Vera v biblijsko prerokovanje pomeni življenje
Vera v biblijsko prerokovanje pomeni življenje
JEZUS še zadnjič odhaja iz templja v Jeruzalemu, ko eden njegovih učencev vzklikne: »Učitelj, poglej, kakšno kamenje in kakšne zgradbe!« Tempelj je ponos in sijaj judovskega naroda. Toda Jezus odvrne: »Ali vidiš te veličastne zgradbe? Tu ne bo ostal kamen na kamnu, vse bo porušeno.« (Marko 13:1, 2)
Že sama misel na kaj takega je neverjetna! Nekateri tempeljski kamni so zares ogromni. Še več, to kar Jezus pove o templju, pravzaprav pomeni uničenje Jeruzalema in morda celo judovskega naroda, ki mu je tempelj pravzaprav duhovno srce. Zato ga učenci vprašajo: »Povej nam, kdaj se bo vse to zgodilo in kaj bo znamenje tega, da je prišel čas, ko se bo vse to končalo?« (Marko 13:3, 4)
»To še ne bo konec,« svari Jezus. Najprej bodo učenci slišali o vojnah, potresih, lakotah in kugah po raznih krajih. Nato bodo strašni dogodki judovski narod pahnili v katastrofo brez primerjave, da v ‚veliko stisko‘. Toda Bog bo posegel, da bo rešil ‚izbrane‘, namreč zveste kristjane. Kako? (Marko 13:7; Matej 24:7, 21, 22; Luka 21:10, 11)
Upor zoper Rim
Minilo je že 28 let in kristjani v Jeruzalemu še vedno čakajo konec. Po rimskem imperiju pustošijo vojne, potresi, lakote in kuge. (Glej okvir na strani 9.) Judeja je leglo civilnih in etničnih sporov. Toda za varnim jeruzalemskim obzidjem je sorazmerno mirno. Ljudje jedo, delajo, se poročajo, imajo otroke, skratka počnejo to, kar so vedno počeli. Zaradi ogromnega templja imajo občutek, da mesto nikoli ne bo uničeno.
Okrog leta 61 n. št. apostol Pavel napiše pismo kristjanom v Jeruzalemu. Pohvali jih za zdržljivost, vendar je zaskrbljen, ker je videti, da so nekateri v občini izgubili občutek nujnosti. Mnogi se duhovno opotekajo oziroma jim ne uspe razviti krščanske zrelosti. (Hebrejcem 2:1; 5:11, 12) Pavel jim prigovarja: »Zato ne zavrzite svoje prostodušnosti v besedi [. . .] Kajti ‚še zelo malo‘ in ‚prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo zamujal‘. ‚Moj pravični pa bo živel zaradi vere‘ in ‚če se bo umaknil, moji duši ne bo po volji‘.« (Hebrejcem 10:35–38) Zares času primeren nasvet! Toda ali bodo kristjani ohranili vero in budno pazili na izpolnjevanje Jezusove prerokbe? Je konec Jeruzalema res neizbežen?
V naslednjih petih letih se razmere v Jeruzalemu nenehno slabšajo. Nazadnje pa leta 66 n. št. pokvarjeni deželni upravitelj Florus iz svete tempeljske zakladnice zaseže 17 talentov, da bi poravnal »neodvedeni davek«, ki ga Judje dolgujejo rimski državi. Jude to razhudi in se uprejo. Judovski uporniki oziroma zeloti vdrejo v Jeruzalem in pokoljejo rimske vojake. Potem pogumno razglasijo neodvisnost Judeje. Od sedaj naprej sta Judeja in Rim v vojni!
V naslednjih treh mesecih rimski deželni upravitelj Sirije, Cestij Gal, s 30.000 vojaki napreduje proti jugu, da bi zadušil judovski upor. S svojo vojsko prispe pred Jeruzalem med šotorskim praznikom in hitro vdre v mesto. Zeloti, ki jih je neprimerno manj kot rimskih vojakov, poiščejo zavetje za tempeljskim obzidjem. Rimski vojaki kmalu pričnejo spodkopavati to obzidje. Jude obide groza. Neverjetno, poganski vojaki uničujejo najsvetejšo judovsko zgradbo! Kristjane, ki so v mestu, pa to spomni na Jezusove besede: ‚Ko boste videli, da gnusoba, stoji na svetem kraju, tedaj naj tisti v Judeji zbežijo v gore.‘ (Matej 24:15, 16) Ali bodo verovali Jezusovim preroškim besedam in temu primerno ravnali? Kot se izkaže nekoliko kasneje, je njihovo življenje odvisno ravno od tega, ali bodo tako ravnali. Toda kako naj zbežijo iz mesta?
Nenadoma in brez jasnega razloga se Cestij Gal s svojo vojsko prične umikati proti obali, zeloti pa so jim tesno za petami. Kakšno presenečenje, stiska, ki je prizadela mesto, je bila skrajšana! Kristjani pokažejo vero v Jezusovo preroško svarilo in iz Jeruzalema zbežijo v Pello, nevtralno mesto, ki leži v gorah na drugi strani Jordana. Zbežijo še pravočasno, saj se zeloti kmalu vrnejo v mesto in Jeruzalemčane prisilijo, da se jim pridružijo v uporu. * Medtem pa kristjani v Pelli na varnem čakajo, kako se bo stvar iztekla.
