Prva Biblija v portugalščini – zgodba o vztrajnosti

»KDOR vztraja, bo uspel.« To geslo je napisano na naslovnici verskega letaka, ki ga je v 17. stoletju napisal João Ferreira de Almeida. Težko bi ustrezneje opisali človeka, ki je svoje življenje posvetil prevajanju in objavi Biblije v portugalščini.

Almeida se je rodil leta 1628 v vasi Torre de Tavares na severu Portugalske. V otroštvu je osirotel, zato je odraščal pri stricu, ki je bil član verskega reda in je živel v portugalskem glavnem mestu Lizboni. Izročilo pravi, da si je Almeida pridobil odlično izobrazbo, ko se je šolal za duhovnika. Zaradi tega je že kot mladenič izjemno dobro obvladal jezike.

Vendar je malo verjetno, da bi Almeida svoj jezikovni čut uporabil pri prevajanju Biblije, če bi na Portugalskem tudi ostal. Medtem ko je val reformacije v severno in srednjo Evropo prinesel Biblije v jeziku preprostih ljudi, je bila Portugalska še naprej pod močnim vplivom katoliške inkvizicije. Že samo to, da je posameznik imel Biblijo v svojem jeziku, je lahko bil razlog, da so ga privedli pred inkvizicijsko sodišče. *

Almeida se je verjetno želel umakniti iz tega zatiralskega okolja, zato se je že v zgodnjih najstniških letih odselil na Nizozemsko. Kmalu zatem se je pri komaj 14 letih vkrcal na ladjo in odpotoval v Azijo preko Batavie (sedaj Džakarta) v Indoneziji. Tam je bil takrat sedež Nizozemske vzhodnoindijske družbe za Jugovzhodno Azijo.

 Rosno mlad prevajalec

Zadnji del potovanja pa je Almeidu spremenil življenje. Ko je na zahodu Malezije plul med Batavio in Malako (sedaj Melaka), je po naključju dobil v roke protestantski letak v španščini z naslovom Diferencias de la Cristiandad (Razlike znotraj krščanstva). Letak je odločno razgaljal krive verske nauke. V njem pa je bila zapisana tudi izjava, ki je še posebej močno vplivala na mladega Almeida: »Če v cerkvi uporabljajo tuj jezik, pa čeprav v slavo Bogu, to poslušalcu, ki jezika ne razume, nič ne koristi.« (1. Korinčanom 14:9)

Almeida je tako prišel do jasnega sklepa: Da bi lahko vsakdo odkril verske zmote, mora razumeti Biblijo. Ko je prispel v Malako, se je spreobrnil k nizozemski reformirani veri in nemudoma pričel iz španščine v portugalščino prevajati nekatere dele evangelijev. Prevode je razdelil med »tiste, ki so pokazali iskreno željo, da bi spoznali resnico«. *

Dve leti kasneje je bil Almeida pripravljen na še večji projekt – iz latinske Vulgate je nameraval prevesti celotne Krščanske grške spise. Delo je opravil v manj kot enem letu, kar je izjemen dosežek za 16-letnika! Prevod je pogumno poslal nizozemskemu generalnemu guvernerju v Batavii, da bi ga objavil. Kot je videti, je tamkajšnja reformirana cerkev rokopis zaupala ostarelemu duhovniku, ki naj bi ga odnesel v Amsterdam. Vendar je ta pozneje umrl, in tako se je Almeidovo delo izgubilo.

Ko je leta 1651 reformirana cerkev na Cejlonu (sedaj Šrilanka) Almeida prosila, naj zanjo naredi prepis svojega prevoda, je odkril, da je original izginil iz cerkvenih arhivov. Vendar mu to ni vzelo poguma. Še naprej je iskal in navsezadnje le našel en izvod svojega prevoda (morda kak zgodnji osnutek) ter naslednje leto dokončal revidirano izdajo evangelijev in Apostolskih del. Konzistorij * v Batavii ga je nagradil s 30 guldni. To je bila »pičla vsota za velikansko delo, ki ga je opravil«, je napisal eden od Almeidovih sodelavcev.

Kljub takšnemu podcenjevanju je nadaljeval delo in leta 1654 predložil popravljen prevod celotne Nove zaveze. Še enkrat se je pojavila priložnost, da se njegov prevod objavi. Vendar se razen tega, da je izšlo nekaj prepisov, ki so jih nato uporabljali v nekaterih cerkvah, ni zgodilo nič posebnega.

