Poudarki Jeremijeve knjige
Jehovova beseda je živa
Poudarki Jeremijeve knjige
KAKO strašljivo so morale besede preroka Jeremija zveneti njegovim sonarodnjakom, ko so slišali, kakšne nesreče jih čakajo! Njihov slavni tempelj, ki je bil več kot tri stoletja središče čaščenja, bo požgan do tal. Jeruzalem in Judovo bosta opustošena, prebivalci pa bodo odpeljani v ujetništvo. Ta in druga sodna sporočila so zapisana v drugi največji biblijski knjigi, v Jeremijevi knjigi. Iz nje tudi izvemo, kaj je doživljal Jeremija med svojim zvestim 67-letnim služenjem. Vsebina knjige ni napisana po kronološkem zaporedju, temveč po temah.
Zakaj je ta biblijska knjiga zanimiva tudi za nas? Vsebuje prerokbe, ki so se že izpolnile, zato nam krepi vero v to, da Jehova vselej izpolni svoje obljube. (Izaija 55:10, 11) Danes se opravlja podobno delo, kakor ga je opravljal prerok Jeremija, in ljudje se odzivajo podobno, kakor so se odzivali na njegovo sporočilo. (1. Korinčanom 10:11) Poleg tega so v zapisu o tem, kako je Jehova ravnal s svojim ljudstvom, osvetljene Jehovove lastnosti. Ta knjiga bi morala na nas močno vplivati. (Hebrejcem 4:12)
»DVOJE ZLO JE STORILO LJUDSTVO MOJE«
Jeremija je postavljen za preroka v 13. letu vladanja Josija, kralja na Judovem, 40 let pred uničenjem Jeruzalema leta 607 pr. n. št. (Jeremija 1:1, 2) V svojih razglasih, katerih večino objavi v zadnjih 18 letih Josijeve vlade, razgali hudobijo prebivalcev Judovega in objavi Jehovove obsodbe proti njim. »Iz Jeruzalema naredim groblje,« naznanja Jehova, »in iz mest Judovih naredim puščavo, da nihče ne bo prebival v njih.« (Jeremija 9:11) Zakaj? »Dvoje zlo je storilo ljudstvo moje,« pojasni. (Jeremija 2:13)
K Jeremijevemu oznanilu spada tudi sporočilo o tem, da se bo skesani preostanek vrnil iz ujetništva in obnovil pravo čaščenje. (Jeremija 3:14–18; 12:14, 15; 16:14–21) Toda prinašalec sporočila med ljudmi ni dobrodošel. »Višji glavar v hiši GOSPODOVI« Jeremija udari in čez noč dene v klado. (Jeremija 20:1–3)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:11, 12, SSP – Zakaj je Jehova to, da ‚bedi nad svojo besedo‘, primerjal z »mandljevo vejo«? Mandljevec je drevo, ki spomladi vzcveti med prvimi. (11. vrsta, pdč. op. v NW) Jehova je simbolično vstajal »zgodaj zjutraj« in pošiljal k svojemu ljudstvu preroke, da so ljudi opozarjali z njegovimi sodnimi sporočili. Nad svojo besedo je ‚bedel‘, dokler se ni izpolnila. (Jeremija 7:25)
2:10, 11 – Zakaj je bilo tako nenavadno, da so Izraelci ravnali nezvesto? Neizraelski narodi na zahodu, v Kitimu, in na vzhodu, v Kedarju, so sicer prevzemali božanstva drugih narodov, toda misel, da bi svoje bogove popolnoma zamenjali z drugimi, jim je bila povsem tuja. Izraelci pa so Jehova zapustili in slavo živega Boga zamenjali za mrtve malike.
3:11–22; 11:10–12, 17 – Zakaj je Jeremija prinašal sporočila tudi za severno desetrodovno kraljestvo, ko pa je Samarija padla že leta 740 pr. n. št.? Zato ker je bilo uničenje Jeruzalema leta 607 pr. n. št. izraz Jehovove obsodbe celotnega izraelskega naroda, ne le Juda. (Ezekiel 9:9, 10) Božji preroki pa so prinašali sporočila Izraelcem tudi zato, ker so bili v Jeruzalemu očitno še nekateri posamezniki, ki so se zavzemali za interese propadlega desetrodovnega kraljestva.
4:3, 4 – Kaj pomeni ta zapoved? Nezvesti Judje bi morali pripraviti, zrahljati in očistiti zemljo svojega srca. Morali bi odstraniti »kožico« svojega srca, torej nečiste misli, občutke in motive. (Jeremija 9:25, 26; Apostolska dela 7:51) To je pomenilo, da bi morali spremeniti svoj življenjski slog – slaba dela bi morali zamenjati s takšnimi, ki prinašajo Božji blagoslov.
4:10; 15:18 – V kakšnem smislu je Jehova prekanil svoje nezvesto ljudstvo? V Jeremijevih dneh so bili tudi preroki, ki so ‚prerokovali lažnivo‘. (Jeremija 5:31; 20:6; 23:16, 17, 25–28, 32) Jehova jim tega, da bi razglašali zavajajoča sporočila, ni preprečil.
