Kaj je rešitev etnične nestrpnosti?

V ŠPANIJI sodnik ustavi nogometno tekmo. Zakaj? Zato, ker veliko gledalcev tako žali igralca iz Kameruna, da ta zagrozi, da bo zapustil igrišče. V Rusiji so nasilni napadi na Afričane, Azijce in Latinskoameričane postali nekaj običajnega; v letu 2005 je bilo takšnih napadov 394, kar je 55 odstotkov več kot leto prej. V Britaniji je tretjina Azijcev in temnopoltih posameznikov, ki so sodelovali v anketi, dejala, da so izgubili službo zaradi rasne diskriminacije. Podobno se dogaja tudi drugod po svetu.

Etnična nestrpnost se razlikuje po intenzivnosti – od žaljivih oziroma brezobzirnih opazk do iztrebljanja etničnih skupin kot del državne politike. * Kaj je glavni vzrok etnične nestrpnosti? Kaj lahko mi storimo, da ne bi bili nestrpni? Ali je razumno upati, da bodo nekega dne vse človeške družine živele med seboj v slogi? Biblija nam daje zanimiv odgovor na ta vprašanja.

Zatiranje in sovraštvo

»Misel srca človekovega je huda od mladosti njegove,« je zapisano v Bibliji. (1. Mojzesova 8:21) Nekateri torej uživajo, kadar zatirajo druge. V Bibliji še piše: »Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev.« (Propovednik 4:1, SSP)

Iz Biblije tudi izvemo, da etnično sovraštvo sega daleč nazaj v preteklost. V 18. stoletju pr. n. št. je denimo egiptovski faraon povabil Hebrejca Jakoba in njegovo veliko družino, naj se naselijo v Egiptu. Vendar se je kasneje neki drug faraon ob tako veliki skupini priseljencev počutil ogroženega. V poročilu piše, kaj se je zgodilo: »Ta [faraon] reče ljudstvu svojemu: Glejte, ljudstvo sinov Izraelovih je številnejše in mogočnejše od nas. Dejte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži [. . .] Nastavijo torej nad njimi priganjače za raboto, da naj jih tlačijo pri njih težaškem delu.« (2. Mojzesova 1:9–11) Egipčani so celo odredili, da je treba vse novorojene dečke, ki so se rodili Jakobovim potomcem, pomoriti. (2. Mojzesova 1:15, 16)

Kaj je glavni vzrok?

Svetovne religije so le redko nasprotovale etničnemu sovraštvu. Čeprav je res, da so nekateri posamezniki junaško nasprotovali zatiranju, pa je religija kot celota vse prepogosto držala z zatiralci. Tako je bilo v Združenih državah, kjer so podjarmljanje temnopoltih uveljavljali z zakoni in linčanji, sklepanje medrasnih zakonov pa je bilo prepovedano do leta 1967. Podobno je bilo tudi v Južnoafriški republiki v času apartheida, ko je manjšina branila svoj prevladujoči položaj z zakoni, ki so med drugim prepovedovali medrasne poroke. V obeh primerih so bili nekateri iz skupine, ki je širila nestrpnost, zelo verni.

Vendar je v Bibliji razkrit še globlji vzrok za etnično nestrpnost. Pojasnjeno je, zakaj nekatere etnične skupine zatirajo druge. Takole piše: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen. Če kdo reče ‚Ljubim Boga‘, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, ne more  ljubiti Boga, katerega ne vidi.« (1. Janezovo 4:8, 20) Ta izjava pokaže, kaj je glavni vzrok za etnično nestrpnost. Ljudje so nestrpni – pa naj trdijo, da so verni ali ne – zato, ker ne poznajo oziroma ne ljubijo Boga.

Spoznanje o Bogu – temelj etnične sloge

Kako to, da spoznamo Boga in ga ljubimo, prispeva k etnični slogi? Kaj takega lahko ljudje spoznajo iz Božje Besede, kar jih potem navede, da ne škodijo tistim, ki so videti drugačni? Biblija razkriva, da je Jehova Oče vseh ljudi. V njej piše: »Za nas [je] v resnici en Bog, Oče, iz katerega je vse.« (1. Korinčanom 8:6) Poleg tega odkriva: »Iz enega človeka je naredil vse človeške narode.« (Apostolska dela 17:26) Torej so vsi ljudje pravzaprav bratje in sestre.

