‚Čudovito smo ustvarjeni‘

‚Storjen [Ustvarjen, SSP] sem na strašen, čudovit način.‘ (PSALM 139:14)

1. Zakaj mnogi razmišljujoči ljudje zasluge za čudesa na zemlji pripisujejo Bogu?

SVET narave je poln čudovitih stvaritev. Kako so nastale? Nekateri so prepričani, da odgovor na to vprašanje ni povezan z inteligentnim Stvarnikom. Drugi pa menijo, da ne bi mogli povsem spoznati in doumeti narave, če bi misel na Stvarnika kar preprosto zavrgli. Razmišljajo, da so bitja na zemlji enostavno preveč zapletena, preveč raznolika, in lahko bi tudi dejali, preveč čudovita, da bi nastala kar po naključju. Mnogi ljudje, tudi nekateri znanstveniki, iz dokazov jasno razberejo, da je vesolje imelo modrega, mogočnega in dobrega Stvarnika. *

2. Kaj je Davida navedlo na to, da je hvalil Jehova?

² Eden izmed tistih, ki so bili prepričani, da si Stvarnik za svoje čudovite stvaritve zasluži hvalo, je bil David, kralj starega Izraela. Čeprav je živel dolgo pred našo znanstveno dobo, se je zavedal, da so praktično vsepovsod okoli njega Božja čudovita stvarjenjska dela. Že samo premišljevanje o lastnem ustroju ga je navdalo z močnim strahospoštovanjem do Božjih ustvarjalnih sposobnosti. »Hvalim te, da sem storjen [ustvarjen, SSP] na strašen, čudovit način,« je napisal. »Čudovita so dela tvoja, predobro to pozna duša moja.« (Psalm 139:14)

3., 4. Zakaj je za vsakogar od nas pomembno, da resno premišljuje o Jehovovih delih?

³ David se je do takšnega trdnega prepričanja dokopal z resnim premišljevanjem. Danes so javna občila in šolski učni načrti prepolni teorij o nastanku človeka, ki ljudem spodkopavajo vero. Da bi imeli vero, kakršno je imel David, moramo tudi sami resno premišljevati. Ne moremo si privoščiti tega, da bi drugim dovolili, da mislijo namesto nas, še zlasti ne, ko gre za nekaj tako pomembnega, kot sta vprašanji o obstoju in vlogi Stvarnika.

⁴ S tem da premišljujemo o Jehovovih stvarjenjskih delih, pa se poglobi tudi naše cenjenje, ki ga čutimo do Jehova, in okrepi zaupanje, da se bodo Njegove obljube glede prihodnosti zagotovo izpolnile. To pa lahko v nas vzbudi željo, da bi ga še bolje spoznali in mu služili. Zato si poglejmo, kako sodobna znanost potrjuje Davidov sklep o tem, da smo ‚čudovito ustvarjeni‘.

Čudovit razvoj človeškega telesa

5., 6. a) Kako se je pričelo življenje vsakogar od nas? b) Kakšno vlogo imata v našem telesu ledvici?

⁵ »Ti si imel v lasti ledice [ledvice, SSP] moje, stkal si me v telesu matere moje.« (Psalm 139:13) Na začetku je bil vsak od nas ena samcata celica znotraj materinega telesa, manjša  od pike na koncu tega stavka. Ta mikroskopsko majhna celica je bila izredno zapletena – pravi miniaturni kemični laboratorij! In kako hitro je rasla! Ob koncu drugega meseca v maternici so bili vaši glavni organi že oblikovani. Med njimi sta bili tudi ledvici. Ob vašem rojstvu sta bili pripravljeni na to, da pričneta precejati vašo kri – da odstranita iz telesa strupene snovi in odvečno vodo ter zadržita tisto, kar je za telo koristno. Če sta vaši ledvici zdravi, potem vam kri (pri odraslem človeku kakih 5 litrov) precedita na vsakih 45 minut!

⁶ Ledvici vam pomagata tudi nadzorovati količino mineralov v krvi, pa tudi njeno kislost in tlak. Opravljata pa še mnoge druge življenjsko pomembne funkcije, kot je denimo to, da vitamin D pretvarjata v aktivno obliko, ki je potrebna za pravilen razvoj kosti, in da proizvajata hormon eritropoetin, ki spodbuja nastajanje rdečih krvničk v vaših kosteh. Nič čudnega, da ledvici veljata za »glavna kemika v telesu«! *

7., 8. a) Opišite zgodnjo rast še nerojenega otroka. b) V katerem smislu se otrok razvija »v zemlje globočinah«?

