Pomoč od ‚Boga, ki podeljuje zdržljivost in tolažbo‘

PRED kakimi 2000 leti je biblijski pisec Pavel za Jehova dejal, da je »Bog, ki podeljuje zdržljivost in tolažbo«. (Rimljanom 15:5) V Bibliji najdemo zagotovilo, da se Jehova ne spreminja, zato smo lahko prepričani, da še vedno tolaži tiste, ki mu služijo. (Jakob 1:17) Pravzaprav je v njej razkrito, da Jehova tolaži tiste, ki tolažbo potrebujejo. Kako pa jih med drugim tolaži? Tem, ki so se k njemu obrnili v molitvi in ga prosijo za pomoč, daje moči. Spodbuja tudi prave kristjane, da tolažijo sovernike. V svojo Besedo Biblijo je prav tako dal zapisati dogodke, ki nam ogrejejo srce, in še posebej okrepijo tiste, ki žalujejo zaradi izgube otroka. Poglejmo si sedaj tri načine, kako Jehova tolaži.

»Jehova je slišal«

Kralj David je o našem Stvarniku, Jehovu, napisal: »Zaupajte vanj vsak čas, o ljudstvo; pred njim izlijte srce svoje: Bog nam je pribežališče.« (Psalm 62:8) Zakaj je David tako zelo zaupal Jehovu? Zase je takole napisal: »Ta ubožec je klical, in GOSPOD je uslišal [Jehova je slišal, NW], in rešil ga je iz vseh stisk njegovih.« (Psalm 34:6) David je v vseh težavnih okoliščinah, ki jih je preživel, za pomoč vedno prosil Boga Jehova in On mu je  zmeraj pomagal. Iz izkušenj je vedel, da ga bo Bog podpiral in mu pomagal zdržati.

Žalujoči starši morajo vedeti, da jih bo Jehova podpiral, kadar močno žalujejo, ravno tako kot je podpiral Davida. Približajo se lahko Njemu, ki je znan po tem, da ‚posluša molitev‘, in mu zaupajo, da jim bo pomagal. (Psalm 65:2) William, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, je pripomnil: »Večkrat, kadar sem imel občutek, da brez sina ne bom zdržal niti trenutka več, sem prosil Jehova za olajšanje. Vedno mi je dal moč in pogum, da sem živel naprej.« Če boste tudi vi podobno molili k Jehovu v veri, vam bo veliki nebeški Bog stal ob strani. Navsezadnje Bog Jehova tem, ki si prizadevajo, da bi mu služili, obljublja: »Jaz, GOSPOD, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam!« (Izaija 41:13)

Podpora pravih prijateljev

Tisti, ki so izgubili otroka, pogosto potrebujejo čas in zasebnost, da lahko žalujejo in da pomirijo svoje občutke. Toda zanje ne bi bilo modro, da bi se daljše obdobje ogibali druženja z drugimi. V Pregovorih 18:1, NW, namreč piše, da si tisti, ki »se osamlja«, utegne škoditi. Zato bi morali biti žalujoči previdni, da se ne bi ujeli v zanko osamitve.

Bogaboječi prijatelji so lahko tem, ki so v stiski, v veliko pomoč. V Pregovorih 17:17 piše: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Lucy, omenjeno v prejšnjem članku, so ob izgubi sina tolažili pravi prijatelji. Glede svojih prijateljev v občini je dejala: »Veliko so mi pomenili njihovi obiski, čeprav so včasih rekli samo par besed. Neka prijateljica me je obiskala ob dnevih, ko sem bila sama. Vedela je, da bom doma jokala, zato me je pogosto obiskala in jokala z menoj. Neka druga prijateljica me je vsak dan poklicala, da bi me spodbudila. Spet drugi so naju povabili domov na prigrizek in to še vedno delajo.«

Čeprav globoka bolečina, ki jo starši občutijo ob izgubi otroka, ne izgine čez noč, pa bo žalujočim v resnično uteho molitev k Bogu in druženje s pravimi krščanskimi prijatelji.  Veliko krščanskih staršev, ki so izgubili otroka, je na lastni koži občutilo, da je Jehova z njimi. Da, Jehova »ozdravlja potrte v srcu in obvezuje njih rane«. (Psalm 147:3)