Vse etnične skupine so lahko ponosne, da so dobile življenje od Boga, hkrati pa imajo vse tudi prednike, ki so storili nekaj obžalovanja vrednega. To je omenil biblijski pisec Pavel, ko je zapisal: »Po enem človeku [je] na svet prišel greh.« Torej, »vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave«. (Rimljanom 3:23; 5:12) Jehova je Bog raznolikosti – niti dve stvarjenji nista povsem enaki. Toda nobeni etnični skupini ni dal nikakršnega temelja za to, da bi se poviševala nad drugo. Zelo razširjeno mnenje, da je posamezna etnična skupina boljša od druge, je v nasprotju z dejstvi, ki jih najdemo v Svetem pismu. Povsem jasno je torej, da spoznanje, ki ga prejemamo od Boga, spodbuja k etnični slogi.

Bogu je mar za vse narode

Nekateri se sprašujejo, ali je Bog utrl pot etnični pristranskosti, ko je bil naklonjen Izraelcem in jih učil, naj ostanejo ločeni od drugih narodov. (2. Mojzesova 34:12) Izraelce je v preteklosti izbral za svojo posebno lastnino zaradi izjemne vere njihovega praočeta Abrahama. Bog je sam vladal Izraelcem, jim izbiral vladarje in jim dal zakonik oziroma Postavo. Kadar so ravnali v skladu s to ureditvijo, so drugi narodi lahko videli, kakšni so dosežki Božje vladavine v nasprotju z dosežki človeških vladavin pri drugih ljudstvih. Jehova je Izraelce tudi poučil o tem, da vsi ljudje potrebujejo žrtev, ki bi jim omogočila, da bi obnovili dober odnos z Bogom. Tako je Jehovovo ravnanje z Izraelci koristilo vsem narodom. To lahko vidimo iz tega, kar je Jehova rekel Abrahamu: »Blagoslovljeni  bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem, ker si poslušal moj glas.« (1. Mojzesova 22:18)

Poleg tega so imeli Judje prednost prejeti Božje svete izreke in biti narod, v katerem se je rodil Mesija. Vendar pa so vse te prednosti dobili zato, da bi lahko imeli korist vsi narodi. Hebrejski spisi, ki so jih prejeli Judje, vsebujejo v srce segajoč opis časa, ko bodo vse etnične skupine prejele velike blagoslove: »Mnogi poganski narodi pojdejo in poreko: Pridite in pojdimo na goro GOSPODOVO in k hiši Boga Jakobovega! In učil nas bo pota svoja [. . .] Ne vzdigne narod zoper narod meča in ne bodo se več učili vojske. A sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil.« (Miha 4:2–4)

Čeprav je Jezus pričeval predvsem Judom, pa je tudi rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom.« (Matej 24:14) Nobenega naroda se ne bo spregledalo, da ne bi slišal dobre novice. Jehova je torej dal popoln zgled s tem, da nepristransko ravna z vsemi etničnimi skupinami. »Bog ni pristranski, temveč [. . .] mu je v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično.« (Apostolska dela 10:34, 35)

Tudi zakoni, ki jih je Bog dal starodavnim Izraelcem, razkrivajo, da mu je mar za vse narode. Bodite pozorni, da Postava od Izraelcev ni zahtevala le tega, da so zgolj strpni do Neizraelcev, ki so bivali v njihovi deželi. V njej je bilo namreč zapisano: »Kakor vaš rojak vam bodi tujec, ki biva med vami, in ljubi ga kakor samega sebe; saj ste tudi bili tujci v deželi Egiptovski.« (3. Mojzesova 19:34, poudarili mi.) Veliko Božjih zakonov je Izraelce učilo, da morajo biti do priseljencev prijazni. Ko je torej Jezusov prednik Boaz videl, da je tujka, ki je bila v potrebi, paberkovala, je ravnal v skladu s tem, kar se je naučil od Boga. Žanjcem je naročil, naj ji pustijo veliko žita, da ga bo lahko pobirala. (Ruta 2:1, 10, 16)

