Življenjska zgodba

Pridobivanje učencev usmerja moje življenje

Pripoveduje Lynette Peters

Prišli so, da bi nas rešili. Na strehi stavbe je bil ostrostrelec, v travi pa so pripravljeni ležali oboroženi marinci. Ko smo tisto nedeljsko jutro s somisijonarji hiteli proti helikopterju, ki nas je čakal, smo le stežka ostali mirni. Hip zatem smo že bili v zraku. Po desetih minutah leta smo pristali na varnem – na krovu vojaške ladje, ki je bila zasidrana blizu obale.

NASLEDNJE jutro smo izvedeli, da so uporniki bombardirali hotel, v katerem smo si dan pred tem poiskali zatočišče. Državljanski nemiri v Sierra Leone so po več letih navsezadnje prerasli v državljansko vojno. Vsi tujci, tudi mi, smo bili prisiljeni skoraj nemudoma zbežati iz države. Zakaj pa sem se znašla v takšnih okoliščinah? Naj vam povem svojo zgodbo od začetka.

Odrasla sem v Britanski Gvajani, ki je od leta 1966 poznana kot Gvajana. Moja mladost v 1950-ih je bila brezskrbna in srečna. Skoraj vsi starši so zelo cenili izobrazbo in od mladih pričakovali dobre ocene v šoli. Spominjam se nekega bančnega uslužbenca, ki je mojega očeta nekoč vprašal: »Zakaj plačujete tolikšno šolnino za izobraževanje svojih otrok?« Oče mu je odvrnil: »Samo najboljša možna izobrazba jim bo zagotovila uspeh.« Takrat je menil, da si lahko mladi takšno izobrazbo pridobijo le na prestižnih šolah. Toda kmalu je pričel razmišljati drugače.

Ko mi je bilo enajst let, je moja mama začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami.  Skupaj z neko sosedo je obiskala kraljestveno dvorano. To, kar sta tistega večera slišali, ju je prepričalo, da sta našli resnico. Kasneje se je mama o tem, kar je slišala na shodu, pogovarjala še z neko drugo sosedo. Kmalu so vse tri začele preučevati z misijonarkama Daphne Harry (pozneje Baird) in Rose Cuffie. Ni še minilo leto, ko se je mama skupaj s svojima prijateljicama krstila. Pet let pozneje se je moj oče izpisal iz cerkve adventistov sedmega dne in se krstil kot Jehovova priča.

V najstniških letih sem skupaj z dvema sestrama (bile smo najstarejše od desetih otrok) preživela precej prijetnih ur v misijonarskem domu, kjer sta živeli Daphne in Rose. Ob takšnih priložnostih smo poslušale njuna doživetja z oznanjevanja. Ti misijonarki sta neutrudno pomagali ljudem duhovno napredovati in pri tem kar žareli od veselja. S svojim zgledom sta v meni vzbudili željo, da bi postala misijonarka.

Kaj pa mi je pomagalo, da sem vedno imela v mislih polnočasno službo, kljub temu da so si sorodniki in sošolci zelo prizadevali za kariero? Pred menoj je bilo toliko vabljivih priložnosti – lahko bi se posvetila študiju prava, glasbe, medicine ali česar koli drugega. Potrebno vodstvo sta mi z dobrim zgledom dala starša, ki sta živela skladno z resnico, marljivo preučevala Biblijo in se posvetila temu, da sta druge poučevala o Jehovu. * Poleg tega sta v naš dom redno vabila polnočasne služabnike. Ti bratje in sestre so bili tako veseli in zadovoljni, kar je v meni še okrepilo željo, da bi pridobivanje učencev usmerjalo moje življenje.

Pri 15-ih sem se krstila. Nato sem takoj po končani srednji šoli pričela pionirati. Bolniška negovalka Philomena je bila prva, ki sem ji pomagala, da je napredovala do posvetitve in krsta. Veselje, ki sem ga občutila, ko sem jo opazovala, kako je vzljubila Jehova, je še okrepilo mojo željo, da nadaljujem polnočasno službo. Nedolgo zatem so mi v državni upravi, kjer sem bila zaposlena kot tajnica, ponudili boljšo službo. Zavrnila sem jo, da bi lahko še naprej pionirala.

Še vedno sem živela doma, kamor so pogosto zahajali misijonarji. Kako sem uživala, ko sem poslušala njihova doživetja! Tako sem še bolj hrepenela po tem, da bi služila kot misijonarka, čeprav se mi je to zdelo komaj mogoče. Misijonarje so tedaj pošiljali v Gvajano in še danes jih. Nekega dne leta 1969 sem bila presenečena, a vseeno srečna, ko sem prejela vabilo za šolanje na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v Brooklynu (New York).

