Življenjska zgodba

Odločena opraviti svojo službo

Pripoveduje Lena Davison

»Megli se mi pred očmi. Nič ne vidim,« je s slabotnim glasom dejal najin pilot. Nato so mu roke zdrsnile s krmilnih naprav majhnega letala, na katerem smo bili, in se je nezavesten zgrudil na sedežu. Moj mož, ki ni imel pojma o pilotiranju, si je obupno prizadeval, da bi ga spravil k zavesti. Preden pa vam povem, kako sva za las ušla smrti, naj vam pojasnim, kako sva se znašla na tem letalu, ki je letelo nad Papuo Novo Gvinejo, enem najbolj odročnih krajev na zemlji.

RODILA sem se leta 1929 v Avstraliji in odraščala v Sydneyju, prestolnici Novega Južnega Walesa. Moj oče, Bill Muscat, je bil komunist, ki pa je za čuda verjel v Boga. Leta 1938 je celo podpisal peticijo, da bi lahko Joseph F. Rutherford, ki je služil na svetovnem sedežu Jehovovih prič, imel govor v sydneyjski mestni dvorani.

»Prav gotovo ima povedati kaj pomembnega,« nam je takrat dejal oče. Osem let kasneje smo izvedeli, o čem je govoril. Oče je povabil Normana Bellottija, polnočasnega služabnika Jehovovih prič, k nam domov na biblijsko razpravo. Hitro smo sprejeli biblijsko resnico in kmalu pričeli zelo dejavno sodelovati v krščanski službi.

Sredi 1940-ih sem pustila šolo, da bi pomagala mami, ki je bila kronično bolna. Medtem sem se preživljala s šivanjem. Ob nedeljah zvečer sva s sestro Rose skupaj s skupino  pionirjev oznanjevali na ulici pred sydneyjsko mestno dvorano. Leta 1952 je moj starejši brat John diplomiral na misijonarski šoli Gilead v Združenih državah in bil dodeljen v Pakistan. Tudi jaz sem zelo rada oznanjevala in sem hotela posnemati njegov zgled. Zato sem naslednje leto postala redna pionirka.

Poroka in misijonarjenje

Kmalu zatem sem spoznala Johna Davisona, ki je delal v avstralskem podružničnem uradu Jehovovih prič. Name je naredil vtis, ker je bil ponižen, blag, a odločen, in kreposten človek. Med drugo svetovno vojno je bil trikrat zaprt zaradi krščanske nevtralnosti. Skupaj sva se odločila, da bova svoje življenje posvetila krščanski službi.

Junija leta 1955 sva se poročila. Kupila sva si avtobus, da bi ga predelala v avtodom in z njim oznanjevala na oddaljenih področjih Avstralije. Naslednje leto je podružnica Priče spodbujala, da bi se preselili na Novo Gvinejo, na severovzhodni del velikega otoka, ki leži severno od Avstralije. * V tem delu sveta do takrat še niso slišali za kraljestveno sporočilo. Takoj sva se dala na razpolago.

Takrat je bilo v Novo Gvinejo mogoče vstopiti samo, če si imel delovno pogodbo za polni delovni čas. Zato je John pričel iskati delo. Kmalu je sklenil delovno pogodbo z neko žago na Novi Britaniji, na precej manjšem otoku, ki je del Nove Gvineje. Nekaj tednov kasneje sva se odpravila na najino novo dodelitev in julija 1956 prispela v Rabaul na Novi Britaniji. Tam sva morala šest dni čakati na barko, s katero sva se nato prepeljala v Waterfall Bay.

