‚Varujmo se vsakršne lakomnosti‘

»Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (LUKA 12:15)

1., 2. a) Za kaj se, kot lahko opazite, zanimajo in si prizadevajo današnji ljudje? b) Kako lahko njihovi nazori vplivajo na nas?

DENAR, imetje, ugled, dobro plačano delovno mesto in družina so med stvarmi, ki so za večino ljudi merilo uspeha oziroma nekaj, kar jim lahko zagotovi varno prihodnost. Očitno je, da se mnogi ljudje tako v bogatih kot revnih deželah zanimajo in si prizadevajo predvsem za gmotne dobrine in napredek. Za duhovne reči pa se zanimajo vse manj, če sploh še kaj.

² Stanje je prav takšno, kot ga je napovedala Biblija. Tam piše: »V zadnjih dneh [bodo] nastopili kritični časi, v katerih bo težko živeti. Ljudje bodo namreč ljubili sebe in denar, [. . .] ljubili bodo užitke namesto Boga, imeli bodo videz bogovdanosti, vendar pa njene moči ne bodo odsevali v svojem življenju.« (2. Timoteju 3:1–5) Pravi kristjani, ki dan za dnem živijo s takšnimi ljudmi, so pod stalnim pritiskom, da bi pričeli razmišljati in živeti kakor oni. Kaj nam lahko pomaga, da se upremo temu svetu, ki si nas prizadeva ‚stlačiti v svoj kalup‘? (Rimljanom 12:2, The New Testament in Modern English, J. B. Phillips)

3. Kateri Jezusov nasvet bomo pregledovali v nadaljevanju?

³ Jezus Kristus, ‚Glavni zastopnik in Izpopolnjevalec naše vere‘, nam je dal glede tega dober pouk. (Hebrejcem 12:2) Ko je nekoč poučeval množico o duhovnih rečeh, mu je neki moški segel v besedo s prošnjo: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj dediščino podeli z menoj.« Jezus se je odzval tako, da je njemu in vsem, ki so ga poslušali, resno svetoval. Močno jih je posvaril pred lakomnostjo in svarilo okrepil s ponazoritvijo, s katero jih je spodbudil k razmišljanju. Posvetimo torej pozornost temu, kar je Jezus rekel ob tej priložnosti, in si poglejmo, kako nam lahko koristi, če to upoštevamo v svojem življenju. (Luka 12:13–21)

Neprimerna prošnja

4. Zakaj ni bilo primerno, da je moški segel Jezusu v besedo?

⁴ Preden je moški, o katerem smo govorili, Jezusu segel v besedo, je ta učencem in drugim govoril o tem, naj se varujejo hinavščine, naj pogumno priznavajo, da so zedinjeni s Sinom človekovim, in o tem, da bodo prejeli pomoč svetega duha. (Luka 12:1–12) To so nedvomno življenjsko pomembne stvari, ki so si jih učenci morali vzeti k srcu. Nato pa se je sredi tega globokega preiskujočega govora prej omenjeni moški kar na lepem oglasil in Jezusa zaprosil, naj posreduje pri nečem, kar je bilo videti kot družinski spor glede premoženja. Vseeno se iz tega dogodka lahko naučimo nekaj pomembnega.

5. Kaj je moški pokazal s svojo prošnjo?

⁵ Nekoč je nekdo izjavil, da »se značaj človeka pogosto vidi iz tega, o čem premišljuje, medtem ko posluša verski pouk«. Jezus je govoril o tehtnih duhovnih stvareh, ta moški pa je najverjetneje premišljeval o tem, kako bi si lahko izboljšal svoj finančni položaj. Nikjer  ni omenjeno, ali je imel v zvezi z dediščino upravičen razlog za pritožbo ali ne. Morda je skušal izkoristiti Jezusov vpliv in sloves modrega razsodnika v zadevah, ki se tičejo medčloveških odnosov. (Izaija 11:3, 4; Matej 22:16) Kakor koli že, s svojim vprašanjem je pravzaprav pokazal, da je globoko v sebi imel problem: vse premalo je cenil duhovne stvari. Mar ni to dober razlog, da se tudi sami preiščemo? Na krščanskih shodih je denimo prav lahko dopustiti, da nam misli začnejo tavati oziroma da pričnemo razmišljati o tem, kar bomo počeli pozneje. Zato moramo paziti, da se osredinjamo na to, o čemer se govori, in da razmišljamo, kako bi te informacije osebno uporabili, tako da bi se lahko še bolj zbližali z našim nebeškim Očetom, Bogom Jehovom, in s sokristjani. (Psalm 22:22; Marko 4:24)

