Savel sreča stare prijatelje in nekdanje sovražnike

SAVEL, ki je kasneje postal poznan kot apostol Pavel, se je vračal v Jeruzalem. * Prav gotovo je bil nekoliko zaskrbljen, saj je bil prvič, odkar se je spreobrnil h krščanstvu, na poti v to mesto. Ko ga je pred tremi leti zapustil, je grozil Jezusovim učencem in si želel njihove smrti. Imel je pooblastila, da prime vse kristjane, ki bi jih utegnil najti v Damasku. (Apostolska dela 9:1, 2; Galačanom 1:18)

Ko je Savel postal kristjan, je začel pogumno razglašati svojo vero v obujenega Mesija. Zato so ga Judje v Damasku hoteli umoriti. (Apostolska dela 9:19–25) Ali res lahko upa, da ga bodo njegovi nekdanji prijatelji v Jeruzalemu prisrčno sprejeli? Za Savla pa je bilo bolj pomembno to, da bi se lahko v Jeruzalemu srečal s Kristusovimi sledilci. Vendar to ne bo tako lahko.

»Ko je prišel v Jeruzalem, se je skušal pridružiti učencem, toda vsi so se ga bali, saj niso verjeli, da je učenec.« (Apostolska dela 9:26) Takšen odziv učencev je bil povsem razumljiv. Ko so nazadnje slišali o Savlu, je bil  neusmiljen preganjalec. Njegova trditev, da je kristjan, se jim je morda zdela kot zvijača, s pomočjo katere se je hotel vtihotapiti v občino. Zato ga kristjani v Jeruzalemu niso hoteli sprejeti.

Eden od njih pa mu je vendarle pomagal. V Bibliji piše, da je Barnaba odvedel Savla »k apostolom«, najverjetneje k Petru (Kefu) in Jakobu, Gospodovemu bratu, in jima pojasnil, da se je ta nekdanji preganjalec spreobrnil in da je v Damasku že oznanjeval. (Apostolska dela 9:27; Galačanom 1:18, 19) Zakaj mu je Barnaba zaupal, ni znano. Ali ga je poznal že od prej, tako da ga je sedaj lahko preizkusil in nato jamčil o njegovi iskrenosti? Je imel Barnaba stik s kristjani v Damasku in je vedel za Savlovo spreobrnitev? Kakor koli je že bilo, Barnaba je dosegel, da učenci do Savla niso bili več tako nezaupljivi. Tako je Savel nato s Petrom ostal 15 dni.

Petnajst dni s Petrom

Savel je svojo nalogo prejel neposredno od Jezusa in ni potreboval nobenega dovoljenja od ljudi, kot je to poudaril Galačanom. (Galačanom 1:11, 12) Vendar se je prav gotovo zavedal, kako pomembno je, da je dobro poučen o Jezusovem delovanju. S tem da je lahko ostal nekaj časa pri Petru, je dobil zlato priložnost, da se o tem pouči. (Luka 24:12;  1. Korinčanom 15:3–8) Savel je imel za Petra in Jakoba veliko vprašanj, njiju pa je zanimalo videnje, ki ga je imel, in naloga, ki jo je dobil.

Posvarjen pred nekdanjimi prijatelji

Štefan je bil prvi krščanski mučenec. Pred svojo smrtjo se je prerekal z nekaterimi iz ‚tako imenovane Sinagoge osvobojencev in izmed Cirencev in Aleksandrijčanov ter z nekaterimi iz Kilikije in Azije‘. Sedaj pa se je Savel »prerekal z grško govorečimi Judi« oziroma Heleni in jim goreče pričeval. Kako so se odzvali? Hoteli so ga umoriti. (Apostolska dela 6:9; 9:28, 29)

Povsem naravno je, da je Savel hotel svojim nekdanjim prijateljem pojasniti, zakaj se je v življenju tako korenito spremenil, in jih skušal poučiti o Mesiju. Toda ti Heleni so do njega čutili grenko sovraštvo, nanj so pričeli gledati kot na izdajalca.

Se je Savel zavedal nevarnosti, v kateri se je znašel? Beremo lahko, da je med molitvijo v templju padel v zamaknjenost in videl Jezusa, ki mu je rekel: »Pohiti, hitro pojdi iz Jeruzalema, ker se ne bodo strinjali s tem, kar pričuješ o meni.« Savel pa mu je odgovoril: »Gospod, sami dobro vedo, da sem po sinagogah zapiral in pretepal tiste, ki so verjeli vate; in ko so prelivali kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz poleg in to odobraval.« (Apostolska dela 22:17–20)

Nekateri iz Savlovega odgovora sklepajo, da se je zavedal tveganja. Drugi pa menijo, da je želel reči: ‚Tudi jaz sem bil preganjalec, kot so sami, in to vedo. Zato bodo moje spreobrnjenje vzeli resno. Mogoče jim lahko sežem do srca.‘ Toda Jezus je vedel, da ti Judje ne bodo hoteli poslušati pričevanja »odpadnika«. Savlu je zato naročil: »Pojdi, poslal te bom namreč k daljnim narodom.« (Apostolska dela 22:21, 22)

Ko so sokristjani spoznali, v kakšni nevarnosti je Savel, so ga hitro odpeljali do pristanišča v Cezareji in ga poslali na 500 kilometrov dolgo potovanje v Tarz, v njegov domači kraj. (Apostolska dela 9:30) Minilo je več let, preden je Savel ponovno šel v Jeruzalem.

To, da so Savla tako hitro poslali drugam, je bilo krščanski občini morda v zaščito. Če bi ta nekdanji preganjalec ostal v Jeruzalemu, bi utegnil s svojo navzočnostjo izzvati preganjanje. Po njegovem odhodu je »za občino po vsej Judeji, Galileji in Samariji nastopilo obdobje miru in občina se je izgrajevala; in ker je živela v strahu pred Jehovom ter v tolažbi svetega duha, se je množila«. (Apostolska dela 9:31)

Pouk o previdnosti

Podobno kot v prvem stoletju se lahko tudi danes znajdemo v okoliščinah, v katerih moramo biti previdni. Nobenega razloga nimamo, da bi bili preveč nezaupljivi do neznancev. Toda včasih se je pripetilo, da so brezvestni posamezniki skušali izkoristiti Jehovovo ljudstvo za dosego lastnih ciljev ali pa zato, da bi škodovali občini. Zato moramo biti sprevidevni, da nas takšni sleparji ne bi prevarali. (Pregovori 3:27; 2. Timoteju 3:13)

Iz Savlovega poskusa, da bi pričeval v Jeruzalemu, pa se kristjani lahko o opreznosti naučimo še nekaj. Oznanjevanje v določenih soseskah ali nekaterim posameznikom, tudi nekdanjim prijateljem, utegne biti nevarno – utrpimo lahko fizično, duhovno ali celo moralno škodo. Zato je prav, da smo previdni in modro izberemo čas in kraj oznanjevanja. (Pregovori 22:3; Matej 10:16)

Prepričani smo lahko, da bo dobra novica o Božjem kraljestvu oznanjena, preden bo prišel konec te hudobne stvarnosti. In ravno glede oznanjevanja nam je Savel zapustil lep zgled, saj je »pogumno govoril v Gospodovem imenu« celo starim prijateljem in nekdanjim sovražnikom! (Apostolska dela 9:28)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Po prihodu v Jeruzalem je Savel pogumno pričeval grško govorečim Judom