Oznanjevanje v Waterfall Bayju

Po nekaj dneh neudobnega jadranja sva prispela v Waterfall Bay, v zaliv, ki leži 240 kilometrov južno od Rabaula. Tukaj je bila na čistini v džungli postavljena ogromna žaga. Tisti večer, ko so se delavci posedli okrog mize, da bi večerjali, je upravitelj dejal: »Mimogrede, gospod in gospa Davison, v tem podjetju je v navadi, da vsi delavci povedo, kateri veri pripadajo.«

Bila sva prepričana, da niso imeli takšne navade, vendar so bili verjetno sumničavi, ker nisva želela kaditi. Ne glede na to je John odgovoril: »Sva Jehovovi priči.« Nastala je mučna tišina. Možje so bili veterani druge svetovne vojne in so imeli predsodke do Jehovovih prič, ker smo med vojno zavzeli nevtralno stališče. Od takrat naprej so izkoristili vsako priložnost, da bi nama zagrenili življenje.

Kot prvo nama upravitelj ni hotel dati hladilnika in štedilnika, čeprav sva bila do njiju upravičena. Najina hitro pokvarljiva hrana se je pokvarila in bila sva prisiljena kuhati na zavrženem štedilniku, ki sva ga našla v džungli. Kot drugo so tamkajšnjim prebivalcem prepovedali, da bi nama prodajali svežo hrano, zato sva jedla vsakršno  zelenjavo, ki sva jo lahko našla. Poleg tega so naju imeli za vohuna in so skrbno opazovali, ali koga poučujeva o Bibliji. Nato pa sem dobila še malarijo.

Kljub vsemu temu sva bila odločena opraviti svojo službo. Zato sva prosila dva mlada domačina, ki sta delala na žagi in sta znala angleško, da naju naučita melanezijskega pidžina, jezika domačinov. V zameno sva ju poučevala o Bibliji. Ob vikendih sva potovala daleč naokoli, da bi si ogledala »znamenitosti«. Na poti sva nevpadljivo pričevala vsakemu vaščanu, ki sva ga srečala, najina biblijska učenca pa sta prevajala. Prečkali smo reke z močnim tokom, na njihovih bregovih pa so se sončili velikanski krokodili. Razen enkrat, ko sva komaj ušla ostrim zobem, nama ti nevarni plenilci niso delali večjih težav.

Učni pripomočki

Ko sva lahko več oznanjevala, sva na pisalni stroj napisala preprosto biblijsko sporočilo in ga razdelila zainteresiranim posameznikom. Prve izvode sta nama pomagala prevesti najina biblijska učenca z žage. Veliko noči sva prebedela, da bi natipkala na stotine takšnih traktatov, ki sva jih potem razdelila vaščanom in mornarjem na ladjah, ki so se ustavile v zalivu.

Leta 1957 naju je obiskal izkušen potujoči služabnik John Cutforth. * Spodbudil naju je in nama predlagal, da bi morda ljudem oznanjevala s pomočjo slik. Tako bi lahko tiste, ki niso znali brati, učinkoviteje poučevala o biblijski resnici. Skupaj z mojim možem sta narisala številne preproste risbe oziroma skice, da bi z njimi lahko pojasnili temeljne biblijske nauke. Pozneje sva porabila nešteto ur, da sva te risbe prerisovala v šolske zvezke. Vsak biblijski učenec je dobil svoj zvezek, s katerim si je pomagal, ko je oznanjeval drugim. To poučevalno metodo so nazadnje uporabljali po vsej deželi.

Po dveh letih in pol bivanja v Waterfall Bayju se nama je delovna pogodba iztekla, vendar sva dobila dovoljenje, da lahko ostaneva v državi. Zato sva sprejela povabilo, da stopiva v vrste posebnih pionirjev.

Nazaj v Rabaul

Ko sva potovala nazaj v Rabaul, smo z ladjo prenočili v Wide Bayju, ob plantaži, kjer so pridobivali kopro (užitni trdni del kokosovega oreha) in kakav. Lastnika te plantaže, neki starejši par, ki se je želel upokojiti in se vrniti  v Avstralijo, sta Johnu ponudila delo upravitelja. Ponudba je bila zelo mamljiva, toda ko sva se ponoči pogovarjala o tem, sva sklenila, da v Novo Gvinejo nisva prišla zato, da bi si pridobila bogastvo. Odločena sva bila, da opraviva svojo pionirsko službo. Tako sva lastnika plantaže naslednji dan obvestila o svoji odločitvi in se ponovno vkrcala na ladjo.

