Poudarki knjige Žalostinke
Jehovova beseda je živa
Poudarki knjige Žalostinke
PREROK Jeremija doživi izpolnitev sodnih sporočil, ki jih je razglašal 40 let. Kako se počuti, ko na lastne oči vidi, da so njegovo ljubljeno mesto uničili? »Jeremija se je jokajoč usedel in s to žalostinko objokoval Jeruzalem,« piše v uvodu h knjigi Žalostinke v grški Septuaginti. Prerok je napisal to knjigo leta 607 pr. n. št., ko je bil njegov spomin na 18-mesečno obleganje in zatem požig Jeruzalema še vedno živ. V pesmi je nadvse slikovito izlil bolečino svojega srca. (Jeremija 52:3–5, 12–14) S tako ganljivimi in v srce segajočimi besedami ni bilo objokovano nobeno drugo mesto v zgodovini!
Knjiga Žalostinke je zbirka petih izpovednih pesmi. Prve štiri so žalostinke, peta pa je prošnja oziroma molitev. Prve štiri pesmi imajo akrostih – vsak verz se namreč prične z drugo, naslednjo črko v hebrejski abecedi, ki jo sestavlja 22 črk. Čeprav ima peta pesem 22 verzov, torej toliko, kolikor je črk v hebrejski abecedi, pa niso razvrščeni po abecednem vrstnem redu.
»OD SOLZÁ MI PEŠAJO OČI«
»Kako samotno je ostalo mesto, ki je bilo polno ljudstva! Vdovi je podobno – prej oblastno med narodi, kneginja med pokrajinami, sedaj plačuje davek!« S temi besedami prične prerok Jeremija žalovati za Jeruzalemom. Navede tudi razlog za to nesrečo, ko pravi: »GOSPOD jo je užalil [ji je prizadel bolečino, SSP] zavoljo obilosti pregreh njenih.« (Žalostinke 1:1, 5)
Prerok prikaže Jeruzalem kot vdovo brez moža in otrok, ki sprašuje: ‚Ali je kakšna bolečina, kakor je moja?‘ Vdova glede sovražnikov moli k Bogu takole: »Vsa njihova hudobija naj pride predte; ravnaj z njimi, kakor si ravnal z menoj zaradi vseh mojih pregreh; kajti silno je moje ječanje in moje srce je bolno.« (Žalostinke 1:12, 22, SSP)
Jeremija povsem potrt reče: »V srditi jezi je [Jehova] zdrobil vsak rog Izraelov; umaknil je desnico svojo, ko je prišel sovražnik, in požgal je Jakoba kakor ogenj plameneč, ki vse požira.« Prerok opiše svojo bridko bolečino v tožbi: »Od solzá mi pešajo oči, v osrčju mi kipi bridkost, na zemljo se usipljejo jetra moja.« Nad gorjem mesta so osupli celo mimoidoči in sprašujejo: »Je li to tisto mesto, katero so imenovali Dovršenost lepote, Veselje vse zemlje?« (Žalostinke 2:3, 11, 15)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:15 – Kako je Jehova »teptal kakor v tlačilnici devico, hčer Judovo«? Babilonci so pri uničenju mesta, ki je opisano kot devica, prelili toliko krvi, da je bilo to mogoče primerjati s stiskanjem grozdja v tlačilnici. Ker je Jehova to napovedal in dovolil, da se je zgodilo, se lahko reče, da jih je on »teptal kakor v tlačilnici«.
