Ali boste ‚živeli po duhu‘?

»Živite po duhu, pa ne boste izpolnjevali nobenih mesenih želja.« (GALAČANOM 5:16)

1. Kako se je mogoče otresti strahu pred tem, da bi grešili proti svetemu duhu?

STRAHU pred tem, da bi grešili proti Jehovovemu svetemu duhu, se lahko otresemo. To nam lahko uspe, če upoštevamo besede apostola Pavla: »Živite po duhu, pa ne boste izpolnjevali nobenih mesenih želja.« (Galačanom 5:16) Če dovolimo, da nas vodi Božji duh, nas ne bodo premagale napačne mesene želje. (Rimljanom 8:2–10)

2., 3. Kako bo na nas vplivalo, če bomo živeli po duhu?

² Če ‚živimo po duhu‘, nas bo Božja dejavna sila spodbujala, da bomo ubogali Jehova. V službi oznanjevanja, občini, doma in drugod bomo posnemali Božje lastnosti. Sad duha bo očiten pri našem ravnanju z zakonskim tovarišem, otroki, s soverniki in z drugimi.

³ Če bomo živeli tako, da bomo ‚z Božjega stališča živi, kar se tiče duha‘, potem bomo imeli moč, da se od greha odvrnemo. (1. Petrovo 4:1–6) Če na nas vpliva Božji duh, se zagotovo ne bo zgodilo, da bi neodpustljivo grešili. Kako pa bomo še blagoslovljeni, če bomo živeli po duhu?

Bodimo tesno povezani z Bogom in s Kristusom

4., 5. Kako bomo gledali na Jezusa, če živimo po duhu?

⁴ Ker živimo po svetem duhu, smo lahko v tesnem odnosu z Bogom in njegovim Sinom. Pavel je sovernikom v Korintu glede duhovnih darov pisal: »Rad [bi], da [vi, ki ste nekdaj malikovali] veste, da nihče, ko govori po Božjem duhu, ne reče: ‚Jezus je preklet!‘ In nihče ne more reči ‚Jezus je Gospod!‘, razen po svetem duhu.« (1. Korinčanom 12:1–3) Vsakršno nagnjenje k temu, da bi človek preklel Jezusa, zagotovo izvira od Satana Hudiča. Toda kristjani, ki živimo po svetem duhu, smo prepričani, da je Jehova obudil Jezusa od mrtvih in ga povišal nad vsa druga stvarjenja. (Filipljanom 2:5–11) Verujemo v Kristusovo odkupno žrtev in priznavamo, da je Jezus naš od Boga postavljeni Gospod.

⁵ V prvem stoletju so nekateri tako imenovani kristjani trdili, da Jezus ni prišel na zemljo kot človek. (2. Janezovo 7–11) Zaradi takšnega napačnega gledišča so nekateri pričeli zavračati prave nauke glede Jezusa, Mesija. (Marko 1:9–11; Janez 1:1, 14) Če živimo po svetem duhu, nam to preprečuje, da bi zabredli v takšno odpadništvo. Vendar da bi lahko še naprej ‚živeli v resnici‘ in uživali Jehovovo nezasluženo dobrotljivost, moramo biti nenehno duhovno budni. (3. Janezovo 3, 4) Zato bodimo odločeni, da bomo zavračali vsakršno odpadništvo, saj bomo tako lahko ohranili trdno vez z našim nebeškim Očetom.

6. Katere lastnosti Božji duh rojeva v tistih, ki po njem živijo?

⁶ Pavel je odpadniško malikovalstvo in uvajanje ločin uvrstil med »dela mesa«, kot sta nečistovanje in razpuščeno vedenje. Vendar je pojasnil: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so meso z njegovimi strastmi in željami vred pribili na kol. Če živimo po duhu, potem si še naprej prizadevajmo za vodstvo duha.« (Galačanom 5:19–21, 24, 25) Katere lastnosti pa Božja dejavna sila oziroma sveti duh rojeva v ljudeh, ki po njem živijo in si prizadevajo za njegovo vodstvo? »Sad duha,« je pisal Pavel, »pa je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, blagost,  samoobvladanje.« (Galačanom 5:22, 23) Preglejmo sedaj te vidike sadu duha.

