem‘, temveč ‚Postal bom to, kar bom postal‘«. * V Prevodu novi svet je zato pomen tega imena pravilno preveden s »Postal bom, kar koli bom želel postati«. (2. Mojzesova 3:13, 14)

[Podčrtna opomba]

[Vir slike]

Manuskript: Universiteitsbibliotheek, Utrecht

[Sliki na strani 15]

Wessel je nasprotoval prodaji odpustkov, ki jo je odobril papež Sikst IV.