Po vrnitvi v Rabaul sva se pridružila majhni skupini Prič, ki so se iz drugih držav preselili na to področje. Ljudje so pokazali precej zanimanja za kraljestveno sporočilo, tako da smo pričeli mnogo biblijskih poukov. Takrat smo imeli krščanske shode v neki najeti krajevni dvorani in na shode je prišlo do 150 ljudi. Mnogi od teh ljudi so sprejeli resnico in pomagali dobro novico o Božjem kraljestvu ponesti še v druge dele države. (Matej 24:14)

Obiskala sva tudi vas Vunabal, ki je bila od Rabaula oddaljena kakih 50 kilometrov. Mnogo ljudi v tej vasi je pokazalo kar precej zanimanja za biblijsko resnico, kar je kmalu pritegnilo pozornost nekega tamkajšnjega vplivnega katoličana. S pomočjo svojih cerkvenih prijateljev je prekinil naš tedenski biblijski pouk in naju nagnal iz vasi. Ko sva izvedela, da bo naslednji teden še več težav, sva za spremstvo prosila policijo.

Tistega dne so kar nekaj kilometrov vzdolž ceste stali katoličani in se nama posmehovali. Mnogi so naju bili pripravljeni tudi kamenjati. Medtem je duhovnik uspel v vasi zbrati več sto pripadnikov tamkajšnjega plemena. Policija nama je zagotovila, da imamo pravico do shoda, zato nama je utrla pot skozi množico. Toda kakor hitro smo pričeli shod, je duhovnik nahujskal drhal in ta je ponorela. Policija je ni več mogla zadrževati, zato nama je načelnik policije zapovedal, da morava zapustiti prostor, in naju hitro pospremil do avtomobila.

Drhal se je nagnetla okrog nas, nas zmerjala, pljuvala po nas in kazala pesti, medtem ko je duhovnik stal prekrižanih rok in se smehljal. Ko smo se uspeli umakniti, je policijski načelnik priznal, da je bil to najhujši dogodek, kar jih je kdaj doživel. Čeprav se je večina ljudi v Vunabalu prestrašila nasilne drhali, se je en učenec pogumno postavil na stran kraljestvene resnice. Od takrat se je podobno odzvalo še na stotine drugih po vsej Novi Britaniji.

Nova Gvineja postane dovzetnejša

Novembra leta 1960 so naju dodelili v Madang, veliko mesto na severni obali glavnega otoka Nova Gvineja. Tukaj so naju zasuli s ponudbami za delo s polnim delovnim časom. Neko podjetje je želelo, da bi vodila njihovo trgovino z oblekami. Neko drugo pa da bi popravljala oblačila. Neka priseljenka mi je bila celo pripravljena finančno pomagati, da bi lahko odprla svoje šiviljstvo. Ker sva vedno imela v mislih najin cilj, sva te in druge ponudbe prijazno zavrnila. (2. Timoteju 2:4)

Področje v Madangu je bilo plodno in kmalu je tam nastala cvetoča občina. Peš ali z motornim kolesom sva v oddaljene vasi hodila na oznanjevalske pohode, ki so trajali po več dni. Spala sva v zapuščenih hišah ob poti, ležišče pa sva si naredila iz trave, ki sva jo natrgala v goščavi. Konzerve, prepečenec in mreža proti komarjem je bilo vse, kar sva jemala s seboj.

Na enem takšnih pohodov sva v Talidigu, v vasi, približno 50 kilometrov severno od  Madanga, obiskala skupino zainteresiranih ljudi. Ko je skupina duhovno napredovala, jim je ravnatelj tamkajšnje šole prepovedal, da bi preučevali Biblijo na državnem posestvu. Kasneje je nahujskal policijo, da so jim uničili hiše in jih izgnali v goščavo. Vendar je poglavar sosednje vasi tej skupini dovolil, da živijo na njegovi zemlji. Sčasoma je ta prijazni poglavar sprejel biblijsko resnico in na tistem področju so bratje in sestre zgradili sodobno kraljestveno dvorano.

