Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Po sledeh apostola Pavla v Berojo

Po sledeh apostola Pavla v Berojo

Po sledeh apostola Pavla v Berojo

Misijonarja sta svoje delo zelo dobro opravila in velika množica ljudi je sprejela krščanstvo. Zatem pa se je proti njima vzdignila drhal. In morala sta se odločiti. Zaradi novoustanovljene občine in lastne varnosti sta takoj, sredi noči, odpotovala. Tako sta Pavel in Sila okoli leta 50 n. št. zbežala iz makedonskega pristaniškega mesta Tesalonika. Odpravila sta se proti svojemu naslednjemu oznanjevalskemu področju – Beroji.

SODOBNI turist lahko tako kakor starodavni popotnik v daljavi zagleda Berojo (oziroma današnjo Verojo), ki se razprostira ob vzhodni strani z zelenjem porasle gore Vermion. Beroja leži kakih 65 kilometrov jugozahodno od Tesalonike (današnji Solun) in kakih 40 kilometrov proč od Egejskega morja. Južno od Beroje leži gora Olimp, na kateri naj bi bilo po legendah domovanje glavnih grških bogov.

Beroja je za tiste, ki preučujejo Biblijo, zanimiva zato, ker je tam oznanjeval Pavel in pomagal mnogim ljudem, da so sprejeli krščanstvo. (Apostolska dela 17:10–15) Pa se odpravimo po njegovih sledeh in obudimo preteklost tega mesta.

Zgodnje obdobje

Nihče ne ve natančno, kdaj je Beroja nastala. Njene prve prebivalce, najbrž frigijska plemena, so Makedonci izgnali okoli sedmega stoletja pr. n. št. Tri stoletja kasneje se je v Makedonijo z osvajalskimi pohodi Aleksandra Velikega začelo stekati bogastvo. Gradili so mogočne stavbe in obzidja, kot so bila denimo svetišča, posvečena Zevsu, Artemidi, Apolonu, Ateni in drugim grškim božanstvom.

V neki zgodovinski knjigi piše, da je Beroja dolga stoletja »imela pomembno vlogo tako v svoji neposredni okolici kot tudi v drugih delih severne Grčije«. Mesto se je še zlasti uveljavilo med vladavino zadnje makedonske dinastije Antigonidov (306–168 pr. n. št.), ki so jo nazadnje strmoglavili Rimljani.

Ko so Rimljani leta 197 pr. n. št. porazili kralja Filipa V., »se je dotedanje razmerje moči porušilo in Rim je postal glavna velesila v vzhodnem Sredozemlju«, piše v Encyclopædii Britannici. Leta 168 pr. n. št. je pri Pidni, ki leži nekaj kilometrov južno od Beroje, rimski general izbojeval odločilno zmago nad Perzejem, zadnjim vladarjem stare Makedonije. Kot je bilo napovedano v biblijski prerokbi, je grško svetovno silo nadomestil Rim. (Daniel 7:6, 7, 23) Po tej bitki je bila Beroja eno prvih mest, ki so se predala Rimu.

V prvem stoletju pr. n. št. se je na makedonskih tleh razvnel boj med Pompejem in Julijem Cezarjem. Pravzaprav sta bila Pompejeva vojska in štab nameščena v neposredni bližini Beroje.

Gospodarski razcvet pod Rimljani

V obdobju pax Romana oziroma rimskega miru so se obiskovalci Beroje znašli v mestu s tlakovanimi cestami, ki so bile obdane s stebrišči. Mesto je imelo javna kopališča, gledališča, knjižnice in prostore za gladiatorske boje. Iz pip je tekla pitna voda in pod mestom je bila speljana kanalizacija. Beroja je zaslovela kot trgovsko središče ter privabljala trgovce, umetnike in atlete, gledalci pa so se v mesto zgrinjali zaradi atletskih in drugih prireditev. Prišleki so zlahka našli prostore za čaščenje, kjer so lahko sodelovali pri obredih svoje religije. Zares, v tem mestu so se zlila verstva celotnega rimskega sveta.

V Beroji so kot bogove častili tudi rimske cesarje, ki so jih po njihovi smrti pobožanstvili. To za Berojce najbrž ni bilo nič kaj nenavadnega, saj so predtem po božje častili tudi Aleksandra Velikega. V nekem grškem priročniku piše: »Heleni [Grki] so bili kralju že v času njegovega življenja navajeni izkazovati božansko čast, zato jim takšne časti ni bilo prav nič težko izkazovati tudi rimskim cesarjem. [. . .] Na njihovih kovancih je bil cesar prikazan kot božanstvo s krono, iz katere sevajo žarki. Nanj so se obračali z enakimi prošnjami kakor na katerega od bogov ter njemu v čast peli hvalnice in pesmi.« Postavljali so oltarje in templje ter mu darovali žrtve. Slavnosti v čast pobožanstvenim cesarjem, h katerim so spadala tudi tekmovanja v atletiki, umetnosti in književnosti, so se udeleževali celo sami cesarji.

