‚O Jehova, preizkusi me‘

‚JEHOVA je tisti, ki preiskuje srca.‘ (Pregovori 17:3, NW) Te besede bi morale biti za vse nas zelo pomirjujoče. Zakaj? Zato, ker v nasprotju z ljudmi, ki sodijo zgolj po tem, kar vidijo, naš nebeški Oče »gleda v srce«. (1. Samuelova 16:7)

Pravzaprav, celo mi sami ne moremo najbolje presoditi naših najglobljih motivov in vzgibov. Zakaj ne? Zato, ker je naše »srce [varljivo] nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« No, Bog ga lahko doume, saj pravi: »Jaz GOSPOD preiskujem srce in preizkušam ledice.« (Jeremija 17:9, 10) Da, Jehova razume »srce« – naše motive, pa tudi »ledice« – naše najgloblje misli in občutke.

Zakaj nas preizkuša?

Zato ni nič čudnega, da je starodavni kralj David Boga prosil: »Preišči me, o Jehova, in preizkusi me, prečisti mi obisti in srce.« (Psalm 26:2, NW) Ali je bil David povsem brez greha v dejanjih in besedah, tako da se ni imel česa bati, če bi ga Jehova preizkusil? Seveda ne! David je bil nepopoln, ravno tako kot smo mi, in se zato ni mogel popolnoma ravnati po Božjih merilih. Zaradi svojih šibkosti je zagrešil nekaj resnih napak, vendar je vseeno ‚hodil s popolnoma vdanim srcem‘. (1. kraljev 9:4) Kako mu je to uspelo? Tako da je sprejel karanje in popravil svojo pot. S tem je pokazal, da Jehova iskreno ljubi. Bogu je bil popolnoma vdan.

Kako pa je z nami danes? Jehova ve, da smo nepopolni in da morda grešimo v besedah in dejanjih. Kljub temu naše življenjske poti ne določa vnaprej, kar bi zaradi svoje sposobnosti, da prihodnost predvidi, lahko storil. Ustvaril nas je svobodne in spoštuje našo svobodno voljo – dar, ki nam ga je ljubeznivo poklonil.

Vseeno pa Jehova včasih nekoliko preizkusi našega notranjega človeka in tudi naše motive. To morda stori tako, da nam pusti, da ob različnih priložnostih razkrijemo, v kakšnem stanju je naše srce. Morda tudi dopusti, da se spoprimemo z različnimi okoliščinami oziroma preizkušnjami, ki pokažejo, kakšni so naši najgloblji vzgibi. Tako dobimo priložnost, da Jehovu pokažemo, kako vdani in zvesti smo mu. Takšne preizkušnje, ki jih Jehova dopusti, morda potrdijo trdnost naše vere. Vidimo lahko, ali smo ‚popolni in zdravi v vseh pogledih, da nam ničesar ne manjka‘. (Jakob 1:2–4)

Preizkus vere iz starodavnosti

Preizkusi vere in motivov za Jehovove služabnike niso nič novega. Razmislite o očaku Abrahamu. »Pravi Bog [je] preizkusil Abrahama.« (1. Mojzesova 22:1, NW) Vendar je Bog njegovo vero preizkusil že pred tem. Desetletja prej ga je Jehova povabil, da se s svojo družino preseli iz cvetočega mesta Ur v neznano deželo. (1. Mojzesova 11:31; Apostolska dela 7:2–4) Abraham – ki je v Uru imel morda svojo hišo – si v Kanaanu, kjer je živel več desetletij, ni kupil nobene trajne posesti, na kateri bi prebival. (Hebrejcem 11:9) Ker je živel kot nomad, je bil skupaj z družino kdaj pa kdaj v nevarnosti zaradi lakote, oboroženih tolp in poganskih vladarjev na  tamkajšnjem področju. Vendar je ves ta čas dokazoval, da je imel zares izredno vero.