⁷ »Ni ti bilo skrito okostje moje, ko sem bil ustvarjen na skrivnem, umetno narejen, kakor v zemlje globočinah.« (Psalm 139:15) Prva celica se je razdelila in vse naslednje celice so se še naprej delile. Kmalu so se pričele med seboj ločevati oziroma razlikovati – nastale so živčne celice, mišične celice, kožne celice in tako dalje. Celice iste vrste so se povezale v tkiva in zatem v organe. V tretjem tednu po oploditvi se vam je denimo pričelo razvijati okostje. Do takrat, ko ste bili stari komaj sedem tednov in ste merili le kakšna 2,5 centimetra, je bilo vseh vaših sedanjih 206 kosti že na svojem mestu, čeprav so bile še čisto drobcene in še niso zakostenele.

⁸ Ta presenetljivi razvojni proces je potekal v maternici, nevidno človeškim očem, kakor da bi se vse skupaj dogajalo globoko pod zemljo. In dejstvo je, da so številne podrobnosti o tem, kako smo se razvijali pred rojstvom, za ljudi še vedno nerazvozlana uganka. Kaj je denimo spodbudilo določene gene v vaših celicah, da so pognali v tek proces, pri katerem so se celice pričele med seboj razlikovati? Morda bo znanost to še odkrila, toda kot je dejal David, je odgovor na to vprašanje našemu Stvarniku, Bogu Jehovu, že od nekdaj povsem jasen.

9., 10. Kako je razvoj zarodka ‚napisan‘ v Božji ‚knjigi‘?

⁹ »Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to; dnevi so mi bili določeni, ko še eden njih ni bil napočil.« (Psalm 139:16) V vaši prvotni celici je bil načrt za celotno telo. Po tem načrtu ste se najprej devet mesecev razvijali v maternici in nato še več kot dve desetletji odraščali. Vaše telo je šlo skozi številne razvojne faze, ki so bile že vnaprej določene v prvotni celici.

¹⁰ David ni vedel nič o celicah in genih, saj ni imel niti mikroskopa. Vendar je pravilno ugotovil, da je bil razvoj njegovega telesa dokaz vnaprejšnjega načrta. David je morda imel nekaj znanja o tem, kako se zarodek razvija, zato je lahko logično sklepal, da mora vsaka razvojna faza potekati po vnaprej določenem načrtu in urniku. Ta načrt je opisal s poetičnimi  besedami, ko je dejal, da je bil njegov ustroj ‚napisan‘ v Božji ‚knjigi‘.

11. Kaj določa, kakšne bodo naše telesne značilnosti?

¹¹ Danes je znano, da značilnosti, ki ste jih podedovali od svojih staršev in prednikov – kot so višina, poteze obraza, barva oči in las ter brezštevilne druge lastnosti – že vnaprej določajo vaši geni. V vsaki celici vašega telesa je na desettisoče genov in vsak gen je odsek na molekuli DNK (deoksiribonukleinska kislina). Navodila za razvoj vašega telesa so »zapisana« v kemični sestavi vaše DNK. Vsakič ko se celice delijo (da bi nastale nove oziroma se nadomestile stare), DNK v njih prenese ta navodila naprej, s čimer vas ohrani pri življenju oziroma poskrbi za to, da vaš videz ostane bolj ali manj nespremenjen. Iz tega lahko prav zares vidimo, kako izredno močan in moder je naš nebeški Stvarnik!

Naš edinstveni um

12. V čem se ljudje še zlasti razlikujemo od živali?

¹² »Zatorej kako so mi dražestne misli tvoje, o Bog mogočni, kako ogromna so njih števila! Hotel bi jih našteti, a več jih je od peska.« (Psalm 139:17, 18a) Tudi živali so čudovito ustvarjene in nekatere od njih imajo čute in sposobnosti, ki prekašajo človekove. Toda Bog je dal ljudem zmožnost razmišljanja, ki daleč presega umske sposobnosti katere koli živali. »Čeprav smo ljudje v mnogočem podobni drugim vrstam, pa smo med vsemi življenjskimi oblikami na zemlji edinstveni, kar se tiče sposobnosti govorjenja in mišljenja,« piše v nekem naravoslovnem učbeniku. »Edinstveni smo tudi v tem, kako zelo smo radovedni glede sebe, saj se sprašujemo: Kako je zgrajeno naše telo? Kako smo oblikovani?« O teh vprašanjih je premišljeval tudi David.