Razmere se sprevržejo v kaos
Čez nekaj mesecev se nova vojska že bliža Jeruzalemu. Leta 67 n. št. general Vespazijan in njegov sin Tit namreč mobilizirata kar 60.000 vojakov. V naslednjih dveh letih ta vojaški stroj prodira proti Jeruzalemu in zaduši vsak upor, ki mu stoji na poti. Medtem pa se za jeruzalemskimi zidovi različne judovske frakcije bojujejo za oblast. Uničijo mestne zaloge žita, področje okrog templja zravnajo z zemljo in pobijejo več kot 20.000 Judov. Vespazijan odlaša s pohodom na sam Jeruzalem in to pojasnjuje takole: ‚Bog kot rimski general ukrepa bolje, kakor bi lahko ukrepal jaz. Naši sovražniki z lastnimi rokami uničujejo sami sebe.‘
Ko rimski imperator Neron umre, se Vespazijan odpravi v Rim, da bi si zagotovil prestol, Tita pa pusti, da dokonča pohod nad Judejo. Tit prispe pred Jeruzalem okoli pashe leta 70 n. št., in prebivalce ter tiste, ki so prišli na praznovanje pashe, ujame v past. Njegovi vojaki posekajo skoraj vsa drevesa v Judeji, da bi okoli oblegane prestolnice postavili 7 kilometrov dolgo pregrado iz priostrenih kolov. Ravno to je napovedal Jezus: »Tvoji sovražniki [bodo] okoli tebe zgradili utrdbo iz priostrenih kolov, te obkrožili in te stiskali z vseh strani.« (Luka 19:43)
V mestu kmalu izbruhne lakota. Oborožena drhal pleni domove tistih, ki so umrli, in tistih, ki umirajo. Vsaj ena ženska iz obupa ubije in poje svojega dojenčka ter tako izpolni prerokbo, ki pravi: »Tedaj boš jedel svojega telesa sad, meso sinov in hčer svojih, [. . .] pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik.« (5. Mojzesova 28:53–57)
Jeruzalem po petih mesecih obleganja nazadnje pade. Mesto z veličastnim templjem vred izropajo, požgejo in porušijo kamen za kamnom. (Daniel 9:26) Vsega skupaj umre kakšnih 1,100.000 ljudi, 97.000 pa jih prodajo v sužnost. * (5. Mojzesova 28:68) V Judeji skorajda zamre hebrejska beseda. To je za narod resnično katastrofa, ki ji ni primerjave, in prelomnica v judovskem političnem, verskem in kulturnem življenju. *
V Pelli pa se medtem kristjani Bogu iz srca zahvaljujejo, ker jih je rešil. Zaradi vere v biblijsko prerokovanje so ostali živi!
Ko se danes spominjamo teh dogodkov, bi bilo prav, da se vprašamo: ‚Ali je moja vera tako močna, da mi bo v bližajoči se veliki stiski rešila življenje? Ali sem »izmed tistih, ki verujejo in tako svojo dušo ohranijo pri življenju«?‘ (Hebrejcem 10:39; Razodetje 7:14)
[Podčrtne opombe]
^ odst. 10 Judovski zgodovinar Jožef poroča, da so zeloti sedem dni zasledovali Rimljane, nato pa so se vrnili v Jeruzalem.
^ odst. 15 Po nekaterih ocenah naj bi takrat pobili sedmino vseh Judov v rimskem imperiju.
^ odst. 15 Judovski biblijski učenjak, Alfred Edersheim, je napisal: »V preteklosti Izrael ni doživel stistke, kakršna je bila [ta], prav tako pa se z njo ni mogla primerjati niti krvava prihodnost, ki je še čakala narod.«
[Tabela na strani 9]
Kako se je znamenje izpolnilo v prvem stoletju
VOJNE:
Galija (39.–40. n. št.)
Severna Afrika (41. n. št.)
Britanija (43., 60. n. št.)
Armenija (58.–62. n. št.)
Narodnostni in etnični spori v Judeji (50.–66. n. št.)
POTRESI:
Rim (54. n. št.)
Pompeji (62. n. št.)
Mala Azija (53., 62. n. št.)
Kreta (62. n. št.)
LAKOTE:
Rim, Grčija, Egipt (okoli 42. n. št.)
Judeja (okoli 46. n. št.)
KUGE:
Babilonija (40. n. št.)
Rim (60., 65. n. št.)
LAŽNI PREROKI:
Judeja (okoli 56. n. št.)
[Zemljevid/slika na strani 10]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Rimski vojaški pohod v Palestino med letoma 67–70 n. št.
Ptolemajda
Galilejsko jezero
Pella
PEREJA
SAMARIJA
Jeruzalem
Slano morje
JUDEJA
Cezareja
[Vir slike]
Samo zemljevid: Based on maps copyrighted by Pictorial Archive (Near Eastern History) Est. and Survey of Israel
[Slika na strani 11]
Leta 70 n. št. je rimska vojska uničila Jeruzalem
[Sliki na strani 11]
‚Naši sovražniki z lastnimi rokami uničujejo sami sebe.‘ (Vespazijan)
[Navedba vira slike na strani 11]
Relief: Soprintendenza Archeologica di Roma; Vespazijan: Bildarchiv Preussischer Kulturbesitz/Art Resource, NY