Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Služiti Jehovu je čast in prednost brez primerjave

Služiti Jehovu je čast in prednost brez primerjave

Življenjska zgodba

Služiti Jehovu je čast in prednost brez primerjave

Po pripovedi Zerah Stigers

Mož, ki me je zvesto spremljal v polnočasni službi, je umrl leta 1938. Ostala sem sama z dojenčkom in desetletnim sinom, za katera je bilo treba skrbeti. Jehovu sem še vedno želela služiti polnočasno. Toda kako bi mi to sploh lahko uspelo? Preden vam pojasnim, kako mi je vendarle uspelo, naj vam povem nekaj podrobnosti o svojem življenju pred tem.

NEDOLGO zatem, ko sem se 27. julija 1907 rodila, so se starši z mano in s še tremi otroki preselili iz Alabame v Georgijo (ZDA). Kmalu smo se zopet selili v Tennessee in nato še v bližino Tampe na Floridi. Tam sem si leta 1916 ogledala predstavo z gibljivimi slikami in zvokom – »Fotodramo stvarjenje«. Kljub temu da je filmska industrija bila še v povojih, so si vsi z veseljem ogledali »Fotodramo«!

Moja starša sta bila navdušena bralca revije Stražni stolp in drugih biblijskih publikacij. Čeprav je oče rad bral to literaturo, se ni dejavno družil s Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Mama pa je nas otroke jemala s sabo na shode. Pravzaprav smo potem, ko smo se preselili v Niles v Michiganu, z vlakom redno potovali na shode, ki so bili v več kot 15 kilometrov oddaljenem South Bendu v Indiani.

Dvaindvajsetega julija 1924 sem se v simbol predanosti Jehovu krstila. Kmalu zatem si je mama življenje uredila tako, da je lahko postala kolporter, kot so se takrat imenovali polnočasni služabniki Jehovovih prič. Njen odlični zgled in zgled drugih kolporterjev je v meni prebudil željo, da tudi sama pričnem s tem delom.

Najdem zakonskega tovariša

Leta 1925 sem na velikem zborovanju v Indianapolisu v Indiani spoznala Jamesa Stigersa iz Čikaga. Name je takoj naredil vtis z zanosom, s katerim je služil Jehovu. Živela sem 160 kilometrov proč od Čikaga, zato ni bilo ravno preprosto, če sva želela drug drugega obiskati. V tistih dneh je bila v tem velikem mestu samo ena občina, ki je imela shode v najetem prostoru v drugem nadstropju neke stavbe. James mi je velikokrat pisal, da bi me duhovno spodbudil. Poročila sva se decembra 1926 in približno leto kasneje sem rodila najinega prvega sina, Eddieja.

Kmalu zatem sva z Jamesom pričela pionirati. Služila sva v osmih zveznih državah – Michiganu, Louisiani, Misisipiju, Južni Dakoti, Iowi, Nebraski, Kaliforniji in Illinoisu. To so bila najlepša leta najinega življenja, toda ko je James zbolel, so se ti srečni dnevi za našo družino končali.

Zaradi stroškov zdravljenja smo se morali leta 1936 preseliti nazaj v Čikago k moji tašči, ki je bila prav tako Priča. V zadnjem obdobju Jamesove bolezni, medtem ko sem bila noseča z najinim drugim otrokom, sem delala v neki restavraciji, v kateri sem zaslužila en dolar na dan. Moja draga tašča je poskrbela, da smo imeli dovolj hrane, od nas pa ni hotela vzeti niti centa. Resnično ne bi mogla boljše poskrbeti za nas.

James je bolehal približno dve leti, nato pa je zaradi encefalitisa oziroma vnetja možganov umrl. To je bilo julija 1938. Medtem ko je bil bolan, ni mogel voziti avtomobila in oznanjevati od vrat do vrat, toda nikoli ni zamudil priložnosti, da je lahko pričeval drugim. Jaz sem prenehala s polnočasno službo, da sem lahko poskrbela za finančne potrebe naše družine. Uspelo mi je najti različne službe, vsako pa sem opravljala samo kratek čas.