 Dodelitev, ki je nisem pričakovala

V 48. razredu šole Gilead je bilo 54 učencev iz 21 držav. Med njimi nas je bilo 17 samskih sester. Čeprav je minilo že 37 let, se še vedno živo spominjam tistih petih mesecev. Veliko smo se morali naučiti. Nismo le podrobno spoznavali svetopisemskih resnic, temveč so nam tudi svetovali, kako naj živimo kot bodoči misijonarji. Naučila sem se denimo, da moram upoštevati navodila, biti uravnovešena glede modnih smernic in vztrajati kljub neugodnim okoliščinam.

Moji starši so vedno poudarjali, kako pomembno je redno obiskovati shode. Kdor koli je bil preveč bolan, da bi bil na nedeljskem shodu, ni mogel kar naenkrat toliko ozdraveti, da bi lahko že naslednji večer šel na klavirski koncert. Vendar v šoli Gilead nekaj časa nisem redno obiskovala shodov. Nekega petkovega večera sem skušala svoje izostanke opravičiti Donu in Dolores Adams, zakoncema v Betelu, s katerima sem se vozila na shode. Oh, cel kup domačih nalog, pa še poročila! Kako naj vse to opravim do Teokratične strežbene šole in službenega shoda? Brat Adams se je z menoj o tem nekaj časa pogovarjal, potem pa dejal: »Ravnaj se po svoji vesti.« Njegov nasvet sem sprejela in od tistega večera naprej nisem izpustila nobenega shoda več. V vseh teh letih razen v skrajnih okoliščinah nisem dovolila, da bi mi kar koli preprečilo obiskovati krščanske shode.

Nekje na polovici šolanja smo se začeli učenci pogovarjati, kam bo kdo dodeljen. Vedno sem mislila, da me bodo poslali v Gvajano, saj so tam bratje in sestre zelo potrebovali pomoč pri oznanjevanju. Zamislite si, kako sem bila presenečena, ko sem izvedela, da bom odšla v Sierra Leone v Zahodni Afriki. Kako hvaležna sem bila Jehovu, saj mi je končno izpolnil željo, da bi kot misijonarka služila daleč od doma.

Toliko sem se morala naučiti

»Slikovito« je beseda, s katero lahko najbolje opišem svoj prvi vtis o Sierra Leone, deželi z mnogimi hribi, gorami, zalivi in plažami. Vendar so prava lepota te zahodnoafriške države ljubeznivi in prijazni ljudje, ob katerih se celo tujci počutijo kakor doma. Zato lahko novi misijonarji veliko lažje premagajo domotožje. Sierraleonci radi spregovorijo o svojih običajih in kulturi, še posebej radi pa pomagajo prišlekom, da se naučijo kriojščino, sporazumevalni jezik v državi.

Ljudje, ki govorijo kriojščino, poznajo mnogo domiselnih pregovorov. »Opice delajo, pavijani jedo« denimo pomeni, da ne žanje vedno tisti, ki je sejal. Kako ustrezno ta pregovor opiše nepravičnost, ki je v svetu tako razširjena! (Izaija 65:22)

V tej deželi je bilo prav prijetno oznanjevati in pridobivati učence. Redko si srečal koga, ki ga Biblija ni zanimala. Misijonarji in dolgoletni Jehovovi služabniki že leta pomagajo mlajšim in starejšim iz vseh družbenih slojev ter plemen, da sprejmejo resnico.

Erla St. Hill, moja prva misijonarska partnerica, je bila neutrudna delavka. Svoje dolžnosti v misijonarskem domu je opravljala  skoraj tako prizadevno, kot je oznanjevala. Z njeno pomočjo sem na primer spoznala, kako pomembno je, da se med drugim seznanim s sosedi, obiskujem bolne Priče in zainteresirane posameznike in se, če je le mogoče, udeležim pogreba brata ali sestre. Pojasnila mi je tudi, kako pomembno je, da na koncu oznanjevanja nikdar ne odidem s področja, ne da bi se, četudi samo na kratko, oglasila pri tam živečih bratih in sestrah ter jih pozdravila. Ko sem vse to pričela udejanjati, sem hitro dobila matere, brate, sestre in prijatelje, moja dodelitev pa je postala moj dom. (Mar. 10:29, 30)

Spletla sem tudi močne prijateljske vezi z izjemnimi misijonarji, ki so služili skupaj z mano. Med njimi sta bili moja sostanovalka Adna Byrd, ki je služila v Sierra Leone med letoma 1978 in 1981, in Cheryl Ferguson, s katero stanujeva skupaj zadnjih 24 let.