13. a) V katerem smislu je lahko David poglobljeno premišljeval o Božjih mislih? b) Kako lahko Davida posnemamo?

¹³ Kar pa je najpomembnejše, v nasprotju z živalmi imamo sposobnost, da premišljujemo o Božjih mislih. * Ta posebni dar je ena od značilnosti, ki kažejo na to, da smo ‚ustvarjeni po Božji podobi‘. (1. Mojzesova 1:27) David je ta dar s pridom izkoristil. Poglobljeno je premišljeval o dokazih, da Bog obstaja, in o Božjih čudovitih lastnostih, ki jih je razkrival svet okoli njega. David je imel na voljo tudi začetne dele Svetega pisma, kjer je zapisano to, kar je Bog odkril o sebi in svojih delih. Ti navdihnjeni spisi so Davidu pomagali razumeti Božje misli, osebnost in namen. To, da je poglobljeno premišljeval o svetih spisih, stvarstvu in o tem, kako je Bog ravnal z njim, ga je navedlo, da je hvalil svojega Stvarnika.

 Kaj pomeni verovati

14. Zakaj nam ni treba vedeti o Bogu prav vsega, da bi lahko verovali vanj?

¹⁴ Bolj ko je David premišljeval o stvarstvu in Svetem pismu, bolj se je zavedal, da enostavno ne more povsem doumeti vsega Božjega znanja in sposobnosti. (Psalm 139:6) Enako je z nami. O Božjih stvarjenjskih delih ne bomo nikoli razumeli prav vsega. (Propovednik 3:11; 8:17) Vendar je Bog po Svetem pismu in naravi »razodel« dovolj, da si lahko tisti, ki iščejo resnico, v katerem koli obdobju pridobijo vero, ki temelji na dokazih. (Rimljanom 1:19, 20; Hebrejcem 11:1, 3)

15. Ponazorite, kako sta vera in naš odnos z Bogom med seboj povezana.

¹⁵ Verovati ne pomeni le priznati, da je bil za nastanek življenja in vesolja potreben inteligenten Stvarnik. K veri spada tudi to, da zaupamo Bogu Jehovu kot osebi – kot nekomu, ki želi, da ga spoznamo in smo z njim v dobrem odnosu. (Jakob 4:8) To nas spominja na zaupanje, ki ga ima človek do svojega ljubečega očeta. Če bi kak dvomljivec podvomil o tem, da bi vam recimo vaš oče v težavah resnično pomagal, ga morda ne bi mogli prepričati, da je oče vreden zaupanja. Če pa ste velikokrat osebno izkusili, kako dober človek je, imate dovolj dokazov za to, da vas ne bo nikoli pustil na cedilu. Podobno je tudi z našim nebeškim očetom Jehovom. Če ga spoznamo, tako da preučujemo Sveto pismo, premišljujemo o stvarstvu in občutimo njegovo pomoč, za katero smo prosili v molitvi, mu tudi pričnemo zaupati. To nas navede, da si ga želimo še bolje spoznati ter ga iz nesebične ljubezni in vdanosti večno hvaliti. To je najbolj hvalevreden cilj, ki si ga lahko vsakdo prizadeva doseči. (Efežanom 5:1, 2)

Iščimo vodstvo pri našem Stvarniku!

16. Kaj se lahko naučimo iz tega, da je bil David z Jehovom v tesnem odnosu?

¹⁶ »Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje, izkusi me in spoznaj misli moje, in glej, hodim li po potu, ki pelje v trpljenje, in vodi me po večnem potu.« (Psalm 139:23, 24) David se je zavedal, da ga Jehova, njegov Stvarnik, že dodobra pozna, saj Njegovim očem ne uide nič, kar razmišlja, reče ali stori. (Psalm 139:1–12; Hebrejcem 4:13) To je Davidu dajalo občutek varnosti, enako kakor se majhen otrok počuti varnega v naročju svojih ljubečih staršev. Cenil je tesen odnos, ki ga je imel z Jehovom, in si prizadeval, da bi ga tudi ohranil. To je delal tako, da je poglobljeno premišljeval o Njegovih delih in se z njim pogovarjal v molitvi. Pravzaprav so številni Davidovi psalmi – tudi 139. psalm – v bistvu molitve z glasbeno spremljavo. Poglobljeno premišljevanje in molitev lahko tudi nam pomagata, da se z Jehovom zbližamo.