Bobby, najin drugi sin, se je rodil 30. julija 1938, samo osem dni po tem, ko mu je umrl oče. Moja tašča ni želela, da rodim v okrajni bolnišnici, temveč je uredila, da sem rodila v boljši bolnišnici in da je zame poskrbel njen zdravnik. Plačala je tudi vse račune, in za ta izraz krščanske ljubezni sem ji bila takrat iskreno hvaležna.

Nazaj v polnočasno službo

Z Jamesovo mamo smo živeli skupaj, dokler ni bil Bobby star dve leti, Eddie pa 12. Čeprav sem se morala prilagoditi novim okoliščinam, je v meni še vedno gorela želja, da Jehovu služim polnočasno. Leta 1940 sem na zborovanju v Detroitu v Michiganu spoznala zakonca, ki sta pionirala v Južni Karolini, in spodbudila sta me, naj se jima pri pioniranju pridružim. Za 150 dolarjev sem si kupila avtomobil, Pontiac 1935, in se pripravila, da se tja preselimo. Tako sem se leta 1941, ko so Združene države vstopile v drugo svetovno vojno, s sinovoma preselila na jug in ponovno pričela s polnočasno službo.

V Južni Karolini smo se najprej nastanili v Camdenu, nato v Little Riverju in nazadnje v Conwayju. Tam sem si priskrbela majhen bivalnik. Prijazen lastnik neke bencinske črpalke mi je dovolil, da sem lahko parkirala poleg črpalke ter si napeljala plin in elektriko, uporabljali pa smo lahko tudi tamkajšnje sanitarije. Med drugo svetovno vojno je pričelo primanjkovati bencina, zato si nisem mogla kupiti dovolj goriva. Sem si pa zato kupila rabljeno kolo. Leta 1943 sem ostala brez denarja, tako da sem mislila, da ne bom več mogla polnočasno služiti. Takrat pa so me povabili v posebno pionirsko službo in sem vsak mesec prejela skromno vsoto denarja, da smo se lahko preživljali. Skozi vsa ta leta mi je Jehova tako zelo pomagal!

Takrat v Conwayju ni bilo nobenega drugega Pričevalca, zato sem s sinovoma morala sama hoditi na oznanjevanje, kar ni bilo vedno lahko. Zato sem pisala podružnici in prosila za sodelavko, ki bi bila ravno tako posebna pionirka. Leta 1944 sem bila blagoslovljena s čudovito sodelavko – sestro Edith Walker! Skupaj sva kar 16 let služili na različnih dodelitvah. Nato se je žal morala zaradi zdravstvenih problemov vrniti v Ohio.

Blagoslovi, ki jih ne bom pozabila

Na ta leta me veže mnogo lepih spominov. Nikoli ne bom pozabila 13-letne Alberthe, ki je živela v Conwayju in skrbela za svojo staro mamo, ki je bila priklenjena na posteljo, in dva mlajša brata. Vzljubila je biblijske resnice, o katerih sem ji oznanjevala, in želela je o njih govoriti drugim. Tudi ona je močno vzljubila pionirsko službo in pričela pionirati leta 1950, ko je končala gimnazijo. Danes več kot 57 let kasneje je še vedno v polnočasni službi!

Leta 1951 sva bili z Edith za kratek čas dodeljeni v Rock Hill v Južni Karolini, kjer je živelo zelo malo Prič. Nato sva tri leta služili v Elbertonu v Georgiji. Nato pa sva odšli nazaj v Južno Karolino, kjer sem služila od leta 1954 do 1962. V Walhalli sem spoznala starejšo gospo po imenu Nettie, ki je imela okvaro sluha, in je na podeželju živela sama. Ko sva preučevali Biblijo, je najprej ona prebrala odstavek, nato sem jaz s prstom pokazala na vprašanje na koncu strani, Nettie pa je zatem s prstom pokazala odgovor v odstavku.

Kadar česa ni razumela, je na kos papirja napisala vprašanje, jaz pa sem ji pod vprašanjem napisala odgovor. Sčasoma je Nettie biblijsko resnico vzljubila tako zelo, da je pričela obiskovati občinske shode in tudi oznanjevati od vrat do vrat. Stanovalcem je oznanjevala kar sama, jaz pa nisem bila nikoli daleč proč, običajno samo na drugi strani ulice, pripravljena, da ji takoj priskočim na pomoč, če bi bilo treba.