2:1 – Kako je bila ‚dika Izraelova vržena iz nebes na zemljo‘? »Nebesa [so] višja od zemlje«, zato je bilo s tem, da je bilo nekaj ‚iz nebes vrženo na zemljo‘, prikazano, da je nekaj visokega doživelo padec. ‚Dika Izraelova‘ – slava in oblast, ki ju je imel Jehovov narod, ko ga je Jehova še blagoslavljal – je ob uničenju Jeruzalema in opustošenju Juda izginila. (Izaija 55:9)
2:1, 6 – Na kaj se nanašata Jehovovo ‚podnožje‘ in njegova ‚koča‘? Psalmist je zapel: »Pojdimo v šatore njegove, priklanjajmo se pred nog njegovih podnožjem!« (Psalm 132:7) Glede na te besede se ‚podnožje‘ iz Žalostink 2:1 nanaša na Jehovovo hišo čaščenja oziroma Njegov tempelj. Babilonci so to ‚GOSPODOVO hišo požgali‘, kakor da bi bila koča oziroma navadna vrtna uta. (Jeremija 52:12, 13)
2:16, 17, SSP – Ali se ne bi morala 16. vrstica pričeti s hebrejsko črko ajin, 17. pa s črko pe, po vrstnem redu hebrejske abecede? Navdihnjeni pisci takšnih pesmi so navadno upoštevali abecedni vrstni red. Vendar pa ga niso upoštevali za vsako ceno – tega denimo niso storili, ko so menili, da bi besedilo zvenelo nenaravno. Vsebina jim je bila pomembnejša od tega, da vztrajajo pri literarnem sredstvu, ki je bil zgolj pripomoček za pomnjenje. Enako zamenjavo črk najdemo v tretji in četrti pesmi Žalostink. (Žalostinke 3:46, 49; 4:16, 17; oboje SSP)
2:17 – Kateri »govor« je Jehova izpolnil v zvezi z Jeruzalemom? Pisec je očitno imel v mislih besede iz Tretje Mojzesove knjige 26:17, kjer piše: »Obrnem obličje svoje zoper vas, da boste poraženi pred sovražniki svojimi, in sovražilci vaši vam bodo gospodovali, in bežali boste, ne da bi vas kdo podil.«
Pouk za nas:
1:1–9. Vdova Jeruzalem ponoči bridko joka, po licih ji tečejo solze. Mestna vrata so zapuščena, duhovniki vzdihujejo. Tamkajšnje device so žalostne in tudi sama vdova Jeruzalem je v bridkosti. Zakaj? Ker je hudo grešila. Na njenih oblačilih je nesnaga. Pregrehe ji niso prinesle veselja, temveč solze, zdihovanje, žalost in bridkost.
1:18. Kadar Jehova kaznuje prestopnike, je vselej pravičen.
2:20. Izraelci so bili posvarjeni, da jih bodo, če ne bodo poslušali Jehovovega glasu, doletela prekletstva, h katerim je spadalo tudi to, da bodo ‚jedli meso svojih sinov in hčer‘. (5. Mojzesova 28:15, 45, 53) Kako nespametno je biti neposlušen Bogu!
‚NE SKRIVAJ SVOJIH UŠES [PRED] MOJIM ZDIHOVANJEM‘
V tretjem poglavju Žalostink je izraelski narod opisan kot »mož«, ki kljub svoji nesreči v pesmi zapoje naslednje: »Dober je GOSPOD njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče.« V svoji molitvi pravega Boga prosi: »Glas moj si čul; ne skrivaj ušesa svojega zdihovanju mojemu, vpitju mojemu.« Boga Jehova prosi, naj ne spregleda zasramovanja sovražnikov, ko reče: »Plačaj jim povračilo, GOSPOD, po njih rok delu.« (Žalostinke 3:1, 25, 56, 64)
Strašne posledice 18-mesečnega obleganja Jeruzalema spodbudijo Jeremija, da izlije svoje občutke v tožbi: »Hujša je krivda ljudstva mojega hčere nego krivda Sodome, ki je bila podrta nagloma, roke se niso utrudile ž njo.« V nadaljevanju reče: »Bolje je pomorjenim z mečem nego pomorjenim z lakoto, ker ti umirajo, prebodeni s stradanjem, ker ni poljskega sadú.« (Žalostinke 4:6, 9)
V peti pesmi Jeremija prikaže, kakor da govorijo sami Jeruzalemčani. Ti prosijo: »Spomni se, o GOSPOD, kaj nas je zadelo, ozri se in poglej sramoto našo!« Nato opišejo stiske, ki so jih doletele, in Boga milo prosijo: »Ti, GOSPOD, ostaneš vekomaj, prestol tvoj od roda do roda. Pelji nas nazaj k sebi, o GOSPOD, da se povrnemo; ponovi dni naše kakor v prejšnjih časih!« (Žalostinke 5:1, 19, 21)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
3:16 – Kaj pomeni izraz »s kamenjem mi je zdrobil zobe«? V nekem priročniku piše: »Judje so bili na poti v izgnanstvo prisiljeni peči kruh v luknjah, ki so jih skopali v zemljo, zato je bil v njihovem kruhu tudi pesek.« Kdor je jedel tak kruh, si je lahko odkrhnil kakšen zob.
4:3, 10 – Zakaj je Jeremija ‚hčer svojega ljudstva‘ primerjal z »noji v puščavi«? Glede na zapis v Jobovi knjigi 39:16 nojeva samica ‚ravna s svojimi mladiči trdo, kakor da niso njeni‘. Ko se denimo izvalijo iz jajc, jih zapusti in odide z drugimi samicami, skrb za zarod pa prepusti samcu. Kaj pa samica in samec storita, ko sta v nevarnosti? Oba brez izjeme pobegneta stran od gnezda in mladiče zapustita. Med babilonskim obleganjem je v Jeruzalemu nastala tako huda lakota, da so matere, ki so bile sicer s svojimi otroki sočutne, postale do njih krute tako kakor noji v pustinji. Njihovo ravnanje ni bilo prav nič podobno materinski skrbi, kakršno je mogoče videti denimo med šakali.