Prevajanje in potujoče delo

Leta 1956 sva prišla na Novo Britanijo in samo dve leti zatem so naju prosili, da v melanezijski pidžin prevedeva različne biblijske publikacije. Pri tem delu sva potem sodelovala še leta. Nato so naju leta 1970 povabili v podružnični urad, ki je bil v Port Moresbyju, glavnem mestu Papue Nove Gvineje, da bi služila kot prevajalca. Tam sva tudi vodila jezikovne tečaje.

Leta 1975 sva se vrnila na Novo Britanijo, da bi služila v potujoči službi. V naslednjih 13 letih sva se vozila z letalom, ladjo, avtomobilom ali pešačila v skoraj vsak konec države. Na teh potovanjih sva večkrat za las ušla smrti, tudi v primeru, ki sem ga omenila na začetku članka. Najin pilot se je, medtem ko smo se približevali letališču v Kandrianu na Novi Britaniji, zaradi močnega gastritisa onesvestil. Z avtopilotom smo nebogljeno krožili nad džunglo, medtem ko se je John na vso moč trudil, da bi pilota spravil k zavesti. Ta se je končno le osvestil in vid se mu je toliko zbistril, da smo lahko zasilno pristali. Nato se je ponovno onesvestil.

Dobiva novo nalogo

Leta 1988 so naju dodelili v Port Moresby, da bi v podružnici skrbela za vse večje potrebe po prevajanju. V podružnici, kjer sva poučevala tudi nove prevajalce, nas je živelo in delalo kot družina približno petdeset. Vsi smo stanovali v skromnih garsonjerah. Z Johnom sva se odločila, da bova vrata najinega stanovanja pustila priprta, da bi tako spodbudila člane betelske družine in obiskovalce, da se ustavijo in naju obiščejo. To naju je zelo zbližalo z družino, tako da smo drug drugega močno vzljubili in se podpirali.

Nato pa je John leta 1993 zaradi srčnega infarkta umrl. Zdelo se mi je, kot da je umrl tudi del mene. Poročena sva bila 38 let in ves ta čas sva bila skupaj v krščanski službi. Kljub temu sem bila odločena, da z Jehovovo močjo nadaljujem službo. (2. Korinčanom 4:7) Vrata mojega stanovanja so ostala odprta in mladi so me še naprej obiskovali. Takšna dobra družba mi je pomagala ohraniti svetel pogled na prihodnost.

Leta 2003 so me zaradi vse slabšega zdravja premestili v podružnični urad v Sydneyju v Avstraliji. Sedaj sem stara 77 let in še vedno delam polni delovni čas v prevajalskem oddelku, pa tudi z oznanjevanjem sem še naprej zaposlena. Prijatelji, duhovni otroci in vnuki so mi še vedno v radost.

Vrata moje sobe v Betelu so še vedno odprta in skoraj vsak dan imam obiske. Pravzaprav se pogosto zgodi, da takrat, ko imam vrata zaprta, potrkajo nanje in vprašajo, ali se dobro počutim. Odločena sem, da bom, dokler bom živa, opravljala svojo službo in služila svojemu Bogu, Jehovu. (2. Timoteju 4:5)

[Podčrtni opombi]

[Zemljevidi na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NOVA GVINEJA

AVSTRALIJA

Sydney

INDONEZIJA

PAPUA NOVA GVINEJA

Talidig

Madang

PORT MORESBY

NOVA BRITANIJA

Rabaul

Vunabal

Wide Bay

Waterfall Bay

[Vir slike]

Zemljevid in slika Zemlje: Based on NASA/Visible Earth imagery

[Slika na strani 17]

Z Johnom na zborovanju v Laeju na Novi Gvineji leta 1973

[Slika na strani 20]

V podružnici v Papui Novi Gvineji leta 2002