»Ljubimo drug drugega«

7. Kaj je ljubezen in kaj zanjo velja?

⁷ K ljubezni, ki je en vidik sadu duha, pogosto spada močna naklonjenost in nesebično zanimanje za druge pa tudi prisrčna navezanost nanje. Bog je čista poosebitev te lastnosti, zato v Svetem pismu piše, da ‚je Bog ljubezen‘. To, kako zelo Bog in njegov Sin ljubita človeštvo, se dobro vidi iz odkupne žrtve Jezusa Kristusa. (1. Janezovo 4:8; Janez 3:16; 15:13; Rimljanom 5:8) Jezusovi sledilci smo prepoznavni ravno po ljubezni, ki jo kažemo drug do drugega. (Janez 13:34, 35) Pravzaprav nam je zapovedano, naj »ljubimo drug drugega«. (1. Janezovo 3:23) Pavel pa pravi, da je ljubezen potrpežljiva in prijazna. Ni ljubosumna, se ne baha, se ne vede nespodobno in ne išče lastnih koristi. Ne pusti se razdražiti in si ne zapisuje hudega. Ne veseli se nepravičnosti, ampak resnice. Vse prenaša, veruje, upa in zdrži. Poleg tega nikoli ne mine. (1. Korinčanom 13:4–8)

8. Zakaj bi morali ljubiti druge Jehovove častilce?

⁸ Če dovolimo, da Božji duh v nas rojeva ljubezen, se bo ta lastnost kazala v našem odnosu do Boga in bližnjih. (Matej 22:37–39) »Kdor ne ljubi, ostaja v smrti,« je napisal apostol Janez. »Vsak, ki svojega brata sovraži, je ubijalec, veste pa, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem.« (1. Janezovo 3:14, 15) V Izraelu se je lahko ubijalec zatekel v zavetno mesto samo, če človeka, ki ga je ubil, ni sovražil. (5. Mojzesova 19:4, 11–13) Če nas vodi sveti duh, bomo ljubili Boga, sočastilce in druge.

»GOSPODOVO veselje je vaša moč«

9., 10. Naštejte nekaj razlogov za to, da smo lahko veseli.

⁹ Jehova je ‚srečen Bog‘. (1. Timoteju 1:11; Psalm 104:31) Božjemu Sinu je v veselje, da lahko izpolnjuje Očetovo voljo. (Psalm 40:8; Hebrejcem 10:7–9) In ‚GOSPODOVO veselje je naša moč‘. (Nehemija 8:10, SSP)

¹⁰ Veselje oziroma radost, ki nam jo daje Bog, nas navdaja z globokim zadovoljstvom celo takrat, ko smo žalostni, preganjani ali v težavah. Zadovoljni smo namreč, ker vemo, da izpolnjujemo Božjo voljo. In kako zelo nas osrečuje ‚Božje spoznanje‘! (Pregovori 2:1–5) Z Bogom smo zaradi točnega spoznanja ter vere vanj in v Jezusovo odkupno žrtev lahko spletli vez, ki nam je vir radosti. (1. Janezovo 2:1, 2) Veselje nam prinaša tudi to, da smo del edine prave mednarodne bratovščine. (Zefanija 3:9; Hagaj 2:7) Osrečujeta nas upanje na Božje kraljestvo in velika prednost, da lahko oznanjamo dobro novico. (Matej 6:9, 10; 24:14) Razveseljuje pa nas tudi obet na večno življenje. (Janez 17:3) Zaradi tako veličastnega upanja smo lahko ‚le veseli‘. (5. Mojzesova 16:15)

Bodimo miroljubni in potrpežljivi

11., 12. a) Kako bi pojasnili besedo mir? b) Kako mir, ki ga daje Bog, vpliva na nas?

¹¹ Mir, nadaljnji vidik sadu duha, je stanje spokojnosti, nasprotje nemira. Naš nebeški Oče je Bog miru in v Bibliji je navedeno tole zagotovilo: »GOSPOD bo blagoslovil ljudstvo svoje z mirom.« (Psalm 29:11; 1. Korinčanom 14:33) Jezus je svojim učencem dejal: »Zapuščam vam mir in vam dajem svoj mir.« (Janez 14:27) Kako je mir pomagal njegovim sledilcem?

¹² Mir, ki ga je Jezus dal svojim učencem, je pomiril njihovo srce in um ter zmanjšal njihove strahove. Mir so učenci občutili še zlasti takrat, ko so prejeli obljubljenega svetega duha. (Janez 14:26) Ker dovolimo, da na nas vpliva Božji duh, in ker nam Jehova odgovarja na naše prošnje za mir, imamo neprimerljiv »Božji mir«, zaradi česar naše srce in um navdaja spokojnost. (Filipljanom  4:6, 7) Jehovov duh pa nam tudi pomaga, da smo lahko v miru s soverniki in z drugimi. (Rimljanom 12:18; 1. Tesaloničanom 5:13)

13., 14. Kakšen je potrpežljiv človek in zakaj naj bi bili takšni?