Tolažilna biblijska poročila

Poleg molitve in krepilne družbe pa je tudi Božja napisana Beseda vir tolažbe za tiste, ki žalujejo. Iz biblijskih poročil izvemo, da je Jezus iz vsega srca želel ublažiti bolečino, ki jo občutijo žalujoči starši, in da je to bil tudi sposoben storiti, tako da je umrle obudil. V takšnih poročilih najdejo tisti, ki žalujejo, pravo tolažbo. Poglejmo si dve od njih.

V 7. poglavju Lukovega evangelija je opisano, kaj se je zgodilo, ko je Jezus srečal pogrebni sprevod v mestu Nain. Pokopati so nameravali edinca neke vdove. V 13. vrstici je zapisano: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ‚Ne joči več.‘«

Malokdo bi si upal materi na sinovem pogrebu reči, naj neha jokati. Toda zakaj je Jezus to rekel? Ker je vedel, da bo odstranil vzrok za žalost, ki jo je ta mati občutila. Poročilo v nadaljevanju pravi: »[Jezus] je pristopil, se dotaknil nosil in nosači so se ustavili. On pa je rekel: ‚Mladenič, rečem ti: Vstani!‘ Mrtvi se je usedel in začel govoriti, Jezus pa ga je dal njegovi materi.« (Luka 7:14, 15) Tisti trenutek je mati prav gotovo zopet zajokala, le da tokrat od sreče.

Ob neki drugi priložnosti pa je k Jezusu pristopil moški z imenom Jair in ga prosil, naj ozdravi njegovo hudo bolno 12-letno  hčer. Nedolgo za tem je izvedel, da je deklica umrla. Ob tej novici se mu je strlo srce, toda Jezus mu je dejal: »Ne boj se, le veruj.« Ko je Jezus prišel do Jairove hiše, je vstopil v prostor, kjer je bila mrtva deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Deklica, rečem ti, vstani!« Kaj se je zgodilo? »Deklica [. . .] je v hipu vstala in začela hoditi.« Kako so se odzvali njeni starši? »Od velikega navdušenja [so bili] vsi iz sebe.« Ko sta Jair in njegova žena znova objela svojo hčer, sta bila presrečna. Zdelo se jima je, kot da sanjata. (Marko 5:22–24, 35–43)

Iz takšnih podrobnih biblijskih poročil o obujenih otrocih utegnejo danes žalujoči starši videti, česa se lahko veselijo v prihodnosti. Jezus je dejal: »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29) Jehova se je namenil, da bo njegov Sin vrnil v življenje tiste, ki so umrli. Nešteto milijonov otrok, ki so pomrli, bo ‚slišalo njegov glas‘, ki jim bo dejal: »Rečem ti, vstani!« Ti mladi bodo ponovno pričeli hoditi in govoriti. In podobno kot Jair in njegova žena, bodo starši teh otrok »od velikega navdušenja vsi iz sebe«.

Če vam je umrl sin ali hči, vedite, da lahko Jehova z vstajenjem vaše solze žalosti spremeni v solze radosti. Da bi doživeli ta čudoviti obet, si vzemite k srcu psalmistove besede: »Iščite GOSPODA in moči njegove, iščite vedno njegovega obličja. Spominjajte se čudes njegovih, ki jih je storil, čudovitih del njegovih.« (Psalm 105:4, 5) Da, služite pravemu Bogu Jehovu in ga častite tako, kot je njemu prav.

Kako vam to, da ‚iščete GOSPODA‘, koristi že danes? Ko boste molili k Bogu, vam bo dal moči, ljubeči krščanski prijatelji, ki jim je resnično mar za vas, vas bodo tolažili, okrepilo pa vas bo tudi preučevanje Božje Besede. To pa še ni vse! V bližnji prihodnosti boste videli ‚čudesa in čudovita dela‘, ki jih bo Jehova storil v večno dobro vas in vašega otroka, ki ste ga izgubili zaradi smrti.

