Barzilaj – mož, ki se je zavedal svojih omejitev

‚ČEMU naj ti bom v nadlego?‘ Osemdeset let star mož, ki je to rekel Izraelskemu kralju Davidu, je bil Barzilaj. V Bibliji zanj piše, da je bil »jako bogat«. (2. Samuelova 19:32, 35) Barzilaj je živel na področju Gileada, v goratem predelu vzhodno od reke Jordan. (2. Samuelova 17:27; 19:31)

Kaj je Barzilaja navedlo, da je Davidu rekel zgoraj omenjene besede? In zakaj je ta starec tako govoril s kraljem?

Upor proti kralju

David je bil v nevarnosti. Njegov sin Absalom se je polastil prestola, potem ko je »kradel zase srca mož Izraelovih«. Bilo je jasno, da Absalom ne bo prizanesel nikomur, ki je ostal vdan njegovemu očetu. Zato je David skupaj s svojimi služabniki zapustil Jeruzalem. (2. Samuelova 15:6, 13, 14) Ko je David prišel v Mahanaim, na ozemlje vzhodno od Jordana, mu je Barzilaj pomagal.

Barzilaj in še dva druga moža, Sobi in Mahir, so velikodušno poskrbeli za Davida in tiste, ki so bili z njim. Ti trije zvesti podložniki so pokazali, da razumejo, v kako težkih razmerah se je znašel David, ko so njemu in njegovim možem rekli: »Ljudstvo je lačno,  trudno in žejno v puščavi.« Storili so vse, kar so lahko, da bi poskrbeli za potrebe Davida in njegovih mož, tako da so jih oskrbeli s posteljami, pšenico, ječmenom, moko, opraženim zrnjem, bobom, lečo, medom, maslom, ovcami in drugim. (2. Samuelova 17:27–29)

To, da so pomagali Davidu, je bilo nevarno. Absalom zagotovo ne bi pustil brez kazni nikogar, ki bi podprl zakonitega kralja. Torej je bil Barzilaj zelo pogumen, ko je pokazal, da je zvest Davidu.

Razmere se spremenijo

Absalomova uporniška vojska se je kmalu za tem spopadla z Davidovimi možmi. Do bitke je prišlo v Efraimskem gozdu, verjetno v bližini Mahanaima. Absalomova vojska je bila poražena in »bil je tam velik poboj tisti dan«. Čeprav je Absalom skušal pobegniti, ga je kmalu doletela smrt. (2. Samuelova 18:7–15)

David je znova postal nesporni Izraelski kralj. Tisti, ki so mu sledili, niso bili več begunci. Ne samo to, z vdanostjo so si pridobili Davidovo spoštovanje, pa tudi hvaležen jim je bil.

Ko se je David vračal v Jeruzalem, je »Barzilaj Gileadčan [. . .] prišel doli iz Rogelima in je šel s kraljem čez Jordan, da bi ga spremil čez Jordan«. Ob tej priložnosti je David ostarelega Barzilaja povabil: »Pojdi z menoj na ono stran in hočem te oskrbeti pri sebi v Jeruzalemu.« (2. Samuelova 19:15, 31, 33)

Nedvomno je David zelo cenil Barzilajevo pomoč. Ni videti, da je kralj želel Barzilaju zgolj vrniti uslugo in poskrbeti za njegove gmotne potrebe. Bogati Barzilaj ni potreboval takšne pomoči. David je morda želel, da bi ta ostareli mož stalno bival na dvoru zaradi njegovih izrednih lastnosti. To bi bila čast, ki bi Barzilaju omogočala, da uživa prednosti kraljevega prijatelja.

Skromen in stvaren

Barzilaj pa se je na kraljevo vabilo takole odzval: »Koliko je še dni življenja mojega, da bi šel s kraljem gori v Jeruzalem? Osemdeset let sem sedaj star: morem li razločevati med dobrim in hudim? More li hlapcu tvojemu tekniti, kar bo jedel in kar bo pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk?« (2. Samuelova 19:34, 35) Barzilaj je torej spoštljivo zavrnil vabilo in odklonil odlično prednost. Toda zakaj je to storil?

Eden od razlogov za takšno odločitev je bila mogoče visoka starost in omejitve, ki jih ta prinese s sabo. Barzilaj je morda menil, da ne bo več dolgo živel. (Psalm 90:10) Storil je, kar je lahko, da bi podprl Davida, toda zavedal se je tudi omejitev, ki so mu jih prinesla leta. Barzilaj ni dovolil, da bi ga misel na ugled in slavo ovirala pri tem, da bi stvarno presodil lastne zmožnosti. V nasprotju s častihlepnim Absalomom je modro pokazal skromnost. (Pregovori 11:2)

Drugi razlog pa je morda bil, da s svojimi omejitvami nikakor ni hotel ovirati delovanja od Boga postavljenega kralja. Barzilaj je Davida vprašal: »Čemu naj torej bode hlapec tvoj še v nadlego gospodu svojemu, kralju?« (2. Samuelova 19:35) Čeprav je še vedno  podpiral Davida, je verjetno menil, da bo lahko mlajši moški bolje poskrbel za naloge na dvoru. Najverjetneje je govoril o svojem sinu, ko je rekel: »Glej, tu je hlapec tvoj Kimham, ta naj gre na ono stran z mojim gospodom kraljem, in njemu stóri, kar se ti vidi prav.« David ni bil užaljen, temveč je predlog sprejel. Preden je prečkal Jordan, je Barzilaja celo ‚poljubil in ga blagoslovil‘. (2. Samuelova 19:37–39)

Potrebna je uravnovešenost

Pripoved o Barzilaju osvetli potrebo po uravnovešenosti. Po eni strani ne smemo zavrniti službenih prednosti oziroma se jih ogibati, zato ker želimo mirno živeti ali ker se ne čutimo dovolj sposobni, da bi prevzeli odgovornosti. Bog lahko nadomesti naše pomanjkljivosti, če se zanašamo nanj, da nam bo dal moč in modrost. (Filipljanom 4:13; Jakob 4:17; 1. Petrovo 4:11)

Po drugi strani pa se moramo zavedati svojih omejitev. Denimo da je neki kristjan že zelo zaposlen z duhovnimi dejavnostmi. Zaveda se, da bi, če bi sprejel še dodatne prednosti, lahko zanemaril svetopisemske odgovornosti, kot je recimo skrb za družino. Ali ne bi v takšnem primeru pokazal, da je skromen in razumen, če bi zavrnil dodatne prednosti? (Filipljanom 4:5; 1. Timoteju 5:8)

Barzilaj je vsekakor dober zgled in koristilo nam bo, če bomo o njem poglobljeno premišljevali. Bil je vdan, pogumen, velikodušen in skromen. Predvsem pa je bil odločen, da postavi Božjo voljo pred svojo lastno. (Matej 6:33)

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Osemdesetletni Barzilaj se je odpravil na naporno pot, da bi pomagal Davidu

GILEAD

Rogelim

Sukot

Mahanaim

Jordan

Gilgal

Jeriho

Jeruzalem

EFRAIM

[Slika na strani 13]

Zakaj je Barzilaj zavrnil Davidovo ponudbo?