John Milton in njegova izgubljena razprava

MALOKATERI pisec je tako močno vplival na svet okrog sebe kakor John Milton, avtor angleške epske pesnitve Izgubljeni raj. Neki življenjepisec pravi, da so Miltona »mnogi ljubili, nekateri sovražili, toda le peščica o njem ni vedela ničesar«. Še dandanes angleška književnost in kultura veliko dolgujeta njemu in njegovim delom.

Kako si je John Milton pridobil tolikšen vpliv? Zakaj je bilo njegovo zadnje delo On Christian Doctrine (Razprava o krščanskem nauku) tako sporno, da ga 150 let niso objavili?

Njegova mladost

John Milton se je rodil leta 1608 v premožni družini v Londonu. »Oče me je že v zgodnjem otroštvu usmerjal k študiju književnosti. Ta me je tako zelo zanimala, da sem od svojega dvanajstega leta naprej redkokdaj pred polnočjo nehal prebirati literaturo in odšel v posteljo,« se je spominjal Milton. Bil je odličen učenec in je leta 1632 magistriral na Cambridgeu. Zatem je še naprej bral zgodovinsko in klasično literaturo.

Milton je želel postati pesnik, toda Anglijo je v tistem času pretresala revolucija. Parlament, ki ga je vodil predvsem Oliver Cromwell, je ustanovil sodišče, ki je leta 1649 obsodilo na smrt kralja Charlesa I. Milton je v proznih delih prepričljivo zagovarjal to dejanje in tako postal predstavnik Cromwellove vlade. Pravzaprav je bil po svojih kratkih razpravah, v katerih je pisal o politiki in moralnih vrednotah, znan še preden je dosegel slavo kot pesnik.

Po tem, ko so s kronanjem Charlesa II. leta 1660 znova vzpostavili monarhijo, je bil Milton zaradi prejšnjih stikov s Cromwellom v nevarnosti. Pričel se je skrivati, smrti pa je ušel le zaradi pomoči vplivnih prijateljev. Vendar je vseskozi ostal zelo duhovno naravnan.

‚Biblijska merila‘ kot temelj

Milton je svoje zgodnje zanimanje za duhovne reči opisal takole: »Že kot deček sem se pričel posvečati resnemu preučevanju Stare in Nove zaveze v izvirnih jezikih.« Na Sveto pismo je začel gledati kot na edini zanesljivi vodnik v moralnih in duhovnih zadevah. Vendar ga je preučevanje takrat uveljavljenih teoloških del popolnoma razočaralo. »Menil sem, da v teh delih ne bi mogel najti pravega temelja niti za svoje versko prepričanje niti za upanje na rešitev,« je napisal nekoliko kasneje. Odločen, da bo svoje verovanje povsem uskladil z »biblijskimi merili«, je pričel sestavljati seznam ključnih biblijskih vrstic. Uredil ga je tako, da je pod glavne naslove vpisal biblijske vrstice in jih potem navajal kar iz tega seznama.

Danes je John Milton najbolj poznan po delu Izgubljeni raj, pesniški pripovedi, vzeti iz biblijskega poročila, ki govori o tem, kako je človek izgubil popolnost. (1. Mojzesova, 3. poglavje) To delo, ki so ga prvič objavili  leta 1667, je Miltona povzdignilo (še posebej v angleško govorečem svetu) med slavne pisce. Kasneje je napisal še nadaljevanje z naslovom Znova pridobljeni raj. V teh pesnitvah, ki opisujeta Božji prvotni namen s človekom – da bi se na rajski zemlji veselil popolnega življenja – je poudarjeno, da bo Bog po Kristusu obnovil zemeljski raj. V delu Izgubljeni raj denimo nadangel Mihael napove čas, ko Kristus »zveste sprejme k sebi, v srečo med blaženimi zemlje in neba – saj raj bo vse in v vsem in ne le v Ednu«.

Razprava o krščanskem nauku

Milton si je mnogo let želel napisati tudi obširno razpravo o krščanskem življenju in nauku. Kljub temu da je do leta 1652 popolnoma oslepel, je s pomočjo sodelavcev delal na tem projektu vse do svoje smrti leta 1674. Svojemu zadnjemu delu je dal naslov A Treatise on Christian Doctrine Compiled From the Holy Scriptures Alone (Razprava o krščanskem nauku zgolj na temelju Svetega pisma). V uvodu je napisal: »Skorajda vsi avtorji, ki se ukvarjajo s to temo, [. . .] zapišejo biblijsko besedilo, od katerega je popolnoma odvisno vse, kar učijo, le v obrobne opombe ter zraven na kratko pripišejo poglavje in vrstico. Jaz pa si po drugi strani prizadevam, da je na mojih straneh čim več, morda celo preveč, navedkov iz vseh delov Biblije.« Da so Miltonove besede resnične, potrjuje njegovo delo Razprava o krščanskem nauku, v katerem posredno ali neposredno navaja več kot 9000 vrstic iz Svetega pisma.

Čeprav se Milton v preteklosti ni obotavljal povedati svojega mnenja, pa te razprave ni bil pripravljen takoj objaviti. Zakaj? Med drugim zato, ker je vedel, da se svetopisemska pojasnila v njej precej razlikujejo od naukov, ki jih je učila cerkev. Poleg tega ga vlada, potem ko je bila znova ustanovljena monarhija, ni več podpirala. Morda je ravno zato čakal na bolj mirne čase. Kakor koli že, po Miltonovi smrti je njegov tajnik odnesel latinski rokopis k založniku, vendar ga ta ni hotel izdati. Eden od angleških ministrov je nato rokopis zaplenil in ga spravil. Minilo je stoletje in pol, preden so Miltonovo razpravo našli.