[Okvir na strani 5]

‚Pripeljite mi tisto žensko, ki je izgubila dva otroka‘

Kehinde in Bintu, zakonski par iz Nigerije, sta Jehovovi priči in sta v prometni nesreči izgubila dva od svojih otrok. Od takrat dalje je njuno srce prežeto z bolečino zaradi te tragične izgube. Kljub temu ju krepi zaupanje v Jehova in z bližnjimi se še naprej pogovarjata o tem, kakšno upanje daje Biblija.

Njuno pokončno in vedro držo so opazili tudi drugi ljudje. Nekega dne je gospa Ukoli eni od Bintuninih prijateljic dejala: »Pripeljite mi tisto žensko, ki je naenkrat izgubila dva otroka, pa še vedno oznanjuje o Bibliji. Hočem vedeti, od kje jemlje moč, da zdrži.« Ko je Bintu obiskala to gospo, ji je ta rekla: »Rada bi vedela, zakaj še vedno oznanjujete o Bogu, ki vam je ubil dva otroka. Meni je vzel edinko. Od takrat dalje nočem zanj niti slišati.« Bintu ji je iz Biblije pojasnila, zakaj ljudje umiramo in zakaj smo lahko trdno prepričani, da bodo naši dragi umrli obujeni. (Apostolska dela 24:15; Rimljanom 5:12)

Nato je gospa Ukoli dejala: »Vedno sem mislila, da je Bog tisti, ki povzroča smrt ljudi. Sedaj pa poznam resnico.« Odločila se je, da bo z Jehovovimi pričami preučevala Biblijo, da bi še več izvedela o Božjih obljubah.

[Okvir na strani 6]

‚Želim pomagati, vendar ne vem kako‘

Medtem ko starši, pa tudi bratje in sestre umrlega otroka, občutijo neizmerno žalost, je njihove prijatelje morda strah. Družini želijo pomagati, vendar se bojijo, da bodo rekli ali naredili kaj, kar bo njihovo bolečino samo še povečalo. V nadaljevanju je nekaj predlogov za tiste, ki morebiti razmišljajo: ‚Želim pomagati, vendar ne vem kako.‘

❖ Žalujočih se ne ogibajte samo zato, ker ne veste, kaj bi rekli oziroma naredili. Okrepite jih lahko že s svojo prisotnostjo. Ali vam ob takšnih trenutkih rado zmanjka besed? Objem in iskrene besede »Zelo mi je žal«, jim bodo povedale, da vam je mar zanje. Se bojite, da boste pričeli jokati in boste tako žalujoče še bolj potrli? V Bibliji piše: »Jokajte s tistimi, ki jokajo.« (Rimljanom 12:15) S solzami jim boste pokazali, da žalujete skupaj z njimi, to pa bo zanje tolažilno.

❖ Prevzemite pobudo. Ali lahko za družino pripravite preprost obrok? Ali lahko pomijete umazano posodo, ki se je nabrala? Ali lahko namesto njih skočite po opravkih? Ne recite »Povejte mi, če kar koli potrebujete«. Četudi ste to iskreno mislili, te besede mnogim žalujočim staršem povedo, da ste preveč zaposleni, da bi jim pomagali. Raje vprašajte »Kaj lahko sedaj storim za vas?« in potem to, kar so želeli, tudi naredite. Toda ne vtikajte se v zasebnost njihovega doma oziroma življenja.

❖ Ne recite »Vem, kako se počutite«. Vsak človek se po svoje odzove na smrt ljubljenih. Tudi če ste sami izgubili otroka, ne veste, kako se pravzaprav počutijo žalujoči.

❖ Miniti bo moralo precej časa, preden se bo življenje žalujočih vsaj nekoliko vrnilo v stare tire. Še naprej jim pomagajte kolikor lahko. Drugi ljudje žalujoči družini običajno posvetijo veliko pozornosti v prvih dneh po smrti otroka, toda pozornost bodo potrebovali tudi kasneje. Na njihove potrebe bodite pozorni tudi tedne in mesece za tem. *

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 7]

Iz biblijskih poročil izvemo, da ima Jezus moč otroke obuditi nazaj v življenje in da si to tudi želi