16:16, SSP – Kaj pomeni to, da bo Jehova ‚poslal veliko ribičev‘ in »veliko lovcev«? To lahko pomeni, da je Jehova nad nezveste Jude, nad katerimi se je namenil izvršiti svojo obsodbo, sklenil poslati sovražno vojsko. Vendar bi lahko ta stavek glede na Jeremija 16:15 pomenil tudi to, da se je namenil poiskati vse Izraelce, ki so se kesali.
20:7 – Kako je Jehova uporabil svojo moč pri Jeremiju in ga »preslepil« (Ekumenska izdaja)? Jeremija se je pri razglašanju Jehovovih obsodb srečeval z ravnodušnostjo, zavračanjem in preganjanjem, zato se je počutil tako oslabelega, da je mislil, da ne bo več mogel opravljati svoje naloge. Toda Jehova ga je s svojo močjo okrepil, tako da je lahko takšne občutke premagal in še naprej oznanjeval. Svojega preroka Jeremija je preslepil tako, da ga je uporabil za delo, za katero je prerok mislil, da ga ne bo mogel opravljati.
Pouk za nas:
1:8. Jehova lahko svoje ljudstvo reši preganjanja – morda tako, da uporabi nepristranske sodnike oziroma da tiste, ki so sovražno razpoloženi, zamenja z razumnimi, ali pa tako, da svoje častilce okrepi, da lahko zdržijo. (1. Korinčanom 10:13)
2:13, 18. Nezvesti Izraelci so zagrešili dvojno zlo. Zapustili so Jehova, zanesljiv vir sreče, blaginje, vodstva in zaščite. Izkopali so si lastne simbolične vodnjake, s tem da so sklenili vojaško zavezništvo z Egiptom in Asirijo. Če bi danes zaradi človeških filozofij in zamisli ter svetne politike zapustili resničnega Boga, bi bilo to tako, kakor če bi »vir živih vodá« nadomestili s ‚počenimi vodnjaki‘.
6:16. Jehova je pripadnike svojega upornega ljudstva spodbujal, naj malce obstanejo, se preiščejo in se vrnejo na ‚steze‘ svojih prednikov. Ali se ne bi morali občasno preiskati in ugotoviti, ali res hodimo po življenjski poti, ki je Jehovu po volji?
7:1–15. Judom ni prav nič pomagalo, da so se zanašali na svoj tempelj, kakor da bi bil neke vrste amulet. Iz tega se naučimo, da bi morali živeti po veri, in ne po tem, kar gledamo. (2. Korinčanom 5:7)
15:16, 17. Kakor Jeremija se lahko tudi mi upremo malodušju. To nam lahko uspe tako, da uživamo v temeljitem osebnem preučevanju Biblije, da na oznanjevanju hvalimo Jehovovo ime ter se ogibamo slabe družbe.
17:1, 2. Ker so prebivalci Judovega grešili, njihove žrtve Jehovu niso ugajale. Če bi se moralno omadeževali, Bogu naše žrtve hvale ne bi bile več sprejemljive.
17:5–8. Ljudje in človeške ustanove so vredni zaupanja samo toliko, kolikor ravnajo v skladu z Božjo voljo in načeli. Ko pa gre denimo za rešitev ter pravi mir in varnost, ravnamo modro, če zaupamo samo v Jehova. (Psalm 146:3)
20:8–11. Ne smemo dovoliti, da bi nam ravnodušnost, nasprotovanje ali preganjanje udušilo gorečnost za oznanjevanje Kraljestva. (Jakob 5:10, 11)
‚VTAKNITE VRATOVE SVOJE V JAREM BABILONSKEGA KRALJA‘
Jeremija oznani obsodbe nad zadnjimi štirimi Judovimi kralji ter krivimi preroki, slabimi pastirji in pokvarjenimi duhovniki. Jehova glede zvestega preostanka, ki ga primerja z dobrimi smokvami, reče: »Obrniti hočem svoje oči nanje v njih dobro.« (Jeremija 24:5, 6) V 25. poglavju so v treh prerokbah povzete obsodbe, ki so pojasnjene v nadaljnjih poglavjih.
Duhovniki in preroki skujejo načrt, da bodo Jeremija umorili. Jeremija razglaša sporočilo, naj se podvržejo babilonskemu kralju. Kralju Zedekiju reče: ‚Vtaknite vratove svoje v jarem babilonskega kralja.‘ (Jeremija 27:12) Vendar še zagotovi: »On, ki je razkropil Izraela, ga zbere.« (Jeremija 31:10) Jehova dá Rehabovcem obljubo, in to ne brez razloga. Jeremija denejo »v vežo straže« oziroma ga zaprejo. (Jeremija 37:21) Jeruzalem je uničen in večina njegovih prebivalcev je odvedena v ujetništvo. Jeremija in njegov tajnik Baruh pa sta med tistimi, ki ostanejo v deželi. Ti prestrašeni ljudje se odločijo zbežati v Egipt, čeprav jim Jeremija to močno odsvetuje. V poglavjih od 46 do 51 so zapisane Jeremijeve napovedi glede drugih narodov.