6. Zakaj Jezus ni hotel ugoditi prošnji moškega iz množice?

⁶ Ne glede na to, kaj je tega moškega motiviralo k njegovemu dejanju, mu Jezus ni hotel ugoditi. Rekel mu je: »Človek, kdo me je postavil za vajinega sodnika ali delilca?« (Luka 12:14) S tem vprašanjem ga je spomnil na nekaj, kar so takratni ljudje dobro poznali, namreč da so bili po Mojzesovi postavi za reševanje takšnih zadev v mestih postavljeni sodniki. (5. Mojzesova 16:18–20; 21:15–17; Ruta 4:1, 2) Jezus pa se je ukvarjal s pomembnejšimi stvarmi: oznanjeval je resnico o Kraljestvu in ljudi poučeval o Božji volji. (Janez 18:37) Ker posnemamo Jezusa, ne dovolimo, da bi nas vsakdanje reči odvrnile od tega, da bi svoj čas in moči namenjali oznanjevanju dobre novice in ‚pridobivanju učencev med ljudmi iz vseh narodov‘. (Matej 24:14; 28:19)

Varujmo se lakomnosti

7. Katero globoko misel je izrekel Jezus?

⁷ Jezus je lahko sprevidel človekove najgloblje nagibe srca, zato je vedel, da se v prošnji, naj posreduje v tej zasebni zadevi, skriva nekaj resnejšega. Zato te prošnje ni le preprosto zavrnil, temveč je segel v samo bistvo zadeve, ko je rekel: »Glejte in se varujte vsakršne lakomnosti. Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luka 12:15)

8. Kaj je lakomnost in kam lahko človeka pripelje?

⁸ Lakomnost ni le želja po denarju ali stvareh, ki bi jih lahko kdo primerno in smiselno uporabil. Ne, po nekem slovarju ima lakomen človek »strastno željo prisvajati si dobrine«. To lahko med drugim pomeni, da čuti nenasitno, pohlepno hrepenenje po rečeh, ki jih ima morda kdo drug, samo zato, da bi jih imel tudi sam, in to ne glede na to, ali jih potrebuje ali ne, in ne glede na to, kako bo s svojim ravnanjem vplival na druge. Lakomen človek dopusti, da stvar, po kateri hrepeni, tako omreži njegov um in tako zelo vpliva na njegovo ravnanje, da dejansko postane njegov bog. Ne pozabimo, da je pohlepnež po besedah apostola Pavla pravzaprav malikovalec, ki ne bo podedoval Božjega kraljestva. (Efežanom 5:5; Kološanom 3:5)

9. Kako se lahko kaže lakomnost? Povejte nekaj primerov.

⁹ Zanimivo je, da je Jezus posvaril pred ‚vsakršno lakomnostjo‘. Lakomnost se kaže v mnogih oblikah. Nekatere so omenjene v zadnji od desetih zapovedi, ki se glasi: »Ne poželi hiše bližnjega svojega, ne poželi žene bližnjega svojega, ne hlapca njegovega, ne dekle njegove, ne vola, ne osla njegovega, ne ničesar, kar je bližnjega tvojega.« (2. Mojzesova 20:17) V Bibliji je omenjenih veliko posameznikov, ki so zaradi takšne ali drugačne lakomnosti hudo grešili. Prvi, ki se je polakomnil nečesa, kar je bilo last nekoga drugega, je bil Satan. Poželel si je slave, časti in oblasti, ki pripadajo samo Jehovu. (Razodetje 4:11) Eva je zahlepela po pravici do samoodločanja  in ker se je zaradi te želje pustila zapeljati, se je vse človeštvo pogreznilo v greh in smrt. (1. Mojzesova 3:4–7) Nekateri angeli niso bili več zadovoljni z ‚bivališčem, ki jim je pripadalo‘, ker so si zaželeli nekaj, do česar niso bili upravičeni. Postali so demoni. (Juda 6; 1. Mojzesova 6:2) Razmislimo tudi o Balaamu, Ahanu, Gehaziju in Judu. Namesto da bi bili zadovoljni s svojimi življenjskimi razmerami, so zaradi pretirane želje po gmotnih rečeh zlorabili zaupanje, ki so ga uživali, kar pa je zanje pomenilo propad in tragičen konec.

