Vprašanja bralcev

Kdaj naj bi Bog nehal izbirati kristjane za življenje v nebesih?

Biblija na to vprašanje ne daje natančnega odgovora. Vemo, da se je maziljenje Jezusovih učencev za nebeško dediščino pričelo leta 33 n. št. (Apostolska dela 2:1–4) Vemo tudi, da so po smrti apostolov pravi maziljeni kristjani, ki so ponazorjeni s »pšenico«, ‚rasli skupaj z ljuljko‘, ki ponazarja lažne kristjane. (Matej 13:24–30) Proti koncu 19. stoletja so maziljeni kristjani znova postali izrazito dejavni. Leta 1919 se je pričela »žetev zemlje«, h kateri je spadalo tudi zbiranje zadnjih članov maziljenega razreda. (Razodetje 14:15, 16)

Od konca 19. stoletja do leta 1931 so Preučevalci Biblije oznanjevali predvsem zato, da bi se zbrali zadnji člani oziroma maziljeni deli Kristusovega telesa. Leta 1931 so privzeli biblijsko ime Jehovove priče in v Stražnem stolpu, 15. november 1933, je bila izražena misel, da je to edinstveno ime ponazorjeno z ‚denarijem‘, ki ga je Jezus omenil v svoji ponazoritvi, zapisani v Matejevem evangeliju 20:1–16. Verjeli so, da 12 ur iz te ponazoritve ustreza 12 letom od leta 1919 do 1931. Po izidu tega članka so več let menili, da se je klic za nebeško Kraljestvo končal leta 1931, zato naj bi bili tisti, ki so bili poklicani za sodediče s Kristusom med letoma 1930 in 1931, ‚zadnji‘, ki so bili izbrani. (Matej 20:6–8) Toda leta 1966 je izšlo popravljeno razumevanje te ponazoritve. Postalo je jasno, da ta ponazoritev ni bila v ničemer povezana s tem, kdaj naj bi se končalo izbiranje maziljenih kristjanov.

Leta 1935 so doumeli, da ‚veliko množico‘ iz Razodetja 7:9–15 pravzaprav sestavljajo »druge ovce«, torej kristjani z zemeljskim upanjem, ki naj bi se pojavili na svetovnem prizorišču v »zadnjih dneh« in bodo kot skupina preživeli harmagedon. (Janez 10:16; 2. Timoteju 3:1; Razodetje 21:3, 4) Po tem letu je postal glavni cilj pridobivanja učencev zbiranje te velike množice. Zato je še posebej po letu 1966 prevladovalo mnenje, da je Bog nehal izbirati kristjane za življenje v nebesih leta 1935. To je navidez še potrjevalo dejstvo, da so skoraj vsi tisti, ki so se krstili po letu  1935, čutili, da imajo zemeljsko upanje. Za vsakega, ki je bil od takrat naprej poklican za življenje v nebesih, so menili, da je nadomestil kakega maziljenega kristjana, ki ni ostal zvest.

Če kdo od maziljencev neskesano odpade od resnice, Jehova brez dvoma namesto njega pokliče koga drugega. (Rimljanom 11:17–22) Toda pravih maziljenih kristjanov, ki postanejo nezvesti, najbrž ni veliko. Po drugi strani pa se je sčasoma izkazalo, da je sveti duh nekaterim kristjanom pokazal, da imajo nebeško upanje, pa čeprav so se krstili po letu 1935. (Rimljanom 8:16, 17) Zato vse kaže, da ne moremo točno ugotoviti, kdaj se je oziroma se bo končalo izbiranje kristjanov za življenje v nebesih.

Kako naj bi gledali na nekoga, ki je v svojem srcu spoznal, da je maziljen, in na spominski slovesnosti prične jemati simbola? Za to ga ne bi smel nihče soditi. Gre za nekaj, kar je le med njim in Jehovom. (Rimljanom 14:12) Toda pravi maziljeni kristjani ne zahtevajo posebne pozornosti. Ne mislijo si, da imajo zaradi tega, ker so maziljenci, kakšen poseben »uvid«, ki naj ga ne bi imeli niti najbolj izkušeni izmed velike množice. Ne menijo, da bi vsekakor morali imeti več svetega duha kakor njihovi tovariši izmed drugih ovc. Poleg tega ne pričakujejo, da bi morali z njimi ravnati drugače, niti ne trdijo, da imajo zaradi jemanja simbolov v občini več veljave kakor postavljeni starešine. Ponižno se spominjajo, da tudi v prvem stoletju niso vsi maziljeni moški izpolnjevali pogojev za starešine in strežne služabnike. (1. Timoteju 3:1–10, 12, 13; Titu 1:5–9; Jakob 3:1) Nekateri maziljeni kristjani so bili celo duhovno šibki. (1. Tesaloničanom 5:14) Pa tudi sestre v občini niso poučevale, četudi so bile maziljene. (1. Timoteju 2:11, 12)

Zato se tako maziljeni kristjani kot tudi njihovi tovariši izmed drugih ovc trudijo ostati duhovno močni, gojijo sad duha in si prizadevajo za mir v občini. Vsi kristjani, pa naj so maziljenci ali izmed drugih ovc, po svojih najboljših močeh oznanjujejo dobro novico in pridobivajo učence, pri tem pa ravnajo po smernicah Vodstvenega organa. Maziljeni kristjani so zadovoljni s tem, da lahko to nalogo opravljajo vse dotlej, dokler bo Bog želel, da mu kot njegovi služabniki služijo na zemlji.