Življenjska zgodba

Z Jehovovo pomočjo smo preživeli totalitarna režima

Pripoveduje Henryk Dornik

RODIL sem se leta 1926. Starša sta bila vdana katoličana. Živela sta v Rudi Slaski, v rudarskem mestu blizu Katovic v južni Poljski. Svoje otroke – mojega starejšega brata, Bernarda, mlajši sestri, Różo in Edyto, in mene – sta učila, naj molimo, obiskujemo maše in delamo pokoro.

Biblijska resnica seže do našega doma

Nekega januarskega dne leta 1937, ko mi je bilo 10 let, se je oče vrnil domov zelo dobre volje. S seboj je prinesel veliko in debelo knjigo, ki jo je dobil od Jehovovih prič. Rekel je: »Otroci, poglejte, kaj sem dobil – Sveto pismo!« Še nikoli prej nisem videl Biblije.

Katoliška cerkev je že dolgo močno vplivala na ljudi v Rudi Slaski in njeni okolici. Duhovniki so bili zelo prijazni z lastniki rudnikov ter so od rudarjev in njihovih družin zahtevali popolno poslušnost. Če kak rudar ni šel k maši ali pa ni hotel iti k spovedi, so ga imeli za nevernika in mu pretili, da ga bodo odpustili iz rudnika. Podobna grožnja je kmalu doletela očeta, ker se je družil z Jehovovimi pričami. Vendar je oče, ko nas je obiskal duhovnik, pred vsemi razgalil njegovo hinavščino. Osramočeni duhovnik si ni želel nakopati še večjih težav, zato očeta niso odpustili.

To, da sem poslušal razpravo z duhovnikom, je v meni še okrepilo odločenost, da bolje spoznam Biblijo. Sčasoma sem vzljubil Jehova in z njim navezal oseben odnos. Nekaj mesecev po očetovem razgovoru z duhovnikom smo obiskali slovesnost v  spomin na Kristusovo smrt. Skupinici 30-ih zbranih so očeta predstavili z besedami: »To je Jonadab.« Kmalu sem izvedel, da so »Jonadabi« bili kristjani, ki so imeli zemeljsko upanje, in da se bo njihovo število povečevalo. * (2. kraljev 10:15–17)

»Fant, ali veš, kaj pomeni krst?«

Ko je oče sprejel resnico, je nehal piti ter postal dober mož in oče. Vendar se mu mama ni pridružila in mu je običajno rekla, da bi raje videla, če bi živel tako, kot je prej, in bi ostal katoličan. Toda, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je opazila, da se je isti duhovnik, ki je prej molil, da bi Poljska premagala vdirajoče Nemce, sedaj Bogu zahvaljeval za Hitlerjeve zmage! Nekoliko pozneje, leta 1941, je tudi ona začela skupaj z nami služiti Jehovu.

Že pred tem sem občinskim starešinam povedal, da želim svojo posvetitev Bogu simbolizirati s krstom v vodi, toda menili so, da sem premlad. Dejali so mi, naj še počakam. Končno pa se je 10. decembra 1940 Konrad Grabowy (brat, ki je pozneje v koncentracijskem taborišču ostal zvest do smrti) z mano na samem pogovoril v majhni sobici. Zastavil mi je pet vprašanj in me nato, zadovoljen z mojimi odgovori, krstil. Eno od vprašanj je bilo: »Fant, ali veš, kaj pomeni krst?« Drugo pa: »Ali veš, da se boš moral sedaj, ko je vojna, kmalu odločiti ali boš zvest Hitlerju ali Jehovu, in da te bo ta odločitev morda stala življenje?« Brez pomišljanja sem odgovoril: »Vem.«

Prične se preganjanje

Zakaj mi je Konrad Grabowy zastavil tako določna vprašanja? Leta 1939 je nemška vojska vdrla na Poljsko in po tem sta bili naša vera in značajnost močno preizkušeni. Razmere so bile iz dneva v dan bolj napete. Slišali smo, da so naše krščanske brate in sestre aretirali, deportirali in poslali v zapore ali koncentracijska taborišča. Vedeli smo, da se bomo tudi mi kmalu srečali s podobnimi preizkušnjami.