Nato pa je Jehova Abrahama še bolj preizkusil. »Vzemi sedaj sina svojega, edinca svojega, ki ga ljubiš, Izaka, in [. . .] daruj mi ga [. . .] v žgalno daritev.« (1. Mojzesova 22:2) Izak za Abrahama ni bil kar eden od sinov. Bil je njegov edini sin, ki ga je imel s svojo ženo Saro. Izak je bil njegov obljubljeni sin, njegovo edino upanje, da bo njegovo »seme« podedovalo Kanaansko deželo in bo mnogim v blagoslov, kot je to obljubil Bog. Torej je bil Izak ravno tisti sin, ki ga je Abraham težko pričakoval in ki se je rodil po Božjem čudežu! (1. Mojzesova 15:2–4, 7)

Lahko si predstavljate, kako težko je Abraham razumel to zapoved. Ali Jehova hoče človeško žrtev? Zakaj bi Jehova dal Abrahamu, da na jesen svojega življenja okusi radost ob rojstvu tega sina, ali zgolj zato, da bi mu zatem zapovedal, naj ga daruje? *

Kljub temu da Abraham ni imel jasnih odgovorov na ti vprašanji, je zapoved takoj ubogal. Tri dni je potreboval, da je prišel na goro, ki jo je izbral Jehova. Tam je naredil oltar in nanj položil drva. Sedaj pa pride vrhunec preizkusa. Abraham je prijel za nož, in ko je z njim hotel ubiti sina, ga je Jehova po svojem angelu ustavil in mu rekel: »Sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel sinú svojega, edinca svojega.« (1. Mojzesova 22:3, 11, 12) Samo pomislite, kako zelo je bil Abraham nagrajen, ko je slišal te besede! Jehova je že pred tem preizkusom pravilno ocenil Abrahamovo vero. (1. Mojzesova 15:5, 6) Nato je Abraham namesto Izaka daroval ovna. Zatem je Jehova potrdil zavezo in obljube, ki so se nanašale na Abrahamovo seme. Ni težko razumeti, da je Abraham zaradi tega postal znan kot Jehovov prijatelj. (1. Mojzesova 22:13–18; Jakob 2:21–23)

 Tudi naša vera je preizkušana

Vsem nam je jasno, da se Božji služabniki danes ne moremo ogniti preizkušnjam. Toda mi smo predvsem preizkušani, ko Jehova kaj dopušča, in ne toliko, ko nam reče, kaj naj storimo.

Apostol Pavel je napisal: »Preganjani [bodo] vsi, ki želijo živeti bogovdano v Kristusu Jezusu.« (2. Timoteju 3:12) Takšne preizkušnje nam morda povzročajo sošolci, prijatelji, sorodniki, sosedje ali napačno obveščeni vladni uradniki. Zraven morda sodijo verbalne in fizične zlorabe, kot tudi težave, ki jih ima kristjan, da bi si priskrbel osnovna sredstva za preživetje. Pravi kristjani tudi ne ubežijo problemom, s katerimi se običajno srečujejo vsi ljudje, kot so denimo bolezni, razočaranja in krivice. Vse to preizkuša vero posameznika.

Apostol Peter pa je poudaril dobro stran tega, da je naša vera preizkušena, ko je dejal: »Žalostijo [vas] razne preizkušnje, da bi se izkazalo, da je preizkušenost vaše vere, ki je veliko vrednejša od zlata, ki je minljivo, četudi se preizkuša z ognjem, vzrok za hvalo, slavo in čast ob razodetju Jezusa Kristusa.« (1. Petrovo 1:6, 7) Da, to kar se doseže s preizkušnjami, lahko primerjamo s tem, kar se zgodi, ko zlato prečistimo v ognju. Ob tem se čista kovina loči od primesi, ki se jih odstrani. Nekaj podobnega se zgodi z našo vero, kadar smo preizkušani.

Neka nezgoda ali naravna nesreča na primer nam morda povzroči nadloge. Vendar pa se tisti, ki imajo pristno vero, ne prepustijo pretirani zaskrbljenosti. Tolaži jih Jehovovo zagotovilo: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Hebrejcem 13:5) Še naprej dajejo prednost duhovnim stvarem in so prepričani, da bo Bog Jehova blagoslovil njihov trud, da bi si priskrbeli tisto, kar resnično potrebujejo. V težkih trenutkih jih pokonci drži njihova vera in jih varuje pred tem, da bi si slabe razmere še bolj otežili z nepotrebnimi skrbmi.