Leta 1823 je neki arhivar naletel na ovoj, v katerem je bil rokopis slavnega pesnika. Takratni angleški kralj George IV. je naročil, naj delo prevedejo iz latinščine in ga objavijo. Angleški prevod, ki so ga izdali čez dve leti, je v teoloških in književnih krogih dvignil precej prahu. Neki škof je nemudoma izjavil, da je rokopis goljufija, saj ni mogel verjeti, da je lahko  Milton (za mnoge največji angleški religiozni pesnik) tako odločno zavračal svete cerkvene nauke. Prevajalec je takšen odziv predvidel in želel potrditi Miltonovo avtorstvo, zato je izdajo opremil z opombami, v katerih je navedel 500 vzporednic med deloma Razprava o krščanskem nauku in Izgubljeni raj. *

Nauki, v katere je verjel

V Miltonovem času je Anglijo zajela protestantska reformacija in država je pretrgala vse stike z Rimskokatoliško cerkvijo. Protestanti so na splošno verjeli, da je edina avtoriteta v verskih in moralnih zadevah Sveto pismo in ne papež. Milton je v delu Razprava o krščanskem nauku nakazal, da tudi mnogi protestantski nauki in običaji niso v skladu s Svetim pismom. Na podlagi Biblije je zavrnil kalvinistični nauk o predestinaciji in trdil, da se človek odloča na temelju svobodne volje. Spoštljivo uporabo Božjega imena Jehova je zagovarjal tako, da ga je v svojih delih pogosto zapisal.

Milton je s Svetim pismom potrdil, da je človeška duša umrljiva. V komentarju k Prvi Mojzesovi knjigi 2:7 je napisal: »Ko je bil človek tako ustvarjen, je zanj nazadnje rečeno: Tako je človek postal živa duša. [. . .] Človek ni dvodelen oziroma ločljiv: ni narejen in sestavljen iz dveh različnih ter ločenih elementov, duše in telesa, kakor to misli večina ljudi. Ravno nasprotno, cel človek je duša, duša pa je človek.« Milton je nato vprašal: »Ali umre cel človek ali samo telo?« Potem ko je navedel celo vrsto biblijskih vrstic, s katerimi je dokazal, da človek umre kot celota, je dodal: »Toda najbolj prepričljivo pojasnilo, ki ga lahko navedem v prid temu, da je duša umrljiva, je Božje lastno pojasnilo, zapisano v Ezek[ielu 18:]20: Duša, ki greši, umre.« Milton je tudi citiral vrstice, kot sta Luka 20:37 in Janez 11:25, s katerima je dokazoval, da je upanje mrtvega človeka povezano s prihodnjim vstajenjem iz smrtnega spanja.

Katera misel v delu Razprava o krščanskem nauku pa je izzvala najburnejši odziv? To je bil Miltonov preprost, a močan biblijski dokaz, da je Kristus, Božji Sin, podrejen Bogu, Očetu. Potem ko citira Janezov evangelij 17:3 in 20:17, Milton vpraša: »Če je Oče Kristusov Bog in naš Bog in če obstaja le en sam Bog, ali je lahko potem še kak drug Bog razen Očeta?«

Poleg tega Milton omenja naslednje: »Sam Sin in tudi njegovi apostoli v vsem, kar govorijo in pišejo, priznavajo, da je Oče v vseh pogledih večji od Sina.« (Janez 14:28) »Zares, Kristus je tisti, ki v Mateju 26:39 pravi: Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Pa ne kakor hočem jaz, temveč kakor hočeš ti. [. . .] Zakaj moli samo k Očetu, namesto da bi molil k sebi, če je pravzaprav sam Bog? Če je on sam obenem človek in vrhovni Bog, zakaj potem sploh moli za nekaj, kar lahko stori sam? [. . .] Sin povsod časti in spoštuje le Očeta, nas pa uči, naj ga v tem posnemamo.«

Miltonove zmote

John Milton je iskal resnico. Toda kot človek je imel omejitve, zato so na nekatere njegove poglede verjetno vplivale tudi slabe izkušnje. Kmalu po poroki denimo ga je njegova žena, mlada hči zemljiškega gospoda, zapustila in se za kaka tri leta vrnila k svoji družini. Medtem je Milton napisal več kratkih razprav, v katerih ni opravičeval le razveze, katere razlog je zakonska nezvestoba (Jezusov edini razlog za razvezo), temveč tudi takšno, ko se zakonca razvežeta zaradi neujemanja. (Matej 19:9) Milton je isto mišljenje zagovarjal v svojem delu Razprava o krščanskem nauku.

Kljub svojim zmotam je Milton v delu Razprava o krščanskem nauku prepričljivo predstavil biblijsko gledišče o številnih pomembnih naukih. Vse do danes njegova razprava zavezuje bralce, da svoje verovanje uskladijo z nezmotljivimi merili Svetega pisma.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 11]

Milton je prizadevno preučeval Biblijo

[Vir slike]

Courtesy of The Early Modern Web at Oxford

[Slika na strani 12]

Pesnitev »Izgubljeni raj« je Miltonu prinesla slavo

[Vir slike]

Courtesy of The Early Modern Web at Oxford

[Slika na strani 12]

Miltonovega zadnjega dela niso našli 150 let

[Vir slike]

Image courtesy of Rare Books and Special Collections, Thomas Cooper Library, University of South Carolina

[Navedba vira slike na strani 11]

Image courtesy of Rare Books and Special Collections, Thomas Cooper Library, University of South Carolina