Nacisti so želeli mlade – tudi nas štiri – spremeniti v goreče zagovornike tretjega rajha. Ker oče in mati večkrat nista hotela podpisati Volkslista (seznama ljudi, ki so imeli ali pa so želeli imeti nemško državljanstvo), sta izgubila skrbništvo nad otroki. Očeta so poslali v koncentracijsko taborišče v Auschwitz. Februarja 1944 so naju z bratom poslali v prevzgojni dom v Grodków (Grottkau), blizu Nyse, najini sestri pa v katoliški samostan v Czarnowąsy (Klosterbrück), blizu Opol. Želeli so, da bi se odrekli, kot so oblasti temu rekle, »sleparskega stališča svojih staršev«. Mama je tako doma ostala sama.

Vsako jutro so na dvorišču prevzgojnega doma dvignili zastavo s kljukastim križem, nam pa je bilo zapovedano, da iztegnemo desno roko in pozdravimo zastavo z besedami »Heil Hitler«. To je bila težka preizkušnja vere, vendar sva z Bernardom ostala odločena, da ne bova naredila kompromisa. Zato so naju zaradi »nespoštljivega« vedenja hudo pretepli. Tudi drugi poskusi, da bi zlomili najinega duha, se niso obnesli, zato so nama esesovci nazadnje dali ultimat: »Ali podpišeta deklaracijo o vdanosti nemški državi in se pridružita vermahtu [nemški vojski] ali pa vaju pošljemo v koncentracijsko taborišče.«

Avgusta 1944 so oblasti uradno predlagale, naj se naju pošlje v taborišče. Na predlogu je pisalo: »Ni ju mogoče prepričati v kar koli drugega. Mučeništvo jima je v veselje. Njuna upornost ogroža celotni prevzgojni dom.« Čeprav nisem želel biti mučenik, pa  sem bil vesel, ker sem pogumno in dostojanstveno trpel zaradi zvestovdanosti Jehovu. (Apostolska dela 5:41) Trpljenja, ki sem ga občutil tudi kasneje, sam nikakor ne bi mogel zdržati. Po drugi strani pa sem se zaradi gorečih molitev zbližal z Jehovom in On je dokazal, da je zanesljiv Pomočnik. (Hebrejcem 13:6)

V koncentracijskem taborišču

Kmalu zatem so me poslali v koncentracijsko taborišče Gross-Rosen v Šleziji. Dobil sem zaporniško številko in vijoličasti trikotnik, ki me je označeval za Jehovovo pričo. Esesovci so mi dali možnost izbire. Lahko bi me izpustili iz taborišča in bi postal celo častnik nacistične vojske, vendar pod enim pogojem: »Odpovedati se moraš naukom Preučevalcev Biblije, ker so ti nauki sovražni tretjemu rajhu.« Noben drug zapornik ni dobil podobne ponudbe. Samo Jehovove priče smo dobili priložnost, da se ognemo taborišču. Vendar sem – kot na tisoče drugih – odločno zavrnil to »ugodnost«. Esesovci so mi zatem dejali: »Dobro si poglej krematorijski dimnik. Še enkrat skrbno premisli o ponudbi, drugače boš prišel na svobodo samo skozi ta dimnik.« Ponudbo sem ponovno odločno zavrnil in v istem trenutku občutil »Božji mir, ki presega vsako misel«. (Filipljanom 4:6, 7)

Molil sem, da bi lahko imel stike s soverniki v taborišču, in Jehova mi je to omogočil. Med temi sokristjani je bi zvesti brat Gustaw Baumert, ki je zame nežno in ljubeče skrbel. Jehova mi je brez dvoma dokazal, da je moj »Oče najgloblje usmiljenosti in Bog vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3)

Nekaj mesecev pozneje so morali nacisti zaradi ruske vojske, ki se je približevala, taborišče hitro preseliti. Ko smo se pripravljali na odhod, smo se bratje odločili tvegati svoje življenje. Odšli smo do barak, v katerih so bile ženske, da bi preverili, kako je z našimi duhovnimi sestrami – bilo jih je kakih dvajset, med njimi tudi Elsa Abt in Gertrud Ott. * Ko so nas zagledale, so nam hitro pritekle naproti. Na hitro smo drug drugega spodbudili, nato pa skupaj zapeli kraljestveno pesem, ki vsebuje te besede: »Hrabri Kristjani, zvesti Jehovi, hrabro naprej, brez strahu.« * Skoraj vsi smo imeli solzne oči.