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
22:30 – Ali je bila s tem odlokom Jezusu Kristusu odvzeta dedna pravica, da nasledi Davidov prestol? (Matej 1:1, 11) Ne, ni bila. S tem odlokom noben Jojahinov potomec ni imel več pravice, »da bi sedèl na Davidovem prestolu [. . .] v Judu«. (SSP) Jezus naj bi vladal iz nebes, in ne s prestola na Judovem.
23:33 – Kaj je »breme GOSPODOVO«? Jeremijevim sonarodnjakom so bile tehtne napovedi glede uničenja Jeruzalema v breme. Jehovu pa so bili v breme ti ljudje, ki se niso hoteli zmeniti za njegova opozorila, zato jih je sklenil zavreči. Podobno je tako imenovanemu krščanstvu v breme svetopisemsko sporočilo, da ga čaka uničenje, Bogu pa so v breme ljudje, ki se na to sporočilo nočejo odzvati.
31:33 – Kako je lahko Božji zakon zapisan v srcu? Za tistega, ki ima tako zelo rad Božji zakon, da si močno želi izpolnjevati Jehovovo voljo, lahko rečemo, da ima Božji zakon zapisan v svojem srcu.
32:10–15 – Zakaj so pri sklenitvi kupčije napisali dve kupni pismi? Odprto kupno pismo je bilo namenjeno urejevanju zadev. Zapečateno kupno pismo pa so hranili za to, da bi lahko z njim potrdili točnost odprtega pisma. Jeremija je s tem, da je tudi pri sklepanju kupčije s sorodnikom in sovernikom upošteval ustrezne pravne postopke, dal dober zgled za nas.
33:23, 24 – Kdo sta »tisti dve družini«, omenjeni v tem stavku? Ena je kraljeva družina Davidove rodovne linije, druga pa duhovniška družina Aronovih potomcev. Ko sta bila Jeruzalem in Jehovov tempelj uničena, se je zdelo, da je Jehova ti družini zavrgel in da ne bo več imel kraljestva, ki bi vladalo nad zemljo, oziroma da na zemlji ne bo več obnovil svojega čaščenja.
46:22 – Zakaj je Jehova glas Egipta primerjal s šumom oziroma sikanjem kače? Te besede se lahko nanašajo na to, da se bo Egipt umaknil, podobno kakor se kača s sikanjem umika, oziroma na to, kakšno ponižanje bo ta narod občutil zaradi katastrofe, ki ga bo doletela. Ta primerjava tudi kaže, kako nesmiselno je bilo, da so egiptovski faraoni na svoji glavi nosili znamenje svete kače, s čimer naj bi si zagotovili zaščito boginje kače Uto.
Pouk za nas:
21:8, 9; 38:19. Jehova je neskesanim prebivalcem Jeruzalema, ki so si zaslužili smrt, celo v zadnjih trenutkih dal možnost, da se rešijo. Resnično, »usmiljenje njegovo je veliko«. (2. Samuelova 24:14; Psalm 119:156)
31:34. Zares je tolažilno vedeti, da se Jehova grehov tistih, ki jim odpusti, ne spominja in proti njim ne ukrepa!
38:7–13; 39:15–18. Jehova ne pozabi našega zvestega služenja, k čemur spada tudi to, da ‚pomagamo svetim‘. (Hebrejcem 6:10)
45:4, 5. Kakor v zadnjih dneh na Judovem tudi sedaj, v »zadnjih dneh« te stvarnosti, ni čas, da bi si iskali »velikih reči«, kot je bogastvo, pomemben položaj ali gmotna varnost. (2. Timoteju 3:1; 1. Janezovo 2:17)
JERUZALEM V PLAMENIH
Piše se leto 607 pr. n. št. Smo v 11. letu Zedekijevega kraljevanja. Babilonski kralj Nebukadnezar je pred 18 meseci obkolil Jeruzalem. Sedmi dan petega meseca, v 19. letu Nebukadnezarjevega vladanja, pride do Jeruzalema Nebuzaradan, načelnik telesne straže. (2. kraljev 25:8) Zunaj mestnega obzidja postavi tabor in morda od tam ocenjuje položaj ter naredi načrt za napad mesta. Tri dni pozneje, desetega dne istega meseca, ‚pride v‘ Jeruzalem oziroma vstopi vanj. Mesto zajamejo plameni. (Jeremija 52:12, 13)
Jeremija podrobno opiše padec Jeruzalema. S tem priskrbi zgodovinsko ozadje za nastanek žalostink. Te pesnitve sestavljajo biblijsko knjigo z naslovom Žalostinke.
[Slika na strani 8]
Jeremija je med drugim razglašal Jehovovo obsodbo nad Jeruzalemom
[Slika na strani 9]
Kako je Jehova »preslepil« Jeremija?
[Slika na strani 10]
»Kakor na te dobre smokve se hočem dobrotno ozreti na Judove izgnance.« (Jeremija 24:5, SSP)