Obsodi ga inkvizicija

Almeida je bil naslednje desetletje zaposlen s pastoralnim in misijonarskim delom v reformirani cerkvi. Leta 1656 je bil posvečen v pastorja in je sprva služil na Cejlonu, kjer je nekoč le za las ušel slonu, da ga ni poteptal. Zatem je deloval v Indiji kot eden prvih protestantskih misijonarjev, ki so obiskali to deželo.

Almeida je bil protestantski spreobrnjenec v službi tuje države. Zato so mnogi ljudje v portugalsko govorečih skupnostih, ki jih je obiskal, nanj gledali kot na odpadnika in izdajalca. Pogosto je bil tudi v sporih s katoliškimi misijonarji, ker je odkrito obsojal  moralno izprijenost duhovščine in razkrival krive verske nauke. Ta nesoglasja so dosegla vrhunec leta 1661, ko ga je inkvizicijsko sodišče v Goi (Indija) obsodilo na smrt zaradi krivoverstva. V njegovi odsotnosti so javno zažgali njegovo podobo. Nizozemski generalni guverner je Almeida kmalu zatem poklical nazaj v Batavio, verjetno zato, ker ga je skrbela njegova bojevitost.

Almeida je bil goreč misijonar, vendar ni nikoli izgubil izpred oči tega, da je treba Biblijo brez odlašanja prevesti v portugalščino. Pravzaprav je dejstvo, da so Sveto pismo slabo poznali tako duhovniki kot laiki, samo še bolj okrepilo njegovo odločitev. V predgovoru verskega letaka iz leta 1668 je bralce seznanil z naslednjim: »Upam [. . .], da vas bom kmalu lahko počastil s celotno Biblijo v vašem jeziku, z enim od največjih daril in najdragocenejših zakladov, kar bi vam jih kdo lahko dal.«

Težave z revizorji

Almeida je leta 1676 izročil cerkvenemu konzistoriju v Batavii končni osnutek svojega prevoda Nove zaveze, da bi ga pregledal. Odnosi med prevajalcem in revizorji so bili že od samega začetka napeti. Življenjepisec J. L. Swellengrebel pojasnjuje, da so Almeidovi nizozemsko govoreči sodelavci morda težje razumeli nekatere pomenske odtenke in stil pisanja. Niso se mogli dogovoriti tudi glede izbire jezika, namreč ali naj bo Biblija napisana v pogovorni portugalščini ali v bolj knjižnem jeziku, ki pa ga mnogi ne bi tako zlahka razumeli. Povrhu vsega tega jih je Almeida priganjal, da bi delo čimprej dokončali, in s tem povzročal stalne spore.

Delo je napredovalo zelo počasi, verjetno zato, ker so se revizorji med seboj pričkali oziroma ker se zadeve niso lotili ravno z veseljem. Revizorji so se štiri leta kasneje ukvarjali komaj z uvodnimi poglavji Lukovega evangelija. Almeida je bil jezen, ker so tako zavlačevali, zato je brez njihove vednosti poslal prepis svojega rokopisa na Nizozemsko, kjer naj bi ga objavili.

Konzistorij je tiskanje Almeidove Nove zaveze skušal preprečiti, a so jo v Amsterdamu leta 1681 vseeno natisnili. Prvi izvodi so v Batavio prispeli naslednje leto. Zamislite si, kako razočaran je bil Almeida, ko je odkril, da so njegov prevod spremenili revizorji na Nizozemskem! Opazil je, da so zaradi pomanjkljivega znanja portugalščine vnesli »nenaravne in protislovne prevedke, ki so zameglili vlogo in naravo svetega duha«.

Nezadovoljna je bila tudi nizozemska vlada, zato je naročila, da je treba celotno naklado uničiti. Vendar je Almeida vlado prepričal, naj ohrani nekaj izvodov pod pogojem, da se največje napake popravi ročno. Te izvode bi potem uporabljali, dokler ne bi izšla popravljena izdaja.

Revizorji v Batavii so se zopet zbrali, da bi nadaljevali s pregledovanjem Krščanskih grških spisov in da bi pričeli postopoma pripravljati tudi knjige Hebrejskih spisov, ko bi jih Almeida prevedel. V strahu, da bi prevajalca njegova nepotrpežljivost spet spravila iz tira, se je konzistorij odločil shraniti podpisane in revidirane strani v cerkveni sef. Seveda pa je Almeida ugovarjal njihovi odločitvi.

