Kako je Ana našla svoj mir

ZVESTA žena povzdiguje svoj glas v molitvi, s katero hvali Jehova. Zaveda se, da jo je Bog dvignil iz blata in ji bridke dneve zamenjal z veselimi.

Ta žena je Ana. Zakaj se je njeno počutje tako opazno spremenilo? Zakaj je sedaj tako radostna? Kaj se lahko naučimo iz njene izkušnje? Da bi si odgovorili na ta vprašanja, si poglejmo njeno zgodbo.

Družina pod pritiskom

Ana je ena od dveh žen levitskega duhovnika Elkana, ki živi na področju Efraima. (1. Samuelova 1:1, 2a; 1. letopisov 6:33, 34) Čeprav poligamija ni bila del Božjega prvotnega načrta za človeštvo, jo je Bog pod Mojzesovo postavo dovolil in uredil. Elkana s svojo družino časti Jehova, vseeno pa v poligamnih zakonih pogosto prihaja do nesoglasij, kot se to lahko vidi iz Elkanovega družinskega življenja.

Ana je neplodna, medtem ko ima Penina, Elkanova druga žena, več otrok. Penina je Anina tekmica. (1. Samuelova 1:2b)

Za Izraelke je neplodnost nekaj sramotnega in celo znamenje, da je takšna ženska v Božjih očeh ničvredna. Toda nobenega dokaza ni, da Ana otrok ne more imeti zaradi tega, ker bi ji Bog bil nenaklonjen. Namesto, da bi Penina skušala Ano potolažiti, pa svojo sposobnost rojevanja otrok izrablja, da bi bila njena tekmica še bolj nesrečna.

Potovanja k Jehovovemu svetišču

Elkana, kljub takšnim napetim družinskim odnosom, s svojo družino vsako leto potuje k Jehovovemu svetišču v Silo, da bi daroval žrtve. * To potovanje, ki je v obe smeri dolgo kakih 60 kilometrov, verjetno prepešačijo. Takšni dogodki morajo biti za Ano še posebej težavni, saj Penina in njeni otroci dobijo več deležev občestvene žrtve, ona pa dobi samo enega. Penina ob takšnih priložnostih Ano zbada, zaradi česar je ta vznemirjena, saj se zdi, da ji je Jehova »zaprl maternico«. Ana takšno stisko doživlja vsako leto, zato joče in noče jesti. Potovanja, ki naj bi bila zanjo radosten dogodek, ji tako prinašajo mnogo bolečin. Toda Ana se kljub temu pridruži tem potovanjem k Jehovovemu svetišču. (1. Samuelova 1:3–7)

Ali ste opazili, kakšen dober zgled nam je dala Ana? Kako ravnamo, kadar smo potrti? Ali se osamimo in nehamo družiti s soverniki? Ana ni ravnala tako. Njena navada je bila, da se je družila z Jehovovimi častilci. Tudi mi bi morali, kljub mučnim okoliščinam, v katerih se znajdemo, ravnati enako. (Psalm 26:12; 122:1; Pregovori 18:1; Hebrejcem 10:24, 25)

Elkana skuša Ano potolažiti in jo navesti, da bi mu odkrila svoje najgloblje občutke. »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je  tvoje srce žalostno?« jo vpraša. »Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?« (1. Samuelova 1:8, SSP) Morda Elkana nič ne ve o Penininem neprijaznem ravnanju, Ana pa morda raje molče prenaša trpljenje, kot pa da bi se pritoževala. Kakor koli je že bilo, duhovno naravnana Ana notranji mir poišče tako, da moli k Jehovu.

Ana se zaobljubi

Občestvene žrtve so v Jehovovem svetišču tudi jedli. Ana pa ta občestveni obed zapusti in odide molit k Bogu. (1. Samuelova 1:9, 10) Roteče ga prosi: »O GOSPOD nad vojskami ako se milo ozreš na ponižanje dekle svoje in se me spomniš in ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim GOSPODU za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.« (1. Samuelova 1:11)

Ana moli določno. Jehova prosi za sina in se zaobljubi, da mu ga bo posvetila in mu bo vse življenje služil kot nazirec. (4. Mojzesova 6:1–5) S takšno zaobljubo bi se moral strinjati tudi njen mož. Elkana kasneje s svojim ravnanjem pokaže, da se z ženino obljubo strinja. (4. Mojzesova 30:6–8)

Ana moli tako, da veliki duhovnik, Eli, misli, da je pijana. Njene molitve namreč ne more slišati, saj Ana moli v srcu, zato se premikata samo njeni ustnici. Moli zelo goreče. (1. Samuelova 1:12–14) Si lahko zamislimo, kako se počuti Ana, ko ji Eli očita, da je pijana! Vendar velikemu duhovniku kljub temu spoštljivo odgovori. Ko se Eli zave, da je molila zaradi »prevelike žalosti in bridkosti« (SSP), ji reče: »Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo.« (1. Samuelova 1:15–17) Nato Ana odide in jé ter »lice ji ni bilo več žalostno«. (1. Samuelova 1:18)

