Darujmo žrtve, ki ugajajo Bogu

»‚ŽIVLJENJE priteka iz smrti.‘ V to so verjeli Azteki, ki jih, kar se tiče žrtvovanja ljudi, v vsej Mezoameriki ni prekosil nihče,« piše v knjigi The Mighty Aztecs. »Ko se je imperij večal,« še piše v tej knjigi, »so skušali zaupanje vanj krepiti tako, da so prelili neskončne količine krvi.« Glede na neko drugo enciklopedijo so Azteki letno žrtvovali tudi do 20.000 ljudi.

Človek je svojim bogovom v vsej zgodovini daroval takšne ali drugačne žrtve iz strahu in negotovosti oziroma zaradi obžalovanja in občutkov krivde. Po drugi strani pa iz Biblije izvemo, da je nekatera darovanja določil sam vsemogočni Bog Jehova. Zato se je primerno vprašati: Kakšne žrtve Bogu ugajajo? Ali bi daritve in žrtve tudi danes morale biti sestavni del čaščenja?

Daritve in žrtve v pravem čaščenju

Ko so Izraelci postali narod, jim je Jehova dal natančna navodila, kako naj ga častijo, k čemur je spadalo tudi darovanje in žrtvovanje. (4. Mojzesova, 28. in 29. poglavje) Darovali so denimo zemeljske pridelke ali pa živali, kot so govedo, drobnica, golobi in grlice. (3. Mojzesova 1:3, 5, 10, 14; 23:10–18; 4. Mojzesova 15:1–7; 28:7) Žgalne daritve so na primer morale v celoti zgoreti. (2. Mojzesova 29:38–42) Potem pa so bile tu še občestvene daritve, pri katerih so darovalci sodelovali s tem, da so zaužili del tistega, kar so žrtvovali Bogu. (3. Mojzesova 19:5–8)

Izraelci so s tem, kar so pod Mojzesovo postavo žrtvovali in darovali, častili Boga in ga priznavali za Vrhovnega vladarja vsega vesolja. S takšnimi žrtvami so Jehovu pokazali hvaležnost za to, da jih je blagoslavljal in varoval, ter dosegli odpuščanje grehov. Vse dokler so zvesto upoštevali Jehovove zahteve glede čaščenja, so bili zelo blagoslovljeni. (Pregovori 3:9, 10)

Jehovu je bilo od vsega najpomembnejše to, kakšno stališče so imeli ljudje, ki so mu darovali. Po svojem preroku Ozeu je dejal: »Usmiljenja želim in ne daritve in spoznanja Božjega več nego žgalnih žrtev.«  (Ozea 6:6) Ko so se torej ljudje odvrnili od pravega čaščenja in s svojim vedenjem teptali Božja merila ter prelivali nedolžno kri, so bile njihove žrtve, ki so jih darovali na Jehovovem oltarju, brez vsake vrednosti. Zato je Jehova po preroku Izaiju Izraelcem povedal: »Čemu mi daritev vaših množina? [. . .] Sit sem žgalnih daritev ovnov in masti pitane živine ter krvi juncev in jagnjet in kozlov se ne veselim.« (Izaija 1:11)

Tega »nisem bil zapovedal«

V popolnem nasprotju z Izraelci pa so prebivalci Kanaana svojim bogovom, denimo amonskemu bogu Molohu oziroma Milkomu, žrtvovali otroke. (1. kraljev 11:5, 7, 33; Apostolska dela 7:43) V Halley’s Bible Handbook piše: »Kanaanci so pri svojem čaščenju imeli verske obrede, pri katerih so se pred svojimi bogovi vdajali nemoralnim užitkom, nato pa tem istim bogovom žrtvovali svoje prvorojene otroke.«

Ali so takšne navade ugajale Bogu Jehovu? Nikakor ne! Ko so bili Izraelci tik pred vstopom v kanaansko deželo, jim je Jehova zapovedal to, kar je zapisano v Tretji Mojzesovi knjigi 20:2, 3: »Še véli sinovom Izraelovim: Kdorkoli bodi izmed sinov Izraelovih in izmed tujcev, ki gostujejo v Izraelu, ki da iz semena svojega Molohu, mora umreti; ljudstvo domače naj ga posuje s kamenjem. Tudi jaz hočem obrniti obličje svoje zoper takega človeka in ga iztrebiti izmed ljudstva njegovega, zato ker je dal iz semena svojega Molohu, da bi onečastil svetišče moje ter onesvetil ime svetosti moje.«

Naj se sliši še tako neverjetno, so nekateri Izraelci, ki so skrenili od pravega čaščenja, privzeli to demonsko navado in svoje otroke žrtvovali krivim bogovom. V Psalmu 106:35–38 o tem piše: »Pomešali so se s poganskimi narodi in naučili se njih del; in so služili njih malikom, in ti so jim bili v spotiko. In darovali so sinove svoje in hčere svoje hudim duhovom. In prelivali so nedolžno kri, kri sinov in hčer svojih, ki so jih darovali malikom kanaanskim, da je bila dežela oskrunjena ž njih moritvami.«

Jehovu se je ta navada skrajno gnusila, zato je po svojem preroku Jeremiju glede Judovih sinov rekel: »Postavili so gnusobe svoje v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, da jo oskrunijo. In sezidali so višave Tofetu, ki je v dolini sinu Hinomovega, da bi žgali na ognju sinove in hčere svoje, česar  nisem bil zapovedal in mi ni bilo prišlo na misel.« (Jeremija 7:30, 31)

Zaradi takšnih ogabnih navad Bog Izraelcem ni bil več naklonjen. Njihova prestolnica Jeruzalem je bila navsezadnje uničena, prebivalci pa odvedeni v ujetništvo v Babilon. (Jeremija 7:32–34) Jasno je, da žrtvovanje ljudi ne izvira od pravega Boga in da takšna navada nima svojega mesta v čistem čaščenju. Vsakršno žrtvovanje ljudi je demonsko in pravi Božji častilci ne sodelujejo pri ničemer, kar je s tem povezano.