10. H kakšnemu ravnanju nas spodbuja Jezusovo opozorilo »glejte«?

¹⁰ Jezus je svarilo pred lakomnostjo povsem ustrezno pričel z besedo »glejte«. Zakaj pa je bilo to tako ustrezno? Ker ljudje zlahka opazimo, da je nekdo pohlepen oziroma lakomen, le malokdaj pa se zgodi, da to lastnost opazimo pri sebi. Toda apostol Pavel opozarja, da je ‚ljubezen do denarja korenina vsakršnih škodljivih reči‘. (1. Timoteju 6:9, 10) Učenec Jakob pojasnjuje, da napačna želja takrat, »ko [. . .] postane rodovitna, rodi greh«. (Jakob 1:15) Zato skladno z Jezusovim opozorilom ‚glejmo‘, da se ne bomo ukvarjali s tem, ali drugi ustrezajo opisu lakomnega človeka, temveč preiskujmo sami sebe in ugotavljajmo, kakšne želje se skrivajo v našem srcu, tako da se bomo lahko ‚obvarovali vsakršne lakomnosti‘.

Življenje v obilju

11., 12. a) Kako je Jezus opozoril pred lakomnostjo? b) Zakaj naj bi upoštevali Jezusovo opozorilo?

¹¹ Za to, da bi se varovali lakomnosti, pa imamo še en razlog. Bodimo pozorni na to, da je Jezus nadalje rekel: »Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luka 12:15) V današnjem pridobitniškem svetu, v katerem ljudje obilje in blaginjo enačijo s srečo in z uspehom, so te Jezusove besede vredne tehtnega premisleka. Z njimi je opozarjal na to, da gmotne reči, pa naj jih bo še tako veliko, ne morejo prinesti smiselnega in zadovoljujočega življenja, niti ne morejo k njemu prispevati.

¹² Morda se nekateri s tem ne strinjajo. Mogoče menijo, da jim gmotne reči omogočajo udobnejše in prijetnejše življenje, zaradi česar je po njihovem mnenju življenje še bolj vredno. Zato se na vso moč posvečajo dejavnostim,  ki jim omogočajo, da si pridobijo vse, kar si želijo. Menijo, da bodo potem dobro živeli. Toda s tem kažejo, da ne razumejo, kaj je hotel reči Jezus.

13. Kakšen je uravnovešen pogled na življenje in imetje?

¹³ Jezus ni razpravljal o tem, ali je imeti vsega v obilju prav ali ne, temveč je poudaril, da človekovo življenje ne izvira iz »tega, kar [človek] ima«. Vsi vemo, da za samo življenje v resnici ne potrebujemo veliko. Vse, kar potrebujemo, je malo hrane, nekaj oblačil in streha nad glavo. Bogati imajo tega v obilju, revni pa morajo za to trdo delati. Toda ko umrejo, se vse razlike zgladijo – vsi so na istem. (Propovednik 9:5, 6) Da bi bilo torej življenje smiselno in vredno, preprosto ne more in ne sme biti odvisno od reči, ki si jih lahko kupimo oziroma jih imamo v lasti. Ta misel nam bo še bolj jasna, ko bomo pretehtali, o kakšnem življenju je govoril Jezus.

14. Kaj se lahko naučimo iz pomena besede »življenje«, zapisane v tem biblijskem poročilu?

¹⁴ V Lukovem evangeliju, kjer so zapisane Jezusove besede »življenje ne izvira iz tega, kar [človek] ima«, se izraz, preveden z »življenje« (grško zoé), ne nanaša na način življenja oziroma življenjski slog, temveč na življenje samo. * Naj smo bogati ali revni, naj živimo v obilju ali pa se komajda prebijamo skozi življenje, po Jezusovih besedah nimamo popolne oblasti nad tem, kako dolgo bomo živeli, celo nad tem je nimamo, ali bomo živi jutri. Jezus je v govoru na gori rekel: »Kdo od vas lahko s svojo zaskrbljenostjo doda svoji življenjski dobi en komolec?« (Matej 6:27) Biblija jasno kaže, da je ‚vir življenja‘ samo Jehova in da lahko samo on zvestim zagotovi ‚pravo življenje‘ oziroma ‚večno življenje‘, življenje brez konca, najsibo v nebesih ali na zemlji. (Psalm 36:9; 1. Timoteju 6:12, 19)