Jezus je učil o prijaznosti

Jezus je o tem, kako ravna Bog, razkril več kot kdor koli drug. Svojim sledilcem je pokazal, kako biti prijazen do ljudi, ki so drugačni. Nekoč se je pričel pogovarjati s Samarijanko. Samarijani so bili etnična skupina, ki so jo mnogi Judje prezirali, zato je bila ženska presenečena. Med pogovorom ji je Jezus prijazno pomagal, da je razumela, kako si lahko pridobi večno življenje. (Janez 4:7–14)

V ponazoritvi o usmiljenem Samarijanu nas je Jezus poučil tudi o tem, kako naj bi ravnali z ljudmi drugih etničnih skupin. Samarijan je ob poti našel hudo poškodovanega Juda, ki so ga napadli razbojniki. Ob pogledu na ranjenega moža bi si lahko mislil: ‚Zakaj naj bi jaz pomagal Judu? Judje vendar prezirajo moje ljudstvo.‘ Toda Jezus je  pokazal, da je imel Samarijan drugačen pogled na tujce. Čeprav so drugi popotniki šli mimo poškodovanca, se je Samarijanu »zasmilil« in mu je velikodušno pomagal. Jezus je ponazoritev sklenil z besedami, da bi moral vsak, ki si želi Božjega odobravanja, ravnati enako. (Luka 10:30–37)

Apostol Pavel je te, ki hočejo ugajati Bogu, poučil, da morajo spremeniti svojo osebnost in z drugimi ravnati tako, kot z njimi ravna Bog. Napisal je: »Slecite staro osebnost z njenimi dejanji vred in si oblecite novo, ki se s točnim spoznanjem prenavlja po podobi Njega, ki jo je ustvaril, v kateri ni ne Grka ne Juda, ne obreze ne neobreze, ne tujca ne Skita [. . .] Poleg vsega tega pa si oblecite ljubezen, ker je popolna vez.« (Kološanom 3:9–14)

Ali spoznanje o Bogu res spremeni ljudi?

Ali se lahko posameznik zaradi tega, ker spozna Boga Jehova, res toliko spremeni, da prične drugače ravnati z ljudmi drugih etničnih skupin? Razmislite, kaj je v Kanadi doživela neka priseljenka iz Azije, ki je bila razočarana nad tem, ker so jo zapostavljali. Spoznala je Jehovove priče in pričela z njimi preučevati Biblijo. Kasneje jim je poslala zahvalno pismo, v katerem je napisala: ‚Bili ste zelo prijetni in prijazni beli ljudje. Ko sem ugotovila, da ste zares drugačni od ostalih belcev, sem se spraševala, zakaj je temu tako. Premišljevala sem in premišljevala ter prišla do sklepa, da ste Božje Priče. Nekaj mora biti v Bibliji. Na vaših shodih sem videla množico belopoltih, temnopoltih in rumenopoltih ljudi, ki so imeli srce iste barve – prozorne – ker so bili bratje in sestre. Sedaj vem, kdo jih je naredil takšne. To je bil vaš Bog.‘

V Božji Besedi je napovedan čas, ko bo »vsa zemlja [. . .] polna spoznanja GOSPODOVEGA«. (Izaija 11:9) Biblijsko prerokovanje pa se izpolnjuje že sedaj, saj večmilijonsko veliko množico ljudi »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« združuje pravo čaščenje. (Razodetje 7:9) Svoj pogled imajo uperjen v bližnjo prihodnost, ko bodo ljudje po vsej zemlji sovraštvo zamenjali z ljubeznijo. Tako bo Jehova izpolnil svoj namen, ki ga je odkril Abrahamu: ‚Vse družine na zemlji bodo blagoslovljene.‘ (Apostolska dela 3:25)

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 4, 5]

Božja postava je Izraelce učila, naj ljubijo priseljence

[Slika na strani 5]

Kaj se lahko naučimo iz ponazoritve o usmiljenem Samarijanu?

[Slike na strani 6]

Bog ni nobeni etnični skupini dal temelja za to, da bi se poviševala nad drugo