Ali za druge skrbite tako, kot zanje skrbi Jehova?

»ZVRNITE [na Boga] vse svoje skrbi, ker mu je mar za vas.« (1. Petrovo 5:7) Kako prisrčno povabilo! Bog Jehova osebno skrbi za svoje služabnike, ker mu je mar zanje. V njegovih rokah se lahko počutimo varne.

Podobno bi se tudi mi morali ljubeče zanimati za druge in jim to praktično pokazati. Ker pa smo nepopolni, se moramo pri tem paziti nekaterih pasti. Preden bomo nekatere podrobneje obravnavali, si poglejmo, kako Jehova skrbi za svoje ljudstvo.

Psalmist David je to, kako skrben je Jehova, ponazoril s pastirjem. Napisal je: »GOSPOD je moj pastir, slabo se mi ne more goditi. Na pašnikih zelenih me pase, k tihim vodam me vodi. Poživlja dušo mojo [. . .]. Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj.« (Psalm 23:1–4)

David je bil tudi sam pastir, zato je vedel, kaj vse pomeni skrbeti za čredo. Pastir svojo čredo varuje pred plenilci, kot so levi, volkovi in medvedi. Skrbi, da čreda ni preveč razkropljena, poišče izgubljene ovce, nosi utrujena jagnjeta v svojem naročju ter poskrbi za bolne in poškodovane živali. Čredo tudi vsak dan napoji. To pa ne pomeni, da nadzira vsak najmanjši premik črede. Ovce se gibljejo svobodno, vendar niso brez varstva.

Jehova podobno skrbi za svoje ljudstvo. Apostol Peter je pojasnil: ‚Božja moč vas varuje.‘ Besedna zveza ‚vas varuje‘ dobesedno pomeni »biti pod nadzorom«. (1. Petrovo 1:5) Ker se Jehova za nas iskreno zanima, nad nami vedno bdi in je zmeraj pripravljen priskočiti na pomoč, kadar koli ga prosimo. Toda ustvaril nas je s svobodno voljo, zato ne posega v vsa naša dejanja in odločitve. Kako lahko Jehova v tem posnemamo?

Posnemajte Boga, ko skrbite za svoje otroke

»Posest GOSPODOVA so otroci.« Zato bi morali starši svoje otroke varovati in zanje skrbeti. (Psalm 127:3) To morda pomeni, da morajo otroke spodbuditi, naj izrazijo svoje misli in občutke, nato pa te upoštevati, ko jih vzgajajo. Če bi starši skušali nadzirati prav vse, kar delajo njihovi otroci, in bi popolnoma zavračali njihove želje, bi ravnali podobno kot pastir, ki bi skušal držati svoje ovce na vrvici. Noben pastir ne bi tako ravnal s svojo čredo in tudi Jehova nas ne pase tako.

 Mariko * priznava: »Leta in leta sem svojim otrokom kar naprej govorila ‚To moraš‘ in ‚Tega ne smeš‘. Verjela sem, da je to moja starševska dolžnost. Nikoli jih nisem pohvalila, niti se nisem z njimi zares pogovarjala.« Čeprav je Marikina hči lahko s prijatelji več ur klepetala po telefonu, pa njeni pogovori z mamo niso trajali dolgo. »Nato sem opazila razliko,« nadaljuje Mariko. »Kadar se je hči pogovarjala s svojimi prijatelji, se je z izrazi, kot je ‚Da, strinjam se‘ ali ‚Jaz tudi‘, vživela v njihova čustva. Hčer sem pričela s podobnimi izrazi spodbujati, naj mi pove svoja občutja, in kmalu so bili najini pogovori daljši in prijetnejši.« Ta primer poudarja, kako pomembna je dobra komunikacija, ki je ponavadi dvosmerna in ne enosmerna.

Starši morajo svoje otroke spodbujati, da izrazijo svoje občutke in želje. Otroci pa morajo razumeti, zakaj jim je to, da starše skrbi zanje, v zaščito. Biblija otrokom naroča, naj ubogajo svoje starše, in nato navede razlog: »Da se ti bo dobro godilo in boš dolgo živel na zemlji.« (Efežanom 6:1, 3) Otroci, ki so povsem prepričani, da jim podredljivost koristi, so lažje poslušni svojim staršem.