V drugo taborišče

Nacisti so od 100 do 150 zapornikov strpali v prazne vagone za premog in nas nato brez hrane ali vode v mrazu in ledenem  dežju premestili. Bili smo izmučeni od žeje in vročice. Ko so bolni in izčrpani zaporniki padli na tla ter umrli, je bilo v vagonih manj gneče. Noge in sklepi so mi tako zatekli, da nisem mogel več stati. Po desetih dneh potovanja je le peščica zapornikov prispela v kazensko taborišče Mittelbau-Dora v Nordhausnu, ki je blizu Weimarja v Turingiji. Pravi čudež je bil, da na tem groznem potovanju ni umrl nihče od bratov.

Takoj ko sem si opomogel od tega potovanja, je v taborišču izbruhnila epidemija griže in nekateri od bratov, med njimi tudi jaz, smo zboleli. Naročeno nam je bilo, naj nekaj časa ne jemo juhe, ki so jo stregli v taborišču, ampak samo prepečenec. Upošteval sem to in kmalu ozdravel. Marca 1945 smo izvedeli, da je bil letni svetopisemski stavek vzet iz Matejevega evangelija 28:19, kjer piše: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« Očitno se bodo vrata taborišč kmalu odprla in bomo še naprej oznanjevali dobro novico! To nas je navdalo z radostjo in upanjem, saj smo pred tem mislili, da se bo druga svetovna vojna končala s harmagedonom. Kako lepo nas je Jehova krepil v tistih težkih dneh!

Osvoboditev iz taborišč

Prvega aprila 1945 so zavezniške sile bombardirale esesovske barake blizu našega taborišča. Veliko je bilo mrtvih ali ranjenih. Naslednjega dne so naše taborišče močno bombardirali in med tem napadom me je vrgla v zrak močna eksplozija.

Eden od bratov, Fritz Ulrich, mi je prišel na pomoč. Kopal je po zdrobljenem kamenju, ki je ostalo od zrušenih zidov, in upal, da sem še živ. Končno me je našel in zvlekel izpod ruševin. Ko sem prišel k zavesti, sem ugotovil, da imam hude poškodbe po obrazu in telesu ter da nič ne slišim. Pok, ki ga je povzročila eksplozija, mi je poškodoval bobniče. Še precej let po tem sem imel hude težave z ušesi, preden so se mi končno pozdravila.

Od več tisoč zapornikov nas je to bombandiranje preživela le peščica. Nekateri bratje so umrli, med njimi tudi Gustaw Baumert. Rane, ki sem jih utrpel, so se zaradi okužbe zagnojile, zato sem dobil visoko vročino. Vendar nas je zavezniška vojska kmalu našla in osvobodila. Še pred tem je zaradi razpadajočih trupel umrlih ali ubitih zapornikov izbruhnila epidemija tifusa, ki sem se ga tudi nalezel. Zato so me skupaj z drugimi bolniki odpeljali v bolnišnico. Kljub iskrenemu prizadevanju zdravnikov smo preživeli samo trije. Kako hvaležen sem bil Jehovu, da mi je dal moči, da sem ostal zvest v tistih težkih dneh! Hvaležen sem mu tudi, da me je rešil pred ‚dolino smrtne sence‘. (Psalm 23:4)

Končno doma!