Do tedaj so njegovo zdravje že načela desetletja trdega dela in težko življenje v tropskem podnebju. Leta 1689 je zaradi vse slabšega zdravja opustil vse dejavnosti v cerkvi in se povsem posvetil prevajanju Hebrejskih spisov. Žal je dve leti zatem umrl. Prevajal je zadnje poglavje Ezekiela.

Revizijo druge izdaje Nove zaveze so opravili malo pred njegovo smrtjo, natisnili pa so jo leta 1693. Toda videti je, da so nesposobni revizorji ponovno spreminjali njegov prevod. G. L. Santos Ferreira v knjigi A Biblia em Portugal  (Biblija v portugalščini) navaja: »Revizorji [. . .] so bistveno posegli v Almeidovo odlično delo s tem, da so popačili in pokvarili še tisto lepoto originala, ki je ušla očem revizorjev prve izdaje.«

Izide celotna Biblija v portugalščini

Z Almeidovo smrtjo je izginila tudi gonilna sila, ki je stala za revizijo in objavo portugalske Biblije v Batavii. Družba za širjenje krščanskega spoznanja s sedežem v Londonu je na prošnjo danskih misijonarjev, ki so služili v Tranquebaru na jugu Indije, leta 1711 finančno podprla izid tretje izdaje Almeidove Nove zaveze.

Ta družba se je odločila, da bo v Tranquebaru odprla tiskarno. Vendar so ladjo, ki je na poti v Indijo prevažala tiskarsko opremo in pošiljko portugalskih Biblij, ugrabili francoski pirati ter se je navsezadnje znebili v brazilskem pristanišču Rio de Janeiro. Santos Ferreira piše: »Zaboji s tiskarskim materialom so iz nekega nepojasnjenega razloga in v okoliščinah, ki so po mnenju mnogih čudežne, ostali nedotaknjeni na dnu podkrovja. To blago je nato z isto ladjo nadaljevalo pot v Tranquebar.« Danski misijonarji so skrbno pregledali in nato objavili Almeidov prevod preostalih biblijskih knjig. Zadnji zvezek Biblije v portugalščini je izšel leta 1751, skoraj 110 let zatem, ko je Almeida začel kariero biblijskega prevajalca.

Trajna zapuščina

Almeida je že v mladosti spoznal, da je treba Biblijo prevesti v portugalščino. Tako bi lahko preprosti ljudje resnico spoznavali v svojem jeziku. Vse življenje si je vztrajno prizadeval doseči ta cilj kljub nasprotovanju katoliške cerkve, ravnodušnosti ljudi, s katerimi je sodeloval, navidez neskončnim revizijskim težavam in vse slabšemu zdravju. Vendar je bila njegova vztrajnost poplačana.

Mnoge portugalsko govoreče skupnosti, v katerih je Almeida oznanjeval, so nazadnje izginile, njegova Biblija pa je preživela. V 19. stoletju sta Britanska in inozemska biblična družba in Ameriška biblična družba razdelili na tisoče Almeidovih Biblij na Portugalskem ter v brazilskih obalnih mestih. Zato so v portugalsko govorečih deželah vse do današnjih dni ostale najbolj priljubljene in razširjene tiste Biblije, ki so bile narejene na temelju njegovega izvirnega besedila.

Nedvomno se lahko mnogi zahvalijo zgodnjim biblijskim prevajalcem, kot je bil Almeida. Vendar bi morali biti še bolj hvaležni komunikativnemu Bogu Jehovu, ki »hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:3, 4) Navsezadnje je on tisti, ki je ohranil svojo Besedo in nam omogočil, da jo lahko beremo. Da bi le vselej cenili in marljivo preučevali ta ‚najdragocenejši zaklad‘, ki nam ga je dal naš nebeški Oče.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 21]

BOŽJE IME

Almeida je bil izjemno natančen prevajalec, kar se vidi iz tega, da je v vrsticah, v katerih se v hebrejščini pojavlja tetragram, napisal Božje ime.

[Vir slike]

Cortesia da Biblioteca da Igreja de Santa Catarina (Igreja dos Paulistas)

[Zemljevid na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ATLANTSKI OCEAN

PORTUGALSKA

Lizbona

Torre de Tavares

[Slika na strani 18]

Batavia v 17. stoletju

[Vir slike]

From Oud en Nieuw Oost-Indiën, Franciscus Valentijn, 1724

[Slika na straneh 18, 19]

Naslovna stran prve izdaje Nove zaveze v portugalščini, ki je izšla leta 1681

[Vir slike]

Courtesy Biblioteca Nacional, Portugal