Življenjska zgodba

Lov za zakladi nama je prinesel trajno bogastvo

Pripovedujeta Dorothea Smith in Dora Ward

Kakšne zaklade pa sva iskali? Bili sva mladi dekleti, ki sta z vsem srcem želeli prispevati svoj del k izpolnitvi Jezusove zapovedi: ‚Pojdite in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.‘ (Matej 28:19) Naj vam pojasniva, kako nama je to iskanje prineslo trajno bogastvo.

DOROTHEA: Leta 1915, kmalu po začetku prve svetovne vojne, sem se rodila kot tretji otrok v naši družini. Živeli smo blizu Howella, Michigan, v Združenih državah. Oče ni bil veren, mama pa je bila bogaboječa ženska. Trudila se je, da bi nas naučila živeti po desetih zapovedih, obenem pa jo je skrbelo, ker moj brat Willis, sestra Viola in jaz nismo pripadali nobeni cerkvi.

Ko sem bila stara 12 let, se je odločila, da bi bilo prav, da se krstim in postanem članica prezbiterijanske cerkve. Živo se spominjam dneva, ko sem se krstila. Hkrati so krstili še dva dojenčka, ki sta ju držali njuni mami. Čutila sem se zelo ponižano, ker sem se morala krstiti skupaj z dojenčkoma. Duhovnik me je po glavi poškropil z nekaj kapljicami vode in zamrmral par besed, ki jih nisem razumela. V resnici sta tista dojenčka o krstu vedela ravno toliko kot jaz!

Nekega dne leta 1932 se je po dovozu do naše hiše pripeljal avtomobil. Mama je šla pogledat, kdo je prišel. Pred vrati sta stala dva mlada moška in ponujala verske knjige.  Eden od njiju se je predstavil kot Albert Schroeder. Mami je pokazal nekaj publikacij, ki so jih objavili Jehovove priče, in mama jih je kupila. Te publikacije so ji pomagale, da je sprejela resnico iz Božje Besede.

Lov za zakladi se prične

Kasneje sem se preselila k svoji sestri v Detroit. Tam sem spoznala starejšo gospo, ki je obiskovala mojo sestro, da bi jo poučevala o Bibliji. Njune razprave so me spomnile na radijski program, ki sem ga vsak teden poslušala skupaj z mamo. Ta program je zajemal 15-minutni govor o neki biblijski temi, imel pa ga je J. F. Rutherford, ki je bil takrat na čelu dela Jehovovih prič. Leta 1937 sva se pričeli družiti s prvo občino Jehovovih prič v Detroitu. Naslednje leto pa sem se krstila.

V začetku 1940-ih je bilo objavljeno, da so v South Lansingu v New Yorku Jehovove priče odprli šolo z imenom Gilead, v kateri se bodo šolali misijonarji. Ko sem izvedela, da bodo nekatere od diplomantov te šole povabili, da služijo v tujini, sem si rekla: ‚To bi bilo zame!‘ Tako je šolanje na Gileadu postalo moj cilj. Kakšna prednost bi bila, da bi lahko v drugih deželah iskala »zaklade«, namreč ljudi, ki želijo postati učenci Kristusa Jezusa! (Hagaj 2:6, 7)

Postopoma dosežem svoj cilj

Aprila leta 1942 sem pustila službo in skupaj s skupino petih duhovnih sester pričela pionirati oziroma polnočasno oznanjevati v Findlayju (Ohio). Tam ni bilo občine, ki bi imela redne shode, zato smo druga drugo spodbujale, tako da smo skupaj brale članke iz naših krščanskih publikacij. V prvem mesecu pioniranja sem zainteresiranim ljudem razdelila 95 knjig! Približno leto in pol kasneje sem bila kot posebna pionirka dodeljena v Chambersburg v Pensilvaniji. Tam sem se pridružila skupini petih drugih pionirk, med katerimi je bila Dora Ward, krščanska sestra iz Iowe. Z Doro sva postali pionirski sodelavki. Obe sva se krstili isto leto in obe sva želeli obiskovati šolo Gilead ter v tujini služiti kot misijonarki.

V začetku leta 1944 je napočil veliki dan! Obe sva prejeli vabilo, da se udeleživa četrtega razreda šole Gilead. V šolo sva se vpisali avgusta istega leta. Toda preden nadaljujem zgodbo, naj vam pove Dora, kako je postala  moja dolgoletna sodelavka pri lovu za zakladi.