Kaj se lahko naučimo iz vsega tega? Kadar smo zaskrbljeni in glede tega molimo k Jehovu, mu lahko izlijemo svoje občutke in naznanimo svoje srčne želje. Če smo storili vse, kar smo lahko, da bi rešili problem, potem bi morali zadevo prepustiti v njegove roke. To je najboljše, kar lahko naredimo. (Pregovori 3:5, 6)

Kadar Jehovovi služabniki v goreči molitvi Jehovu razkrijejo svoje srce, običajno občutijo podoben mir, kot ga je Ana. Glede molitve je apostol Pavel napisal: »Ne delajte si nobenih skrbi, ampak v vsem naznanjajte svoje prošnje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.« (Filipljanom 4:6, 7) Kadar svoje breme preložimo na Jehova, mu moramo dovoliti, da zanj tudi poskrbi. Zatem nam, podobno kot Ani, ni treba več biti v skrbeh. (Psalm 55:22)

Sin, izročen Jehovu

Bog sedaj svojo pozornost posveti Ani, ki zanosi ter rodi sina. (1. Samuelova 1:19, 20) To je eden od redkih primerov, zapisanih v Bibliji, ko Bog poskrbi za rojstvo svojega služabnika. Elkanov in Anin sin, Samuel, postane Jehovov prerok in ima pomembno vlogo pri uvajanju monarhije v Izraelu.

Ana nedvomno Samuela že od detinstva poučuje o Jehovu. Toda ali je pozabila na svojo obljubo? Ne ni! »Pojdem šele, ko bo deček odstavljen, potem ga popeljem, da se pokaže pred obličjem GOSPODOVIM in ostane ondi vekomaj,« pravi. Ko je Samuel odstavljen, morda ko je star približno tri leta ali pa nekoliko več, ga Ana, kot je obljubila, pripelje v Jehovovo svetišče, da bo tam živel. (1. Samuelova 1:21–24; 2. letopisov 31:16)

Ana in njen mož najprej Jehovu darujeta žrtve, nato pa pripeljeta Samuela k Eliju. Ana najverjetneje drži svojega dečka za  roko, ko Eliju reče: »Ah, gospod moj, kakor res živi duša tvoja, gospod moj, jaz sem tista žena, ki sem tu pri tebi stala in GOSPODA prosila. Za tega dečka sem prosila, in GOSPOD mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega. Zato ga tudi jaz izročam GOSPODU; vse dni, dokler bo živel, je izročen GOSPODU.« Tako je Samuel pričel svojo življenjsko pot posebnega Božjega služabnika. (1. Samuelova 1:25–28; 2:11)

Leta tečejo, toda Ana prav gotovo ne pozabi na Samuela. V Svetem pismu piše: »Leto za letom [mu je] napravila mati njegova suknjico in mu jo prinesla, ko je prišla gori z možem svojim opravljat vsakoletno daritev.« (1. Samuelova 2:19) Vsekakor tudi moli za Samuela. Nedvomno ga, ko ga vsako leto obišče, spodbudi, naj zvesto služi Bogu.

Ob eni takšni priložnosti Eli blagoslovi Samuelove starše in Elkanu reče: »GOSPOD ti daj zarod od te žene namesto darovanega, ki ga je izročila GOSPODU!« Te besede se izpolnijo, saj sta Ana in Elkana blagoslovljena še s tremi drugimi sinovi in dvema hčerama. (1. Samuelova 2:20, 21)

Elkana in Ana sta res odličen zgled za krščanske starše! Mnoge matere in očetje takorekoč radovoljno izročijo svoje sinove in hčere Jehovu, tako da jih spodbujajo, naj si prizadevajo za katero od vej polnočasne službe proč od doma. Takšni starši si zaslužijo pohvalo za žrtve, ki jih tako naredijo. Jehova jih bo prav gotovo nagradil.

Anina hvalnica

Kako srečna postane nekoč nerodovitna Ana! V Svetem pismu redko zasledimo hvalnice, ki so jih izrekle ženske. Toda dve, ki jih poznamo, sta Anini. V prvi govori o občutkih, ki so jo prevevali, ko je bila vznemirjena in žalostna, druga pa je zahvalna molitev, v kateri izrazi svojo radost. »Srce moje se raduje v GOSPODU,« prične. Vesela je, da je »nerodovitna [. . .] rodila«, ter hvali Jehova, ker »povišuje ubožca iz prahu«. Resnično, »siromaka vzdiguje iz blata«. (1. Samuelova 2:1–10)

Iz navdihnjenega poročila o Ani izvemo, da nas lahko drugi zaradi nepopolnosti ali sovraštva ranijo. Toda ne smemo dovoliti, da bi nas takšne preizkušnje oropale veselja, ki ga občutimo, ko služimo Jehovu. On je veliki Poslušalec molitev in se odziva na vpitje svojih zvestih služabnikov. Rešuje jih trpljenja ter jim daje obilje miru in drugih blagoslovov. (Psalm 22:23–26; 34:6–8; 65:2)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 17]

Ana je Samuela izročila Jehovu