Preizkušnje med državljansko vojno

Leta 1997, približno en mesec po posvetitvi novih podružničnih prostorov v Sierra Leone, smo morali zaradi vojne zapustiti državo, kot sem omenila na začetku. Šest let pred tem smo bili prevzeti nad vero Prič iz Liberije, ki so bili zaradi vojne prisiljeni zbežati v Sierra Leone. Mnogi niso s seboj prinesli ničesar. Kljub težavnim okoliščinam so vsak dan oznanjevali. Bila sem ganjena, ko sem videla, kako ljubijo Jehova in ljudi.

Sedaj, ko smo tudi sami bili begunci v Gvineji, smo posnemali zgled liberijskih bratov in sester. Še naprej smo zaupali Jehovu in dajali delo v prid Kraljestva na prvo mesto. Leto kasneje smo se lahko vrnili v Sierra Leone, toda čez sedem mesecev je zopet izbruhnila vojna in znova smo se morali umakniti v Gvinejo.

Kmalu zatem smo izvedeli, da so pripadniki ene od vojskujočih se strani zavzeli prostore v našem misijonarskem domu v Kissyju in zaplenili oziroma uničili vse naše imetje. Nismo se prepustili malodušju, temveč smo bili raje hvaležni, da smo sploh živi. Ostalo nam je le malo imetja, toda s temi težavami smo se uspešno spoprijeli.

Po drugi preselitvi sva s sostanovalko Cheryl ostale v Gvineji, zato sva se začeli  učiti francoščino. Nekateri moji somisijonarji so brez oklevanja pričeli govoriti nov jezik, ki so se ga učili, in se niso preveč vznemirjali, kadar so se zmotili. Jaz pa sem se kar zgrozila ob misli, da bi se izražala netočno, zato sem govorila francosko samo, kadar je bilo zares nujno. Vse je bilo tako mučno. Vsak dan znova sem se morala spomniti, zakaj sem v Gvineji – zato da drugim pomagam spoznavati Jehova.

Počasi sem le napredovala, in to tako, da sem se učila, poslušala tiste, ki so dobro obvladali jezik, in pomoč poiskala pri otrocih v občini, saj oni vedno povedo, kar mislijo. Nato pa je Jehovova organizacija nepričakovano priskrbela dobrodošlo pomoč. Od septembra 2001 naprej so v Naši kraljestveni strežbi poleg nasvetov, kako ljudem različnih verskih prepričanj ponuditi knjige in brošure, tudi predlogi, kako jim predstaviti revije. Sedaj sem na oznanjevanju bolj samozavestna, četudi se ne izražam tako dobro, kot bi se v maternem jeziku.

Odrasla sem v veliki družini, zato sem se gotovo lažje prilagajala, ko sem stanovala skupaj z mnogimi ljudmi. Nekoč nas je v misijonarskem domu bilo kar 17. V 37 letih misijonarske službe sem živela skupaj z več kot 100 misijonarji. Kakšno prednost imam, da sem lahko spoznala toliko ljudi, ki imajo vsi različne osebnosti, a si vseeno prizadevajo za isti cilj! In kakšno veselje je biti Božji sodelavec ter pomagati ljudem, da sprejmejo biblijsko resnico! (1. Korinčanom 3:9)

V vseh teh letih sem zamudila precej pomembnih dogodkov v življenju mojih družinskih članov. Tako denimo nisem bila na poroki večine mojih mlajših bratov in sester. Prav tako svojih nečakinj in nečakov ne vidim tako pogosto, kot bi si želela. Skupaj z menoj se žrtvuje tudi moja družina, ki me nesebično spodbuja, naj še naprej misijonarim.

Vendar sem tisto, kar sem doma zamudila, tako ali drugače dobila v misijonarski službi. Čeprav sem se odločila, da bom ostala samska, imam mnogo duhovnih otrok, pa ne samo tistih, s katerimi sem preučevala Biblijo, temveč tudi drugih, s katerimi sem si blizu. Poleg tega lahko opazujem njihove otroke, kako odraščajo, se poročijo in nato svoje otroke vzgajajo v resnici. Nekateri od njih podobno kakor jaz dopustijo, da njihovo življenje usmerja pridobivanje učencev.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Dodeljena sem bila v Sierra Leone v Zahodni Afriki

GVINEJA

SIERRA LEONE

[Slika na strani 13]

Moji sestri, s katerima sem v 1950-ih preživela precej prijetnih ur med misijonarji

[Slika na strani 14]

Skupaj s sošolci 48. razreda šole Gilead

[Slika na strani 16]

Posvetitev podružničnih prostorov v Sierra Leone