¹³ Z miroljubnostjo je povezana tudi potrpežljivost, saj je potrpežljiv človek zmožen prenašati izzivanje ali krivico v upanju, da se bodo razmere izboljšale. Bog je potrpežljiv. (Rimljanom 9:22–24) Tudi Jezus je takšen. Od tega imamo lahko korist tudi mi, saj je Pavel napisal: »Usmiljenje pa mi je bilo izkazano zato, da bi Kristus Jezus na meni kot na največjem grešniku razodel vso svojo potrpežljivost za zgled tem, ki bodo verovali vanj za večno življenje.« (1. Timoteju 1:16)

¹⁴ Če smo potrpežljivi, lažje prenesemo, ko nam drugi rečejo ali storijo kaj neprijaznega ali nepremišljenega. Pavel je sokristjane spodbujal: »Bodite potrpežljivi z vsemi.« (1. Tesaloničanom 5:14) Vsi smo nepopolni in delamo napake, zato si nedvomno želimo, da bi bili drugi z nami takrat, ko pri ravnanju z njimi v čem zgrešimo, potrpežljivi. Zato si postavimo za cilj, da bomo »potrpežljivi z veseljem«. (Kološanom 1:9–12)

Bodimo prijazni in dobri

15. Kaj je prijaznost? Povejte nekaj zgledov.

¹⁵ Prijazni smo, kadar s prijaznimi besedami in dejanji, ki so drugim v korist, kažemo, da nam zanje ni vseeno. Jehova je prijazen in takšen je tudi njegov Sin. (Rimljanom 2:4; 2. Korinčanom 10:1) Prijaznost je nekaj, kar se od Božjih in Kristusovih služabnikov pričakuje. (Kološanom 3:12) Celo nekateri, ki nimajo osebnega odnosa z Bogom, kažejo »izjemno človekoljubnost«. (Apostolska dela 27:3; 28:2) Če ‚živimo po duhu‘, smo potemtakem nedvomno lahko prijazni.

16. V kakšnih okoliščinah denimo je treba biti prijazen?

 ¹⁶ Prijazni pa smo lahko celo takrat, ko se upravičeno razjezimo, ker nas je nekdo prizadel s svojim govorjenjem ali neobzirnim ravnanjem. »Jezite se, toda ne grešite,« je rekel Pavel. »Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi, niti ne dajte prostora Hudiču. Bodite [. . .] drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil vam.« (Efežanom 4:26, 27, 32) Še posebej bi morali biti prijazni s tistimi, ki prestajajo preizkušnje. Seveda pa denimo nikakor ne bi bilo prijazno, če krščanski starešina nekomu, ki je v očitni nevarnosti, da bo skrenil s poti »dobrote, pravičnosti in resnice«, ne bi dal potrebnega svetopisemskega nasveta, in to samo zato, ker bi se bal, da bi ga s tem prizadel. (Efežanom 5:9)

17., 18. Kaj je dobrota in kakšno vlogo naj bi ta lastnost imela v našem življenju?

¹⁷ Dobrota je moralna vrlina, lastnost nekoga, ki je dober. Bog je absolutno dober. (Psalm 25:8; Zaharija 9:17, NW) Tudi Jezusa poleg drugih moralnih vrlin odlikuje dobrota. Toda ko ga je nekoč nekdo nagovoril z »dobri učitelj«, naziva »dobri« ni hotel sprejeti. (Marko 10:17, 18) To je očitno storil zato, ker se je zavedal, da je Bog nenadkriljiv zgled dobrote.

¹⁸ Zaradi podedovanega greha smo v tem, koliko dobrega lahko storimo, omejeni. (Rimljanom 5:12) Vendar bomo to lastnost lahko kazali, če bomo v molitvi prosili Boga, naj nas ‚uči dobrohotnosti‘. (Psalm 119:66, SSP) Pavel je sovernikom v Rimu rekel: »Zdaj sem tudi sam prepričan, moji bratje, da ste tudi vi polni dobrote, ker ste napolnjeni z vsem spoznanjem.« (Rimljanom 15:14) Za krščanske nadzornike pa je napisal, da morajo ‚ljubiti to, kar je dobro‘. (Titu 1:7, 8) Če nas vodi Božji duh, bomo postali znani po dobroti, in zaradi naših dobrih dejanj se nas bo Jehova ‚spominjal nam v dobro‘. (Nehemija 5:19; 13:31)

‚Nehinavska vera‘

19. Pojasnite, kaj po Pismu Hebrejcem 11:1 pomeni beseda vera.

¹⁹ Vera, ki je prav tako del sadu duha, »je utemeljeno pričakovanje tistega, kar upamo, očiten dokaz o obstoju stvari, čeprav jih ne vidimo«. (Hebrejcem 11:1) Če verujemo, smo tako zelo prepričani, da se bodo Jehovove obljube zagotovo izpolnile, kakor da bi se že. Za obstoj nevidnih stvari imamo tako trdne dokaze, da se vera v Bibliji enači s temi dokazi. Na primer: stvarstvo je dokaz, da obstaja Stvarnik. Če bomo živeli po duhu, bomo imeli takšno vero.