Po vdaji Nemčije sem upal, da se bom lahko vrnil domov, kakor hitro bo to mogoče, vendar je bilo težje, kot sem pričakoval. Opazili so me nekateri nekdanji zaporniki, ki so bili člani organizacije Katoliška akcija. »Ubij ga!« so kričali, me zbili na tla in teptali z nogami. Mimo je prišel neki moški in ustavil njihovo kruto ravnanje, toda trajalo je precej dolgo, da sem si opomogel, saj sem bil ranjen in še vedno šibek zaradi tifusa. Nazadnje pa sem se lahko odpravil domov. Kako srečen sem bil, ko sem se zopet snidel z družino! Ko so me videli, so bili vsi iz sebe, saj so že mislili, da sem mrtev.

Kmalu smo ponovno pričeli oznanjevati in mnogi, ki so iskreno iskali resnico, so se odzvali. Meni so zaupali nalogo,  da občine oskrbujem z biblijsko literaturo. Skupaj z drugimi brati sem se imel v Weimarju prednost sestati s predstavniki nemškega podružničnega urada. Od tam smo na Poljsko prinesli čisto prve povojne izdaje revije Stražni stolp. Takoj smo jih prevedli, naredili matrice in natisnili. Ko je urad v Lodžu popolnoma prevzel nadzor nad delom na Poljskem, so pričele občine redno dobivati biblijsko literaturo. Jaz sem pričel služiti kot posebni pionir oziroma polnočasni oznanjevalec, in to na velikem področju Šlezije, katere večidel je bil takrat že del Poljske.

Toda Jehovove priče so kmalu pričeli znova preganjati, tokrat nam je življenje oteževal novoustanovljeni komunistični režim na Poljskem. Leta 1948 sem bil zaradi svoje krščanske nevtralnosti obsojen na dve leti zapora. Tam sem lahko mnogim zapornikom pomagal, da so se zbližali z Bogom. Eden od njih se je pozneje odločno postavil na stran resnice, se predal Jehovu in krstil.

Leta 1952 so me ponovno zaprli, ker naj bi menda vohunil za Združene države. Med tem, ko sem čakal na sojenje, so me dali v samico ter me dan in noč zasliševali. Toda Jehova me je ponovno rešil iz rok mojih preganjalcev in v naslednjih letih nisem več doživel podobnih zlorab.

Kaj mi je pomagalo zdržati

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta preizkušenj in težav, lahko jasno vidim, katere pomembne reči so me držale pokonci. Predvsem sem moč, da sem zdržal, dobil od Jehova in iz njegove Besede, Biblije. Redna in goreča molitev k ‚Bogu vse tolažbe‘ in dnevno preučevanje njegove Besede, je meni in drugim pomagala, da smo ostali duhovno živi. Zelo potrebno duhovno hrano sem dobil tudi iz Stražnih stolpov, ki so bili prepisani na roko. V koncentracijskih taboriščih so me prav tako močno krepili ljubeči soverniki, ki so mi bili vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.

Še en Jehovov blagoslov je bila moja žena Marija. Poročila sva se oktobra 1950 in kasneje dobila hčer Halino, ki sva jo vzgojila tako, da ljubi Jehova in mu služi. Z Marijo sva bila poročena 35 let, potem pa je po dolgem boju z boleznijo umrla. Njena smrt me je zelo potrla in užalostila. Čeprav sem bil nekaj časa čisto ‚na tleh‘, pa me to ni ‚uničilo‘. (2. Korinčanom 4:9) V tistih težavnih dneh so me s svojo družbo tolažili hči, njen mož in otroka – moja vnuka. Vsi zvesto služijo Jehovu.

Od leta 1990 služim v Poljskem podružničnem uradu. Velik blagoslov se je vsak dan družiti s čudovito betelsko družino. Včasih se zaradi slabega zdravja počutim kot orel, ki lahko samo še jadra. Vendar v prihodnost vseeno gledam z zaupanjem in ‚pojem GOSPODU, ker mi je vračal dobro‘ vse do danes. (Psalm 13:6, SSP) Pogled imam uprt v prihodnost, ko bo Jehova, moj Pomočnik, poravnal vso škodo, ki je nastala zaradi Satanovega zatiralnega vladanja.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 10]

To številko in vijoličasti trikotnik sem prejel v koncentracijskem taborišču

[Slika na strani 12]

Z Marijo leta 1980