Ali je obreza znak moškosti?

MARSIKJE po svetu dečke obrezujejo iz zdravstvenih razlogov. V drugih delih sveta pa moški običajno vse življenje ostanejo neobrezani. Za nekatere, kot so denimo judje in muslimani, obrezovanje ni le zdravstvenega, temveč tudi verskega pomena.

Ponekod pa fanta obredno obrežejo v starosti, ko naj bi postal moški. Ponavadi k temu spada to, da starši fanta pošljejo v tradicionalno šolo. Tam ga obrežejo, nato pa je nekaj tednov ločen od skupnosti, dokler si po posegu ne opomore. V tem času živi po točno določenih obrednih pravilih in se nauči, kako naj se vede kot moški. Ali je takšno obrezovanje potrebno, da bi lahko fant dokazal, da je postal moški? Razmislimo, kaj pravi Biblija glede tega, kako na to navado gleda Bog. (Pregovori 3:5, 6)

Kako na obrezovanje gleda Bog

Pri nekaterih starodavnih ljudstvih, denimo Egipčanih, je bilo v navadi, da so fante obrezali – odrezali so sprednjo kožico spolnega uda. Toda Abraham ni bil rojen v takšni kulturi. Pravzaprav je bil večino svojega življenja neobrezan. Poleg tega se je že, ko je bil neobrezan, izkazal kot pogumen človek. Z majhno četo moških je zasledoval in porazil vojsko štirih kraljev, ki so zajeli njegovega nečaka Lota. (1. Mojzesova 14:8–16) Kakih 14 let zatem je Bog Abrahamu zapovedal, naj obreže sebe in vse moške v svoji hiši. Zakaj mu je to zapovedal?

Obreza gotovo ni pomenila, da je Abraham iz otroka postal moški. Saj je bil vendar star 99 let! (1. Mojzesova 17:1, 26, 27) Bog je navedel razlog za to zapoved, ko je rekel: »Obrezujte [. . .] meso prednje kožice svoje; to bodi zaveza med menoj in vami.« (1. Mojzesova 17:11) Del zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom, je bila tudi obljuba, da bodo po Abrahamu navsezadnje blagoslovljene »vse rodovine zemlje«. (1. Mojzesova 12:2, 3) V Božjih očeh torej obreza ni imela nič skupnega z moškostjo. Ko so posameznika obrezali, je to pomenilo, da sedaj pripada Izraelcem, potomcem Abrahama, ki so imeli prednost, da so jim bili »zaupani Božji sveti izreki«. (Rimljanom 3:1, 2)

Sčasoma so se Izraelci izkazali za nevredne tega, kar jim je bilo zaupano, ker so zavrgli pravo Abrahamovo seme, Jezusa Kristusa. Bog jih je zato zavrgel in njihova obreza mu ni pomenila ničesar več. Vseeno pa so nekateri kristjani v prvem stoletju n. št. trdili, da Bog še vedno zahteva obrezovanje. (Apostolska dela 11:2, 3; 15:5) Zato je apostol Pavel poslal Tita, da bi v različnih občinah ‚uredil, kar je še bilo treba‘. Pavel je v pismu Titu omenil eno od zadev, ki jih je bilo treba urediti: »Mnogo je [. . .] nepokornih, takih, ki govorijo nekoristne reči in drugim slepijo um, še zlasti pa takih, ki se držijo obreze. Tem je treba zapreti usta, saj spodkopavajo vero celim družinam, s tem ko za nepošten dobiček  učijo, česar ne bi smeli.« (Titu 1:5, 10, 11)

Pavlov nasvet še vedno velja. Pravi kristjan prav gotovo ne bi ravnal svetopisemsko, če bi komu svetoval, naj da svojega otroka obrezati. Ne »vtika [se] v tuje zadeve«, temveč raje prepušča takšne osebne odločitve staršem. (1. Petrovo 4:15) Poleg tega je Pavel glede obrezovanja po Mojzesovi postavi pod navdihnjenjem napisal: »Ali je bil kdo poklican obrezan? Naj ne postane neobrezan. Ali je bil kdo poklican v neobrezi? Naj se ne obreže. Obreza ne pomeni nič in neobreza ne pomeni nič, pomembno je le, da človek ravna po Božjih zapovedih. Naj vsak ostane v takšnem stanju, v kakršnem je bil poklican.« (1. Korinčanom 7:18–20)

Kako je z »obreznimi šolami«?

Kaj pa, če bi se morali krščanski starši odločiti, ali naj dajo svojega sina obrezati? Ali bi bilo skladno z Biblijo, če bi svoje sinove poslali v tako imenovane obrezne šole, ki smo jih opisali na začetku članka? Obisk takšne šole zajema mnogo več kot le kirurško odstranitev sprednje kožice. Učenec se bo kar nekaj tednov tesno družil s fanti in učitelji, ki niso Jehovovi častilci. Veliko tega, kar v teh šolah učijo, je v nasprotju z biblijskimi visokimi moralnimi merili. V Bibliji je napisano naslednje svarilo: »Slaba družba pokvari dobre navade.« (1. Korinčanom 15:33)

Obiskovanje teh šol je vedno bolj povezano tudi z zdravstvenimi tveganji. Leta 2003 je South African Medical Journal opozarjal: »Letos lahko zopet vidimo strašne posledice obrezovanja. Vsa pomembnejša javna občila povsod po svetu so objavila poročila o smrtnih žrtvah in pohabljenih. [. . .] Skratka, mnoge današnje tako imenovane ‚obrezne šole‘ so sleparske in smrtno nevarne.«

V nevarnosti pa ni le mladostnikovo zdravje, temveč je še bolj ogrožena njegova duhovnost. Pouk in običaji v obreznih šolah so tesno povezani s spiritizmom in čaščenjem mrtvih prednikov. Namesto da bi na primer krivdo za poškodbe pripisali malomarnim kirurgom in nehigienskim razmeram, mnogi verjamejo, da do teh tragedij pride zaradi urokov oziroma nezadovoljnih mrtvih prednikov. Biblija glede sodelovanja s krivo vero zapoveduje: »Ne dajte se vpreči v jarem z neverniki, saj bi to bila neenaka zveza. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nezakonitost? Ali kakšno zvezo ima svetloba s temo? [. . .] ‚Zato odidite izmed njih in se ločite,‘ pravi Jehova, ‚in nečistega se več ne dotikajte‘; ‚in jaz vas bom sprejel.‘« (2. Korinčanom 6:14–17) Glede na ta nasvet bi krščanski starši ravnali zelo nespametno, če bi svoje sinove poslali v obrezno šolo.

Kako kristjan dokaže, da je pravi moški?

Naj je kristjan obrezan ali ne, to nima prav nič opraviti s tem, ali je pravi moški. Pravi kristjani si predvsem želijo ugajati Bogu in ne ljudem. (Galačanom 6:12)

Toda da bi kristjan ugajal Bogu, mora vseeno ‚obrezati svoje srce‘. (5. Mojzesova 10:16; 30:6; Matej 5:8) Tega ne more storiti z nožem, temveč tako, da zavrača napačne želje in ponosno mišljenje, kot je denimo prepričanje, da je tisti, ki je obrezan, vreden več od drugih. Z vztrajnostjo v preizkušnjah in ‚neomajnostjo v veri‘ lahko kristjan dokaže, da je pravi moški, pa naj je obrezan ali ne. (1. Korinčanom 16:13; Jakob 1:12)