20. Kaj je ‚greh, ki nas lahko kaj hitro zapelje,‘ in kako se lahko tega greha in del mesa obvarujemo?

 ²⁰ Nevera je ‚greh, ki nas lahko kaj hitro zapelje‘. (Hebrejcem 12:1) Če se hočemo obvarovati del mesa, pridobitništva in lažnih naukov, ki nam lahko uničijo vero, se moramo zanašati na Božjega duha. (Kološanom 2:8; 1. Timoteju 6:9, 10; 2. Timoteju 4:3–5) Božji duh namreč v današnjih Jehovovih služabnikih rojeva vero, kakršno so imeli Božji predkrščanski pričevalci in drugi, omenjeni v Bibliji. (Hebrejcem 11:2–40) Z našo ‚nehinavsko vero‘ pa lahko krepimo tudi vero drugih. (1. Timoteju 1:5; Hebrejcem 13:7)

Bodimo blagi in se obvladujmo

21., 22. Kaj je blagost in zakaj bi morali biti blagi?

²¹ Blagost je milina, ki veje iz osebnosti in vedenja neke osebe. Je ena Božjih lastnosti. To vemo zato, ker je bil Jezus, ki je popolnoma odseval Jehovovo osebnost, blage narave. (Matej 11:28–30; Janez 1:18; 5:19) Kaj se torej pričakuje od nas, Božjih služabnikov?

²² Ker smo kristjani, bi morali biti »do vseh kar najbolj blagi«. (Titu 3:2) Naša blagost je vidna na oznanjevanju. Tistim, ki so duhovni, je naročeno, naj »v duhu blagosti« ‚naravnajo‘ kristjana, ki je grešil. (Galačanom 6:1) S ‚ponižnostjo in blagostjo‘ lahko vsi prispevamo h krščanski enotnosti in miru. (Efežanom 4:1–3) Blagi smo lahko, če vztrajno živimo po duhu in se obvladujemo.

23., 24. Kaj je samoobvladanje in kdaj nam ta lastnost pomaga?

²³ Samoobvladanje nam omogoča, da obvladujemo svoje misli, govor in ravnanje. Jehova ‚se je zdrževal‘ oziroma obvladoval, ko je imel opravka z Babilonci, ki so opustošili Jeruzalem. (Izaija 42:14) ‚Zgled nam je zapustil‘ tudi njegov Sin, s tem da se je obvladoval, ko je trpel. Apostol Peter pa je sokristjanom svetoval, naj ‚dopolnijo svoje spoznanje s samoobvladanjem‘. (1. Petrovo 2:21–23; 2. Petrovo 1:5–8)

²⁴ Samoobvladanje se pričakuje od krščanskih starešin. (Titu 1:7, 8) Pravzaprav se lahko obvladujejo vsi, ki se pustijo voditi svetemu duhu, zato jim uspeva, da se ne vdajajo nemorali, opolzkemu govorjenju niti čemu drugemu, kar bi jim prineslo Jehovovo neodobravanje. Če dovolimo, da Božji duh v nas rojeva samoobvladanje, bodo drugi to jasno opazili, saj bomo govorili in se vedli tako, kakor je všeč Bogu.

Še naprej živimo po duhu

25., 26. Kako bo to, da živimo po duhu, vplivalo na naše odnose z drugimi in na našo prihodnost?

²⁵ Če živimo po duhu, bomo goreči kraljestveni oznanjevalci. (Apostolska dela 18:24–26) Za druge bomo prijetna družba, in to še posebej za tiste, ki so kakor mi vdani Bogu. Naše družbe se bodo veselili. Poleg tega bomo zato, ker nas vodi sveti duh, za Jehovove častilce vir duhovnih spodbud. (Filipljanom 2:1–4) Ali ne želimo biti vsi kristjani takšni?

²⁶ V tem svetu, ki mu vlada Satan, ni lahko živeti po duhu. (1. Janezovo 5:19) Toda milijonom to uspeva. Če z vsem srcem zaupamo v Jehova, lahko živimo srečno že danes, poleg tega bomo lahko po pravičnih poteh ljubečega Vira svetega duha hodili vso večnost. (Psalm 128:1; Pregovori 3:5, 6)

Kako bi odgovorili?

• Kako to, da ‚živimo po duhu‘, vpliva na naš odnos z Bogom in njegovim Sinom?

• Katere lastnosti sestavljajo sad svetega duha?

• Povejte, kako vse lahko kažemo sad Božjega duha.

• Kako to, da živimo po duhu, vpliva na naše sedanje in prihodnje življenje?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 23]

Jehovov sveti duh nas žene, da ljubimo sovernike

[Slika na strani 24]

Prijaznost kažimo z besedami in dejanji, ki so drugim v korist