Odkupna žrtev Jezusa Kristusa

Vseeno pa se bodo nekateri morda spraševali: ‚Zakaj je potem k Jehovovi Postavi spadalo tudi žrtvovanje živali?‘ Ravno o tem vprašanju je razpravljal apostol Pavel in nanj tudi odgovoril: »Čemu potem Postava? Bila je dodana, da bi se razodeli prestopki, dokler ne bi prišlo seme, ki mu je bila dana obljuba. [. . .] Tako je Postava postala naša vzgojiteljica in nas je vodila h Kristusu.« (Galačanom 3:19–24) Živalske žrtve pod Mojzesovo postavo so predstavljale večjo žrtev, ki jo je Bog Jehova priskrbel za človeštvo – žrtev njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Jezus je imel v mislih to ljubeče dejanje, ko je dejal: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil nihče, ki veruje vanj, pokončan, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

Jezus se je iz ljubezni do Boga in ljudi prostovoljno odpovedal svojemu popolnemu človeškemu življenju in ga žrtvoval v odkupnino za Adamove potomce. (Rimljanom 5:12, 15) Rekel je: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge.« (Matej 20:28) Nihče drug na tem svetu ni mogel ljudi odkupiti oziroma rešiti iz suženjstva grehu in smrti, v katerega jih je prodal Adam. (Psalm 49:7, 8) Pavel je pojasnil, da je Jezus »enkrat za vselej vstopil v notranji sveti prostor (toda ne s krvjo kozlov in mladih bikov, temveč z lastno krvjo) in za nas pridobil večno odrešitev«. (Hebrejcem 9:12) Bog je s tem, da je sprejel Jezusovo žrtveno kri, »izbrisal ročno napisan dokument, [. . .] uperjen proti nam«. To pomeni, da je Jehova odpravil Postavino zavezo, skupaj z njo pa tudi predpisane daritve in žrtve, ter tako ljudem omogočil, da prejmejo ‚dar, večno življenje‘. (Kološanom 2:14; Rimljanom 6:23)

Duhovne žrtve in daritve

Ali se od nas še vedno pričakuje, da darujemo žrtve, ko pa živalske žrtve in daritve niso več del pravega čaščenja? Seveda se. Jezus Kristus je živel požrtvovalno, zato da je lahko služil Bogu, in na koncu v dobro človeštva žrtvoval svoje življenje. Zato je izjavil: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj.« (Matej 16:24) To pomeni, da mora vsak, ki želi postati Jezusov sledilec, nekaj žrtvovati. Kaj pa?

Eno je to, da pravi Kristusov sledilec nič več ne živi zase, temveč za to, da izpolnjuje Božjo voljo. Svojo lastno voljo in želje  podreja temu, kar želi Bog. Bodite pozorni, kako se je o tem izrazil Pavel: »Bratje, po Božjem sočutju [vas] prosim, da svoje telo izročite kot živo, sveto žrtev, sprejemljivo Bogu. Tako boste sveto službo opravljali z razumom. In ne oblikujte se več po tej stvarnosti, temveč se preobrazite s prenavljanjem svojega uma, da bi se prepričali, kaj je dobra, sprejemljiva in popolna Božja volja.« (Rimljanom 12:1, 2)

Nadalje je v Bibliji nakazano, da so naše žrtve lahko tudi naši izrazi hvale Jehovu. Prerok Ozea je omenil, da lahko Bogu darujemo »junce svojih ustnic«, s čimer je pokazal, da Bog na hvalo iz naših ust gleda kot na eno najboljših žrtev. (Ozea 14:3, Wolfova Biblija [14:2, AC]) Apostol Pavel je hebrejskim kristjanom prigovarjal: »Vedno prinašajmo Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki javno priznavajo njegovo ime.« (Hebrejcem 13:15) Danes so Jehovove priče zelo zaposleni z oznanjevanjem dobre novice in s pridobivanjem učencev med ljudmi iz vseh narodov. (Matej 24:14; 28:19, 20) Bogu po vsej zemlji noč in dan darujejo žrtve hvale. (Razodetje 7:15)

Poleg oznanjevanja pa med žrtve, ki ugajajo Bogu, spada tudi to, da delamo dobro drugim. »Ne pozabite delati dobrega in tega, kar je vaše, deliti z drugimi,« je spodbudil Pavel, »ker so takšne žrtve Bogu po volji.« (Hebrejcem 13:16) Pravzaprav bodo Bogu naše daritve hvale ugajale le, če se bomo hkrati tudi pravilno vedli. Pavel je spodbujal: »Vedite [se] tako, kot je vredno dobre novice o Kristusu.« (Filipljanom 1:27; Izaija 52:11)

Tako kakor so ljudem v preteklosti, bodo tudi nam danes vse žrtve, ki jih storimo zato, da bi podpirali čisto čaščenje, prinesle veliko radost in Jehovov blagoslov. Zato storimo vse, kar je v naši moči, da bi Jehovu darovali to, kar mu zares ugaja!

[Slika na strani 18]

»Darovali so sinove svoje in hčere svoje [. . .] malikom kanaanskim.«

[Sliki na strani 20]

Pravi kristjani darujejo Bogu žrtve, ki mu ugajajo, s tem da oznanjujejo dobro novico in še drugače pomagajo drugim