Močno sem si želela polnočasno oznanjevati

DORA: Moja mama je veliko molila, da bi lahko razumela Božjo Besedo. Neke nedelje sva po radiu poslušali predavanje J. F. Rutherforda. Na koncu govora je vzkliknila: »To je resnica!« Kmalu zatem sva že preučevali publikacije Jehovovih prič. Leta 1935, ko sem bila stara 12 let, sem poslušala govor za krst, ki ga je imel neki brat. Ta govor je v meni zbudil iskreno željo, da bi svoje življenje posvetila Jehovu. Tri leta kasneje sem se krstila. To, da sem se posvetila Jehovu in krstila, mi je pomagalo, da sem v nadaljnjih letih, ko sem še hodila v šolo, pred očmi jasno ohranila svoj cilj. Želela sem končati šolo, da bi potem lahko pričela pionirati.

Takrat smo se družili s skupino Prič, ki se je zbirala v občini v Fort Dodgeu, Iowa. Da bi obiskovala krščanske shode, sem se morala precej potruditi. Takrat preučevalni članki v Stražnem stolpu niso imeli vprašanj za razpravo z občinstvom. Zato so nas oznanjevalce prosili, da sami sestavimo vprašanja in jih damo bratu, ki je vodil preučevanje Stražnega stolpa. Ob ponedeljkih zvečer sva zato z mamo pripravili vprašanje za vsak odstavek ter jih nato dali voditelju, da bi lahko izbral, katera vprašanja bo uporabil.

Od časa do časa so našo občino obiskali potujoči nadzorniki. John Booth, ki je bil eden od teh bratov, me je vpeljal v oznanjevanje od hiše do hiše, ko sem bila stara 12 let. Pri 17-ih sem ga prosila, naj mi pomaga izpolniti prošnjo za pionirsko službo, in to je rad storil. Takrat se nisem zavedala, da se bodo čez leta najine poti znova križale in da bova prijatelja vse življenje!

Med pioniranjem sem pogosto oznanjevala s sestro Dorothy Aronson, polnočasno oznanjevalko, ki je bila 15 let starejša od mene. Skupaj sva pionirali, dokler je leta 1943 niso povabili v prvi razred šole Gilead. Potem sem še naprej pionirala, le da sem bila sama.

Nasprotovanje nas ni ustavilo

Zaradi domoljubnih čustev, ki jih je podžigala druga svetovna vojna, so bila 1940-ta leta za nas pravi izziv. Ko smo oznanjevali od hiše do hiše, so nas pogosto obmetavali z gnilimi jajci, zrelimi paradižniki in včasih  celo s kamni! Težja preizkušnja pa nas je zadela, ko smo na uličnem vogalu ponujali Stražni stolp in Tolažbo (sedaj Prebudite se!). K nam so pristopili policisti, ki so jih naščuvali verski nasprotniki, in nam zagrozili, da nas bodo aretirali, če nas še enkrat vidijo oznanjevati na javnem mestu.

Seveda se na zahtevo, naj nehamo oznanjevati, nismo odzvali, zato so nas odpeljali na policijsko postajo in nas zaslišali. Ko so nas izpustili, smo se vrnili na isti ulični vogal z istimi revijami. Odgovorni bratje so nam svetovali, naj v bran našemu stališču uporabimo stavek iz Izaija 61:1, 2. Ko je nekoč k meni pristopil mlad policist, sem mu s tresočim se glasom citirala ti vrstici. Na moje presenečenje se je obrnil in odkorakal proč! Zdelo se mi je, da so nas ščitili angeli.

Nepozaben dan

Leta 1941 sem se z veseljem udeležila petdnevnega zborovanja Jehovovih prič v St. Louisu, Missouri. Na tem zborovanju je brat Rutherford prosil vse otroke, stare od 5 do 18 let, da se usedejo na osrednji del stadiona. Zbralo se je na tisoče otrok. Brat Rutherford nam je v pozdrav pomahal z robcem. Vsi smo mu pomahali nazaj. Po enournem govoru je dejal: »Otroci, ki ste se odločili izpolnjevati Božjo voljo in ste se postavili na stran Božje teokratične vlade v rokah Kristusa Jezusa ter se tako strinjate, da boste ubogali Boga in njegovega Kralja, prosim vstanite.« Hkrati je vstalo 15.000 otrok in jaz sem bila ena od njih! Govornik je dodal: »Vsi, ki boste delali, kar lahko, da bi drugim govorili o Božjem kraljestvu in njegovih blagoslovih, recite prosim DA.« Naš »da« je nato pospremil gromek aplavz.