Ko skrbite za Jehovovo čredo

Kako ljubeče Jehova skrbi za nas, se vidi v krščanski občini. Jezus Kristus kot Glava občine usmerja starešine, da skrbijo za njegovo čredo. (Janez 21:15–17) Grška beseda, ki jo prevajamo z nadzornik, je sorodna glagolu, ki pomeni »skrbno paziti«. Kako pa naj bi starešine to delali? Peter jim je dal naslednja navodila: »Pasite Božjo čredo, ki jo imate na skrbi, pa ne pod prisilo, temveč voljno, niti ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, temveč z vso vnemo, tudi ne tako, kakor da bi gospodovali nad temi, ki so Božja dediščina, temveč postanite čredi za zgled.« (1. Petrovo 5:2, 3)

Da, krščanski starešine opravljajo podobno nalogo kakor pastirji – skrbijo za duhovno bolne in jim skušajo pomagati, da bi se popravili in bi v življenju znova ravnali po pravičnih merilih. Odgovorni so za to, da organizirajo občinske teokratične dejavnosti,  poskrbijo za shode in ohranjajo red v občini. (1. Korinčanom 14:33)

Peter pa nas z besedami, ki smo jih prej citirali, opozori tudi na nevarnost. Starešine lahko namreč začnejo občini ‚gospodovati‘. Do tega lahko med drugim pride, ko kak starešina postavi nepotrebna pravila. Morda zaradi močnega občutka, da mora zaščititi čredo, zaide v skrajnost. V neki občini na Daljnem vzhodu so starešine uvedli pravila, kako pozdraviti druge v kraljestveni dvorani, na primer, kdo naj spregovori prvi. Bili so prepričani, da bo upoštevanje teh pravil prispevalo k miru v občini. Njihovi motivi so bili nedvomno dobri, vendar ali bi tudi Jehova tako ravnal s svojim ljudstvom? Ob tem je vredno omeniti stališče apostola Pavla, ki veje iz naslednjih besed: »Kajti mi nismo gospodarji vaše vere, temveč smo sodelavci za vašo radost, saj vi stojite po svoji veri.« (2. Korinčanom 1:24) Jehova svojemu ljudstvu zaupa.

Skrbni starešine torej ne postavljajo nesvetopisemskih pravil. Iskreno skrb pa kažejo tudi tako, da ne odkrivajo zaupnih informacij. Pozorni so na naslednje Božje svarilo: »Skrivnosti drugega ne odkrivaj.« (Pregovori 25:9)

Apostol Pavel je občino maziljenih kristjanov primerjal s človeškim telesom: »Bog [je] sestavil telo [. . .], zato da v telesu ne bi bilo nobene razprtije, ampak da bi njegovi deli enako skrbeli drug za drugega.« (1. Korinčanom 12:12, 24–26) Grška besedna zveza, ki jo prevajamo z ‚enako skrbeti drug za drugega‘, dobesedno pomeni ‚biti moramo zaskrbljeni drug za drugega‘. Člani občine se morajo torej močno zanimati drug za drugega. (Filipljanom 2:4)

Kako lahko pravi kristjani pokažejo, da so »zaskrbljeni drug za drugega«? Da jim ni vseeno za druge člane občine, lahko pokažejo tako, da zanje molijo ter da praktično pomagajo tistim, ki pomoč potrebujejo. S tem prikličejo na dan njihove dobre lastnosti. Razmislite, kako so s takšnim iskrenim zanimanjem pomagali Tadataku. Ko se je pri 17 letih krstil, je v svoji družini edini služil Jehovu. Spominja se: »Neka družina v občini me je pogosto vabila k sebi na prigrizke in srečanja. Skoraj vsako jutro sem se na poti v šolo na kratko oglasil pri njih, da bi skupaj pregledali dnevni stavek. Svetovali so mi, kako naj se spoprimem s težavami v šoli, in skupaj smo o tem molili. Pri tej družini sem se naučil radodarnosti.« Tadataka naučeno sedaj udejanja tako, da služi v enem od podružničnih uradov Jehovovih prič.

Apostol Pavel je opozoril še na eno zanko, v katero se lahko ujamemo, ko se zanimamo za druge. Omenil je nekatere ženske, ki so pričele ‚opravljati, se vtikati v zadeve drugih in govoriti o stvareh, o katerih ne bi smele‘. (1. Timoteju 5:13) Čeprav je primerno, da se zanimamo za druge, pa moramo paziti, da se ne bi pričeli vmešavati v njihove osebne zadeve. Čezmerno zanimanje za druge bi pokazali tako, da bi ‚govorili o stvareh, o katerih ne bi smeli‘, denimo tako, da bi bili do drugih kritični.

Zapomnimo si, da se kristjani morda razlikujemo v tem, kako urejamo svoje osebne zadeve, kakšna hrana nam je všeč in katero obliko zdrave sprostitve si izberemo. V mejah biblijskih načel se vsakdo med nami svobodno odloča, kako bo ravnal. Pavel je kristjane v Rimu opomnil: »Ne sodimo več drug drugega. [. . .] Prizadevajmo [si] za tistim, kar prispeva k miru, in za tistim, kar je v medsebojno spodbudo.« (Rimljanom 14:13, 19) Iskreno zanimanje za druge v občini bi morali pokazati s tem, da smo jim pripravljeni pomagati, ne pa tako, da se vmešavamo v njihove osebne zadeve. Ko tako skrbimo drug za drugega, s tem krepimo ljubezen in enotnost v družini in občini.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 19]

Pohvalite otroke in se vživite v njihova čustva. Tako vam bodo lažje odkrili, kaj mislijo in občutijo.