17. a) Zakaj je David želel, da mu Jehova preišče srce? b) Kako naše odločitve, ki temeljijo na svobodni volji, vplivajo na naše življenje?

¹⁷ Ustvarjeni smo po Božji podobi, zato imamo svobodno voljo. Odločimo se lahko, ali  bomo delali dobro ali slabo. S svobodno voljo pa je povezana tudi moralna odgovornost. David ni hotel biti prištet k hudobnim. (Psalm 139:19–22) Hotel se je ogniti napak, ‚ki peljejo v trpljenje‘. Zato je Boga Jehova, potem ko je premišljeval o njegovem neizmernem znanju, ponižno prosil, naj preišče, kakšen je globoko v notranjosti, in ga vodi po poti, ki pelje v življenje. Božja pravična moralna merila veljajo za vse, zato se moramo tudi mi pravilno odločati. Jehova vsem nam prigovarja, naj ga ubogamo. S tem si pridobimo njegovo naklonjenost in veliko blagoslovov. (Janez 12:50; 1. Timoteju 4:8) Če dan za dnem hodimo z Jehovom, nam to lahko pomaga, da imamo notranji mir, in to celo takrat, ko se spoprijemamo s hudimi težavami. (Filipljanom 4:6, 7)

Naj nas naš čudoviti Stvarnik vodi skozi življenje

18. Kaj je David sklenil iz premišljevanja o stvarstvu?

¹⁸ David je bil v svoji mladosti, ko je pasel ovce, velikokrat na prostem. Medtem ko so se ovce pasle, se je sam zazrl v nebo. V temini noči je premišljeval o veličini vesolja in o tem, kaj vse mu to pove. »Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebesni,« je napisal. »Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči.« (Psalm 19:1, 2) Zavedal se je, da mora iskati Tistega, ki je vse tako čudovito ustvaril, in se mu pustiti voditi skozi življenje. Tudi mi bi morali tako ravnati.

19. K čemu lahko mlajše in starejše spodbuja dejstvo, da smo ‚čudovito ustvarjeni‘?

¹⁹ David je dober zgled tega, kako v svojem življenju upoštevati to, kar je njegov sin Salomon kasneje svetoval mladim: »Spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje. [. . .] Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova.« (Propovednik 12:1, 13) David je že v mladosti spoznal, da je ‚čudovito ustvarjen‘. Ker je skladno s tem spoznanjem živel, je bil zaradi tega vse svoje življenje zelo blagoslovljen. Najsi smo mlajši ali starejši, hvalimo našega Velikega stvarnika in mu služimo, saj nam bo tako naše življenje že sedaj in na vse večne čase v veselje. Biblija glede tistih, ki so zelo blizu Jehovu in hodijo po njegovih pravičnih poteh, obljublja: »Še v sivosti bodo dajali sad, čvrsti ostanejo in zeleneči, da oznanjajo, da je pravičen GOSPOD.« (Psalm 92:14, 15) Imeli pa bomo tudi upanje, da bomo v čudovitih delih našega Stvarnika uživali vso večnost.

[Podčrtne opombe]

Ali lahko pojasnite?

• Kako lahko iz tega, kako se razvija zarodek, vidimo, da smo ‚čudovito ustvarjeni‘?

• Zakaj naj bi poglobljeno premišljevali o Jehovovih mislih?

• Kako sta naša vera in odnos z Jehovom med seboj povezana?

[Preučevalna vprašanja]

[Sliki na strani 23]

Otrok se v maternici razvija po vnaprej določenem načrtu

DNK

[Vir slike]

Nerojeni plod: Lennart Nilsson

[Slika na strani 24]

Jehovu zaupamo tako kakor otrok svojemu ljubečemu očetu

[Slika na strani 25]

Davida je premišljevanje o tem, kar je Jehova ustvaril, spodbudilo, da Ga je hvalil