Spoznanje, da preizkušnje razkrijejo slabosti v naši veri, je lahko za nas tudi koristno, če ob tem vidimo, kje se moramo še popraviti. Zato bi se bilo dobro vprašati: ‚Kako si lahko vero še okrepim? Ali moram še več časa nameniti preučevanju Božje Besede in poglobljenemu premišljevanju o prebranem ter ob tem še bolj vztrajno moliti? Ali storim vse, kar je v moji moči, da bi bil na vseh shodih skupaj s soverniki? Ali se takrat, ko bi moral v molitvi izraziti svojo skrb Bogu Jehovu, bolj zanašam nase?‘ Takšna samopreiskava pa je šele začetek.

Da bi si posameznik okrepil vero, si bo morda moral najprej izboljšati duhovni tek, tako da bo ‚zahrepenel po pristnem mleku besede‘. (1. Petrovo 2:2; Hebrejcem 5:12–14) Prizadevati bi si morali, da bi bili podobni možu, ki ga je psalmist opisal takole: »Veselje njegovo je v postavi GOSPODOVI in postavo njegovo premišljuje noč in dan.« (Psalm 1:2)

Te besede kažejo, da moramo storiti več kot le brati Biblijo. Pomembno je, da razmišljamo o tem, kaj nam Božja Beseda govori, in se trudimo to tudi udejanjati. (Jakob 1:22–25) Če bomo tako ravnali, bo naša ljubezen do Boga rasla, molili bomo bolj določno in osebno, naša vera vanj pa se bo okrepila.

 Vrednost preizkušene vere

Ko se zavemo, da je vera bistvena, če želimo doseči Božje odobravanje, nas to močno spodbudi k temu, da bi si jo okrepili. Biblija nas opominja: »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji, kajti kdor se mu bliža, mora verovati, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga iskreno iščejo.« (Hebrejcem 11:6) Zato bi morali imeti podobno željo, kot jo je imel moški, ki je Jezusa prosil: »Pomagaj mi v tem, v čemer mi manjka vere!« (Marko 9:24)

To, da je naša vera preizkušena, pa lahko pomaga tudi drugim. Kadar denimo kristjanu umre kdo od ljubljenih, ga lahko močna vera v Božjo obljubo o vstajenju drži pokonci. Seveda žaluje, vendar ne »tako kakor drugi, ki nimajo upanja«. (1. Tesaloničanom 4:13, 14) Ko drugi opazujejo, kakšno moč kristjanu daje vera, se morda zavejo, da ima v lasti nekaj zares dragocenega. To jim mogoče v srcu zbudi željo, da bi tudi sami imeli takšno vero, in bodo zato želeli spoznati Božjo Besedo in postati učenci Jezusa Kristusa.

Jehova ve, da je preizkušena vera zelo dragocena. Poleg tega lahko ob preizkušnjah ugotovimo, ali je naša vera dovolj močna, da nas bo zares krepila. Preizkušnje nam pomagajo odkriti slabosti v naši veri in tako lažje popravimo pomanjkljivosti. In nazadnje bomo morda s tem, da smo uspešno prestali preizkušnje, pomagali drugim, da bodo postali Jezusovi učenci. Zato storimo, kar lahko, da bi obdržali našo vero močno, da bo potem, ko bo večkrat preizkušena, »vzrok za hvalo, slavo in čast ob razodetju Jezusa Kristusa«. (1. Petrovo 1:7)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Abraham je bil zaradi del, ki jih je naredil iz vere, Jehovov prijatelj

[Slike na strani 15]

V preizkušnjah se lahko dokaže, da nas vera zares krepi

[Navedba vira slike na strani 12]

From the Illustrated Edition of the Holy Scriptures, by Cassell, Petter, & Galpin