Globoka in dolgotrajna bolečina

NEDAVNO tega je neki pisec želel izvedeti, kako čas vpliva na občutke tistih, ki žalujejo zaradi smrti koga, ki so ga imeli radi. Več staršem, ki so že pred nekaj leti izgubili otroka, je poslal vprašalnik. Nanj se niso vsi odzvali. Oče po imenu Vladimir, ki je sina izgubil pred petimi leti, je pojasnil, da o njem še vedno težko govori. *

Takšna dolgotrajna bolečina ni pri žalujočih starših prav nič neobičajna. William, ki se mu je pred desetimi leti v nesreči utopil 18-letni sin, je napisal: »Zaradi njegove smrti še vedno čutim bolečino in ta me bo spremljala, dokler bom živ.« Lucy je pet let zatem, ko je zaradi nepričakovane bolezni izgubila sina, napisala: »Prvih nekaj dni sem si kar naprej ponavljala: ‚Saj ne more biti res.‘ Zdelo se mi je, da me tlači mora in da se bom zdaj zdaj zbudila. Sčasoma sem pričela dojemati, da to niso sanje in da sina res ne bo več domov. Umrl je pred petimi leti, toda včasih, ko sem sama, za njim še vedno jokam.«

Zakaj žalujoči starši, podobno kot Vladimir, William in Lucy, občutijo takšno globoko in dolgotrajno bolečino? Preglejmo nekatere vzroke?

Zakaj je tako boleče?

Ko se staršem rodi otrok, jih preplavijo posebni občutki, ki so značilni samo za ta odnos med ljudmi. Že samo to, da držijo svojega malčka v naročju, ga opazujejo, ko spi, ali gledajo njegov široki nasmeh, jih neizmerno osrečuje in jim prinaša zadovoljstvo. Ljubeči starši dobro skrbijo za svoje otroke. Učijo jih, kako se primerno vesti in spoštovati druge ljudi. (1. Tesaloničanom 2:7, 11) Ko se otroci na takšno vzgojo odzivajo, so starši nanje ponosni in si od njih veliko obetajo.

Skrbni starši trdo delajo, da bi poskrbeli za svoje potomce. Morda varčujejo denar oziroma dajejo na stran gmotne dobrine, da bi lahko otrokom, ko bodo ti odrasli, pomagali ustvariti lastno družino. (2. Korinčanom 12:14) Ves ta izjemni čustveni napor, čas, trud  in denar kažejo, da starši svoje otroke vzgajajo za to, da bi ti živeli, ne pa umrli. Ko otrok umre, njihovo delo, ki je povezano z vzgojo, še ni končano, upi, ki so jih gojili, pa se sesujejo v prah. Prisrčno ljubezen in naklonjenost, ki so ju v obilju izkazovali otroku, pretrga nepremostljiv zid, ki ga je naredila smrt. Prostor, ki ga je v njihovem srcu nekoč zavzemal sin ali hči, je sedaj prazen. Starša občutita globoko bolečino, ki še dolgo ne bo pojenjala.

Tudi Biblija potrjuje, da žalujoči starši občutijo globoko in trajajočo bolečino. V njej je glede tega, kaj se je zgodilo, ko je očak Jakob slišal, da je bil njegov sin Jožef umorjen, zapisano: »Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni. In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob.« Leta kasneje, je Jakob še vedno žaloval po svojem sinu, za katerega je mislil, da je mrtev. (1. Mojzesova 37:34, 35; 42:36–38) Drugi takšen biblijski primer pa je zvesta žena Naomi, ki sta ji umrla oba sinova. Presunjena od bolečin, je želela svoje ime Naomi, ki pomeni »radost«, spremeniti v Mara, kar pomeni »bridkost«. (Ruta 1:3–5, 20, 21)

Vendar pa Biblija ne omenja samo žalosti, ki prevzame starše, pojasnjuje tudi, kako Jehova krepča žalujoče. V naslednjem članku bomo pregledali, kako med drugim Bog tolaži te, ki žalujejo.

[Podčrtna opomba]