5:7 – Ali so v Jehovovih očeh ljudje odgovorni za grehe svojih prednikov? Ne. Jehova ljudi ne kaznuje neposredno za grehe njihovih prednikov. V Bibliji piše: »Vsak od nas bo [. . .] zase dajal odgovor Bogu.« (Rimljanom 14:12) Toda posledice greha so lahko daljnosežne in jih občutijo tudi poznejši rodovi. Ko so denimo staroveški Izraelci pričeli malikovati, je bilo celo zvestim Izraelcem v kasnejših časih težko vztrajati na poti pravičnosti. (2. Mojzesova 20:5)
Pouk za nas:
3:8, 43, 44. Ko je Jeruzalem doletela nesreča, Jehova ni hotel uslišati meščanov, ki so k njemu klicali na pomoč. Zakaj ne? Ker ga niso hoteli poslušati in se pokesati. Če želimo, da bi Jehova odgovarjal na naše molitve, ga moramo ubogati. (Pregovori 28:9)
3:20. Jehova, »Najvišji nad vso zemljo«, je tako vzvišen, da se mora skloniti, »da bi gledal nebo in zemljo«. (Psalm 83:18; 113:6) Toda Jeremija se je zelo dobro zavedal, da se je Vsemogočni pripravljen pripogniti k ljudem, torej se spustiti na njihovo raven, zato da bi jih spodbudil. Kako veseli smo lahko, da pravi Bog ni le nadvse mogočen in moder, temveč tudi ponižen!
3:21–26, 28–33. Kako lahko zdržimo tudi hudo preganjanje? To nam pove Jeremija. Ne smemo pozabiti, da je Jehova zelo dobrotljiv in usmiljen. Spomnimo se tudi, da je že samo to, da smo živi, dovolj dober razlog, da ne obupamo. Biti moramo potrpežljivi in tiho, brez pritoževanja čakati na Jehovovo rešitev. Poleg tega moramo ‚položiti naša usta v prah‘, kar pomeni, da se preizkušnjam ponižno podvržemo, saj se zavedamo, da ima Bog vselej, kadar kaj dovoli, za to dober razlog.
3:27. K preizkušnjam vere v mladosti lahko spadajo stiske in posmehovanje. Vendar je ‚dobro, da [človek] nosi jarem v mladosti‘. Zakaj le? Če se človek v mladosti nauči nositi jarem trpljenja, se s tem pripravi na težave, s katerimi se bo lahko spoprijel v poznejših letih.
3:39–42. Kadar trpimo zaradi lastnih grehov, ni modro ‚tožiti‘. Namesto da se pritožujemo nad posledicami svojega greha, ‚preiskujmo ter izsledujmo svoja pota in se vrnimo [h] GOSPODU‘. Modro je, da se pokesamo in popravimo svoje ravnanje.
Zaupajmo v Jehova
Biblijska knjiga Žalostinke nam odkriva, kako je Jehova gledal na Jeruzalem in Judovo po tem, ko so Babilonci požgali mesto in opustošili deželo. Iz tega, da je Jeremija v tej knjigi večkrat priznal grehe, je jasno razvidno, da je z Jehovovega gledišča te ljudi doletela nesreča zato, ker so grešili. Njene navdihnjene pesmi pa vsebujejo tudi izpovedi, iz katerih vejeta upanje v Jehova in želja, da bi se vrnili na pravo pot. Takšnih občutkov sicer večina Izraelcev Jeremijevih dni ni imela, vendar so tako zagotovo čutili Jeremija in skesani preostanek.
Iz tega, kako je na stanje takratnega Jeruzalema gledal Jehova, kot to izvemo iz Žalostink, se lahko naučimo dve pomembni stvari. Prvič, uničenje in opustošenje Jeruzalema sta lahko za nas spodbuda, da ubogamo Jehova, pa tudi svarilo, naj ne preziramo Božje volje. (1. Korinčanom 10:11) Kot drugo pa se lahko nekaj naučimo iz zgleda, ki ga je dal Jeremija. (Rimljanom 15:4) Čeprav ga je prevevala huda duševna bolečina in je bil v navidez brezupnih okoliščinah, je rešitev iskal pri Jehovu. Resnično je življenjsko pomembno, da se popolnoma zanašamo na Jehova in njegovo Besedo ter vanj zaupamo! (Hebrejcem 4:12)
[Slika na strani 9]
Prerok Jeremija je na lastne oči videl izpolnitev sodnih sporočil, ki jih je oznanjal
[Slika na strani 10]
Vera teh korejskih Prič je bila preizkušena glede krščanske nevtralnosti