Medtem ko sem bila v Walhalli, je moj stari avto nekega dne preprosto nehal delovati. Ponudila se mi je priložnost, da si kupim avto za 100 dolarjev, vendar pa nisem imela denarja. Pogovorila sem se s Pričevalcem, ki je imel svojo obrt, in pripravljen mi je bil posoditi 100 dolarjev. Kmalu zatem pa me je presenetilo sestrino pismo. V njem mi je pojasnila, kako je nedavno skupaj z bratoma odkrila, da nam je oče ob svoji smrti v banki zapustil nekaj denarja. Pogovarjali so se, kaj naj storijo z njim, in strinjali so se, da ga pošljejo meni. Bilo je točno 100 dolarjev!

Pioniranje s sinovoma

Eddie in Bobby sta me v svoji rani mladosti ves čas spremljala na oznanjevanju od vrat do vrat. V tistih dneh ljudje na splošno niso imeli težav z drogami in nemoralni vpliv še ni bil tako močan. Ker sem ohranila preprost pogled na življenje in se osredinila na oznanjevanje, mi je to pomagalo, da sem se ognila mnogim problemom, s katerimi se danes srečujejo starši, ko se trudijo svoje otroke vzgojiti tako, da bi služili Jehovu.

Eddie je hodil v šolo v Camdenu, dokler ni končal osmega razreda, nato pa je želel pionirati skupaj z mano. Nekaj let sva se skupaj veselila pionirske službe. Zatem je želel služiti na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Tam je služil od leta 1947 do 1957. Leta 1958 se je poročil z Albertho, mojo nekdanjo biblijsko učenko, nakar sta skupaj še naprej pionirala. Kako veseli smo bili, ko smo leta 2004 vsi trije obiskali Pionirsko šolo!

Spomnim se, da sem nekega dne pred mnogimi leti slišala malega Bobbyja, kako je prosil Jehova, naj mi pomaga kupiti dovolj bencina, da bi lahko z avtomobilom obiskala vse, s katerimi sem vsak teden preučevala Biblijo. V svojem življenju je pokazal, da rad oznanjuje, in je tudi nekaj let pioniral. Žal je tudi Bobby doživel družinsko tragedijo. Leta 1970 je po samo 22 mesecih zakona izgubil ženo, ki je skupaj z dvojčicama umrla na porodu. Z Bobbyjem sva vedno živela drug blizu drugega in bila tesna prijatelja.

Še vedno pioniram!

Leta 1962 so me dodelili v občino v Lumbertonu v Severni Karolini in po 45 letih sem še vedno tukaj. Še krepko v svojih 80-ih sem vozila avtomobil. Sedaj pa me neka družina Prič, ki živi blizu mene, vzame s sabo na občinske shode in na oznanjevanje.

Imam hoduljo in invalidski voziček, vendar ju ne uporabljam, ker še vedno lahko hodim brez kakršne koli pomoči. Jehovu sem hvaležna, da sem bila vsa ta leta odličnega zdravja, samo zadnje čase imam malce težav z očmi. Nikoli ne izpustim nobenega občinskega shoda, razen če sem zelo bolna, in še vedno služim kot redna pionirka, vendar oznanjujem kolikor lahko.

Po več kot 70-ih letih radostnega pioniranja lahko iskreno rečem, da mi je Jehova na poti skozi življenje vedno stal ob strani. * Priznati moram, da nisem bila zelo bistrega uma in tudi ne zelo hitra delavka, toda Jehova ve, kaj lahko storim in česa ne. Hvaležna sem mu, ker je opazil moj trud in me uporabil.

Menim, da je pomembno, da Jehovu služimo, kolikor se le da, saj vse dolgujemo njemu. Dokler bom lahko, ne želim delati nič drugega kot pionirati. Kakšna čudovita prednost je to! Moja želja je, da bi me Jehova uporabljal vso večnost.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 30 Sestra Stigers je svojo zemeljsko pot končala 20. aprila 2007, samo tri mesece pred svojim 100. letom. Spodbudila nas je s svojim dolgoletnim zvestim služenjem, veseli pa smo tudi, da je prejela nebeško nagrado.

[Slika na strani 13]

Z možem sva imela to vozilo, ko sva bila kolporterja

[Slika na strani 14]

S sinovoma leta 1941

[Slika na strani 15]

Nedolgo tega z Eddiejem in Bobbyjem