Nato je objavil izid knjige Children * (Otroci). Na oder se je pričela viti dolga vrsta mladih in brat Rutherford je vsakemu posebej dal izvod te nove knjige. Bilo je zelo razburljivo! Danes še mnogi od teh, ki smo takrat prejeli to knjigo, goreče služimo Jehovu po vsem svetu ter govorimo o Božjem kraljestvu in njegovi pravičnosti. (Psalm 148:12, 13)

Po treh letih pioniranja sem bila zelo vesela, ko sem dobila novo dodelitev, da kot posebna pionirka služim v Chambersburgu. Tam sem spoznala Dorotheo in kmalu sva postali neločljivi prijateljici. Bili sva polni mladostnega zanosa in življenjskih moči. Želeli sva še več sodelovati v oznanjevanju. Skupaj sva se podali na lov za zakladi, in to delava že celo življenje. (Psalm 110:3)

Nekaj mesecev zatem ko sva pričeli skupaj služiti kot posebni pionirki, sva srečali Alberta Manna, ki je diplomiral v prvem razredu Gileada. Pripravljal se je, da odide na svojo dodelitev v tujini. Spodbudil naju je, naj sprejmeva katero koli dodelitev v tujini, ki bi jo utegnili dobiti.

Skupaj v Gilead

DORA IN DOROTHEA: Lahko si predstavljate, kako zelo srečni sva bili, ko sva se začeli šolati za misijonarsko delo! Prvi dan šole naju je sprejel Albert Schroeder, brat, ki je 12 let pred tem Dorothejini mami pustil knjige Studies in the Scriptures. Tudi John Booth je bil tam. Sedaj je bil nadzornik Kraljestvene farme, na kateri je bila šola. Pozneje sta oba služila kot člana Vodstvenega organa Jehovovih prič.

V šoli Gilead smo preučevali globlje biblijske resnice. To je bilo odlično šolanje. V razredu smo bili 104 učenci, tudi prvi tujejezični učenec iz Mehike. Skušal je izpiliti svojo angleščino, mi pa smo se skušali naučiti španščino. Tisti dan, ko nam je brat Nathan H. Knorr povedal, kam v tujino smo dodeljeni, smo bili zelo vznemirjeni. Večino so  dodelili v Srednjo in Južno Ameriko – naju so dodelili v Čile.

Lov za zakladi v Čilu

Da bi lahko prišli v Čile, sva potrebovali vizum, na tega pa sva morali dolgo čakati. Tako sva po tem, ko sva januarja 1945 diplomirali, še leto in pol pionirali v Washingtonu. Ko sva dobili vizum, sva se skupaj s še sedmimi misijonarji odpravili v Čile. Ti misijonarji so bili iz prejšnjih razredov Gileada.

V prestolnici Santiago nas je pričakalo nekaj krščanskih bratov. Eden izmed njih je bil Albert Mann, diplomant Gileada, ki naju je spodbudil nekaj let pred tem. Skupaj z Josephom Ferrarijem iz drugega razreda Gileada je bil v Čilu že eno leto. Ko sva prišli v Čile, je bilo tu manj kot 100 oznanjevalcev. Na najini novi dodelitvi sva vneto želeli iskati in tudi najti še več zakladov oziroma odkritosrčnih ljudi.

Nastanili so naju v misijonarskem domu v Santiagu. Živeti z veliko misijonarsko družino je bilo za naju novo doživetje. Poleg tega da smo morali oznanjevati določeno število ur, smo morali vsi misijonarji enkrat na teden kuhati za celo družino. Pri tem sva doživeli tudi nekaj neprijetnih trenutkov. Nekoč sva najini lačni družini za zajtrk pripravili pecivo. Toda ko sva ga vzeli iz pečice, je imelo zelo neprijeten vonj. Namesto pecilnega praška sva uporabili jedilno sodo! Nekdo je pač v prazno škatlo, kjer smo hranili pecilni prašek, nasul jedilno sodo.

Še bolj neprijetne pa so bile napake, ki sva jih delali, ko sva se učili španščino. Neka velika družina, s katero sva preučevali Biblijo, je skoraj nehala preučevati, ker niso mogli ugotoviti, kaj želiva povedati. Vendar jim je to, da so v lastni Bibliji iskali vrstice, pomagalo, da so spoznali resnico, in nazadnje se je pet članov te družine krstilo. Takrat za nove misijonarje niso organizirali jezikovnega tečaja. Takoj smo začeli oznanjevati in smo se jezika skušali naučiti od ljudi, ki smo jim pričevali.

