Prepuščeni toku spreminjajočih se vrednot

ZNANA legenda pravi, da je filozof Diogen, ki je živel v Atenah v četrtem stoletju pr. n. št., pri belem dnevu hodil okoli s svetilko in odločno, toda zaman iskal neoporečnega človeka.

Danes ne moremo zagotovo reči, ali je ta legenda resnična. Vendar, če bi Diogen živel danes, ne bi bilo nič neobičajnega, če bi moral s še večjim trudom iskati moralno krepostne posameznike. Zdi se, da mnogi zavračajo mnenje, da naj bi ljudje sprejeli kakršne koli že ukoreninjene etične vrednote. Javna občila nas vedno znova seznanjajo z moralnimi spodrsljaji, tako v zasebnem življenju, med vladnimi uradniki, v gospodarstvu, športu, poslovnem svetu kot tudi na drugih področjih. Mnogih vrednot, ki so preteklim generacijam veliko pomenile, danes ljudje več ne cenijo. Že ustaljena merila vedno znova ocenjujejo in jih nato pogosto zavrnejo. Za druge vrednote sicer pravijo, da jih cenijo, vendar pa se po njih ne ravnajo.

»Čas, ko so se vsi ravnali po splošno sprejetih moralnih merilih, je minil,« pravi Alan Wolfe, sociolog, ki se ukvarja z religijo. Rekel je tudi: »Še nikoli v zgodovini niso bili ljudje tako enotnega mnenja o tem, da se glede moralnega vodstva ne morejo zanašati na tradicionalne vrednote in institucije.« V časopisu Los Angeles Times je bila povzeta izjava filozofa Jonathana Gloverja, ki je glede zadnjih 100 let dejal, da je upad verskih in splošnih moralnih zakonov veliko pripomogel k temu, da se je svet pogreznil v nasilje.

Vendar pa takšna zmeda glede splošno sprejetih moralnih vrednot ni ustavila nekaterih ljudi, da ne bi iskali pravih moralnih meril. Pred nekaj leti je Federico Mayor, nekdanji generalni direktor Unesca, dejal, da »so nravna merila zares, prav zares prva stvar, čemur bi svet moral posvetiti pozornost«. Vseeno pa dejstvo, da svetu ni uspelo prevzeti pravih vrednot, še ne pomeni, da takšnih  vrednot ni in da se jih ne more in ne da prevzeti.

Vendar ali je mogoče, da bi se vsi ljudje zedinili v tem, katera merila naj bi prevzeli? Očitno ne. In če se ne morejo sporazumeti glede tega, kaj je prav in kaj narobe, kako lahko potem posameznik oceni nekatere vrednote? Takšen moralni relativizem je danes zelo priljubljen. Toda vidite lahko, da ljudje zaradi tega stališča ne živijo nič kaj bolj moralno.

Britanski zgodovinar Paul Johnson je prepričan, da je takšen relativizem pomagal »spodkopati [. . .] močno razvit občutek osebne odgovornosti in dolžnosti, da upoštevamo ustaljen in nesporno pristen moralni zakonik,« ki je, kot je videti, prevladoval pred pričetkom 20. stoletja.

Ali je potemtakem sploh mogoče najti »nesporno pristen moralni zakonik« oziroma ali je mogoče živeti ‚po splošnih moralnih zakonih‘? Ali obstaja kakšen vir, ki nam lahko priskrbi trajne in nespremenljive vrednote, ki nam lahko pomagajo uravnovesiti življenje in nas navdajo z upanjem na boljšo prihodnost? Naslednji članek bo odgovoril na ti vprašanji.