15. Zakaj mnogi zaupajo gmotnim rečem?

¹⁵ Jezusove besede kažejo, da se nam ljudem kaj zlahka zgodi, da imamo popačen oziroma izkrivljen pogled na življenje. Vsi ljudje, tako bogati kot revni, smo nepopolni in končamo enako. Starodavni Božji služabnik Mojzes je opazil: »Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.« (Psalm 90:10; Job 14:1, 2; 1. Petrovo 1:24) Zato tiste, ki si ne prizadevajo za dober odnos z Bogom, pogosto vodi miselnost »jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli«, o kateri je govoril apostol Pavel. (1. Korinčanom 15:32) Drugi, ki se zavedajo, kako minljivo in negotovo je življenje, si skušajo zagotoviti varnost in stabilnost s tem, da si kopičijo imetje. Morda imajo občutek, da bodo zaradi mnogih fizičnih, otipljivih reči nekoliko bolj varni. Zato se neskončno pehajo, da bi si nakopičili bogastvo in dobrine, saj zmotno menijo, da jim bo to zagotovilo varnost in srečo. (Psalm 49:6, 11, 12)

 Varna prihodnost

16. Kaj življenju ne daje prave vrednosti?

¹⁶ Višji življenjski standard (obilje hrane, veliko oblačil, razkošen dom in drugo udobje) lahko res prispeva k udobnejšemu življenjskemu slogu in najbrž tudi k boljši zdravstveni oskrbi ter zato k daljši življenjski dobi posameznika. Toda ali je takšno življenje v resnici tudi bolj smiselno in varno? Prava vrednost življenja ni v številu let, ki jih morda kdo doživi, niti v tem, koliko gmotnih reči utegne imeti oziroma uporabljati. Na nevarnost, da bi tem rečem prisojali preveliko vrednost, je opozoril tudi apostol Pavel. Timoteju je pisal: »Tem, ki so v sedanji stvarnosti bogati, naroči, naj ne bodo domišljavi in naj ne upajo v negotovo bogastvo, temveč v Boga, ki nas nam v užitek bogato oskrbuje z vsem.« (1. Timoteju 6:17)

17., 18. a) Katera izredna zgleda, povezana z imetjem, sta vredna, da ju posnemamo? b) Katero Jezusovo ponazoritev bomo pregledali v naslednjem članku?

¹⁷ Zaupati v bogastvo ni modro, saj je »negotovo«. Očak Job je bil zelo premožen, toda ko ga je nenadoma doletela nesreča, mu bogastvo ni moglo pomagati, saj je čez noč vse izgubil. Vse preizkušnje in nadloge je lahko prestal zaradi močne vezi, ki jo je imel z Bogom. (Job 1:1, 3, 20–22) Abraham je imel veliko imetja, vendar si ni dovolil, da zaradi tega od Jehova ne bi sprejel naloge, ki ni bila prav nič lahka, in za to je bil blagoslovljen s tem, da je postal ‚oče množici narodov‘. (1. Mojzesova 12:1, 4; 17:4–6) Ta, pa tudi drugi zgledi, so vredni, da jih posnemamo. Naj smo mlajši ali starejši, bi se morali preiskovati, da bi lahko ugotovili, kaj nam je v življenju resnično pomembno in v kaj upamo. (Efežanom 5:10; Filipljanom 1:10)

¹⁸ Iz teh nekaj besed, ki jih je Jezus izrekel o lakomnosti in pravem pogledu na življenje, se lahko naučimo marsikaj pomembnega. Toda Jezus se ni ustavil le pri tem. Da bi poslušalce navedel k nadaljnjemu razmisleku, je povedal ponazoritev o nespametnem bogatašu. Kako nam lahko ta ponazoritev koristi v življenju in kaj se lahko iz nje naučimo? Odgovor na to bomo dobili v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovorili?

• Kaj se lahko naučimo iz tega, da Jezus ni hotel ugoditi prošnji moškega iz množice?

• Zakaj se moramo varovati lakomnosti in kako nam lahko to uspe?

• Zakaj življenje ne izvira iz gmotnih reči?

• Kaj daje življenju pravo vrednost in varnost?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 23]

Zakaj Jezus ni hotel ugoditi prošnji nekega človeka?

[Slika na strani 23]

Lakomnost lahko vodi v katastrofo

[Sliki na strani 25]

Kako je Abraham pokazal, da ima pravi pogled na gmotne reči?