Zakaj je bila Beroja središče poganskega čaščenja? Ker je bila sedež makedonskega koinona. To je bilo zborovanje delegatov iz makedonskih mest, ki so se v Beroji redno shajali, da bi razpravljali o zadevah, ki so se tikale mesta in pokrajine, ter jih reševali pod nadzorstvom Rima. Ena od glavnih nalog koinona je bila, da je po vsem imperiju nadzoroval slavnosti v čast pobožanstvenim cesarjem.

Takšno je bilo torej okolje, v katerem sta se znašla Pavel in Sila, zatem ko sta zbežala iz Tesalonike. Takrat je bila Beroja pod rimsko nadvlado že dve stoletji.

Berojo doseže dobra novica

Pavel se je v Beroji najprej odpravil oznanjevat v tamkajšnjo sinagogo. Kako je bil sprejet? Iz navdihnjenega zapisa izvemo, da so bili tamkajšnji Judje »plemenitejši od onih v Tesaloniki, saj so besedo sprejeli s kar največjo vnemo in vsak dan skrbno preiskovali Pisma, da bi videli, ali je res tako«. (Apostolska dela 17:10, 11) Ker so bili ‚plemeniti‘, niso trdovratno vztrajali pri svojih tradicijah. Čeprav so slišali nekaj, kar je bilo zanje novo, niso bili sumničavi niti niso postali nejevoljni. Tega, kar jim je Pavel govoril, niso zavrnili, temveč so apostolu pozorno prisluhnili in mu nepristransko dali priložnost, da jim pove, kar želi, ter bili pri tem brez predsodkov.

Kako so lahko Judje v tem, kar je Pavel učil, prepoznali zven resnice? To, kar so slišali, so presojali po najbolj zaupanja vrednem kriteriju. Skrbno in marljivo so raziskovali Pisma. Biblijski učenjak Matthew Henry je sklenil: »Pavel je z njimi razpravljal na podlagi Pisem in jim v dokaz tega, kar je rekel, navajal iz Stare zaveze, zato so lahko njegove izjave preverili v svojih biblijah, tako da so poiskali stavke, na katere jih je napotil, prebrali njihovo sobesedilo, premislili o njihovi vsebini in pomenu ter jih primerjali z drugimi stavki v Pismih. Tako so preverili, ali so Pavlovi povzetki pravilni in logični, njegovi dokazi pa tehtni, ter se skladno s temi ugotovitvami odločili.«

Tega niso storili le enkrat in še to samo površno. Ne, Berojci so preučevali marljivo in vztrajno ter si za to jemali čas vsak dan, ne le na šabat.

Kakšen je bil rezultat? Mnogi Judje v Beroji so sporočilo sprejeli in postali kristjani. Verovati pa so pričeli tudi številni Grki, med katerimi so bili morda tudi judovski spreobrnjenci. Vendar to ni ostalo neopaženo. Ko je stvar prišla na ušesa Judom v Tesaloniki, so pohiteli v Berojo, »da bi nahujskali in vznemirili množice«. (Apostolska dela 17:4, 12, 13)

Pavel je bil iz Beroje prisiljen zbežati, vendar je šel oznanjevat drugam. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno proti Atenam. (Apostolska dela 17:14, 15) Vseeno pa se je lahko veselil, da je krščanstvo v Beroji zaradi njegovega delovanja pognalo korenine. In še danes rojeva sadove.

V Beroji (oziroma Veroji) se namreč še vedno najdejo ljudje, ki skrbno preiskujejo Sveto pismo, da bi ‚se prepričali glede vsega‘ in ‚se oklepali‘ tega, kar je trdno utemeljeno in resnično. (1. Tesaloničanom 5:21) V tem mestu sta dve cvetoči občini Jehovovih prič in njuni člani opravljajo enako oznanjevalsko delo, kakor ga je opravljal Pavel – drugim govorijo o biblijskem sporočilu. Iščejo odkritosrčne ljudi ter z njimi razpravljajo na temelju Biblije in tako dovolijo, da Biblija s svojo motivacijsko silo pomaga vsem, ki želijo spoznati Jehova, edinega pravega Boga. (Hebrejcem 4:12)

[Zemljevid na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Del Pavlovega drugega misijonarskega potovanja

MIZIJA

Troada

Neapola

Filipi

MAKEDONIJA

Amfipola

Tesalonika

Beroja

GRČIJA

Atene

Korint

AHAJA

AZIJA

Efez

RODOS

[Slika na strani 13]

Srebrni kovanec, na katerem je Aleksander Veliki upodobljen kot grško božanstvo

[Vir slike]

Kovanec: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 14]

Vhod v judovsko četrt v Veroji

[Slika na strani 15]

Stara sinagoga v Veroji