Vodili sva veliko biblijskih poukov in nekateri učenci so hitro napredovali. Z drugimi sva morali biti bolj potrpežljivi. Mlada ženska z imenom Teresa Tello je prisluhnila sporočilu resnice in dejala: »Prosim, oglasite se še in mi povejte kaj več.« Vrnili sva se 12-krat, pa je nisva našli doma. Minila so tri leta. Nato pa sva obiskali zbor, ki je bil v nekem gledališču v Santiagu. Ko sva v nedeljo odhajali, je nekdo zaklical: »Senorita Dora, Senorita Dora!« Obrnili sva se in zagledali Tereso. Bila je na obisku pri svoji sestri in je šla pogledat, kaj se dogaja v gledališču čez cesto. Bili sva zelo veseli, da sva jo ponovno srečali! Dogovorile smo se za biblijski pouk in kmalu zatem se je krstila. Kasneje je postala posebna pionirka. Danes, 45 let pozneje,  je Teresa še vedno v posebni pionirski službi. (Propovednik 11:1)

Zakladi, ki sva jih našli na ,peščenem rtu‘

Leta 1959 sva bili dodeljeni v Punta Arenas (kar pomeni »peščeni rt«), ki leži čisto na jugu 4300 kilometrov dolge čilske obale. Punta Arenas je neobičajno področje. V poletnih mesecih so dnevi dolgi, stemni se šele ob pol dvanajstih zvečer. Veliko dni sva preživeli na oznanjevanju, vendar ne brez težav, saj poleti z Antarktike pihajo močni vetrovi. Zimski meseci pa so mrzli in dnevi kratki.

Kljub tem izzivom ima Punta Arenas svoj čar. Poleti se čez zahodno nebo nenehno valijo deževni oblaki. Občasno ti na glavo spustijo svoj mokri tovor, nato pa zapiha veter in te posuši. Ko sonce posije skozi oblake, pa se prikaže čudovita mavrica. Mavrice lahko opazuješ po več ur, pojavljajo se in izginjajo, ko sonce kuka skozi deževne oblake. (Job 37:14)

Ko sva prišli v Punta Arenas, je bilo tam le nekaj oznanjevalcev. V tamkajšnji majhni občini smo morale shode voditi sestre. Toda Jehova je naš trud blagoslovil. Sedemintrideset let kasneje sva ponovno obiskali to področje. Kaj sva našli? Šest cvetočih občin in tri čudovite kraljestvene dvorane. Kako radostni sva, ker nama je Jehova dovolil, da sva duhovne zaklade našli v tem pesku na jugu Čila! (Zaharija 4:10)

Še več zakladov na ‚prostrani obali‘

Po treh letih in pol služenja v Punta Arenas, so naju dodelili v pristaniško mesto Valparaiso. Mesto leži na 41 gričih, ki obdajajo zaliv ob obali Tihega oceana. V glavnem sva oznanjevali na enem od teh gričev, ki se imenuje Playa Ancha, kar pomeni »prostrana obala«. V 16 letih, kolikor sva oznanjevali na tem področju, sva lahko videli, kako je mnogo mladih krščanskih bratov duhovno toliko napredovalo, da sedaj služijo kot potujoči nadzorniki in krščanski starešine v občinah širom po Čilu.

Najina naslednja misijonarska dodelitev je bila Viña del Mar. Tam sva oznanjevali tri leta in pol, dokler ni potres poškodoval misijonarskega doma. Nato sva se vrnili v Santiago, kjer sva pred 40 leti začeli najino misijonarsko službo. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Zgradili so nov Betel, prejšnje podružnične prostore pa preuredili v dom za misijonarje, ki smo še ostali v deželi. Kasneje so ta dom pričeli uporabljati za Strežnospopolnjevalno šolo. Takrat nama je Jehova znova izkazal svojo srčno dobrotljivost. Pet misijonarjev, ki smo že v letih, so povabili, da pridemo živet v Betel. V teh letih, ko sva služili v Čilu, sva bili na 15 različnih dodelitvah. Videli sva, kako se je število oznanjevalcev z manj kot 100 povzpelo na kakih 70.000! Zelo veseli sva, da sva lahko 57 let iskali zaklade po Čilu!

Čutiva se počaščeni, ker nama je Jehova dovolil, da sva našli toliko ljudi – pravih zakladov – ki jih še naprej uporablja v svoji organizaciji. Po več kot 60 letih skupnega služenja Jehovu z vsem srcem čutiva enako, kakor je čutil kralj David, ko je napisal: »O kako obila je dobrota tvoja, ki jo hraniš njim, kateri se te bojé.« (Psalm 31:19)

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 9]

Dorothea leta 2002 in na oznanjevanju leta 1943

[Slika na strani 10]

Na oznanjevanju v Fort Dodgeu (Iowa) leta 1942

[Slika na strani 10]

Dora leta 2002

[Slika na strani 12]

Dorothea in Dora pred njunim prvim misijonarskim domom v Čilu leta 1946