Jonatan ‚je delal z Bogom‘

SIN prvega izraelskega kralja obišče izobčenca v njegovem skrivališču. »Ne boj se,« reče beguncu, »zakaj roka Savla, očeta mojega, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bodem prvi pri tebi.« (1. Samuelova 23:17)

Obiskovalec je Jonatan, begunec pa David. Če ne bi Jonatan kmalu zatem umrl, bi verjetno postal Davidova desna roka.

Jonatan in David sta bila izredna prijatelja. Pravzaprav je bil Jonatan izreden mož. Njegovi sodobniki so bili enakega mišljenja, saj so zanj dejali: »Z Bogom je delal danes.« (1. Samuelova 14:45) Zakaj so to rekli? Katere lastnosti je imel Jonatan? In kako se njegova življenjska zgodba tiče vas?

Izraelci so »v stiski«

Ko Biblija prvič omenja Jonatana, so Izraelci »v stiski« (SSP). Filistejci so oplenili njihovo deželo in jim preprečili, da bi se lahko branili. (1. Samuelova 13:5, 6, 17–19)

Vendar je Jehova zagotovil, da ne bo zapustil svojega ljudstva, in Jonatan je temu zaupal. Za njegovega očeta Savla je Bog dejal: »On bo odrešil moje ljudstvo iz roke Filistejcev.« Jonatan je tej napovedi verjel. Tudi on je s 1000 slabo oboroženimi Izraelci že izbojeval zmago nad Filistejci. Sedaj pa je želel doseči, da jih Filistejci sploh ne bi več ogrožali. (1. Samuelova 9:16, SSP; 12:22; 13:2, 3, 22)

Drzen napad

Jonatan je sklenil, da bo napadel filistejsko postojanko blizu soteske pri Mikmasu. (1. Samuelova 13:23) Da bi lahko prišel do nje, bi se moral vzpenjati »po rokah in po nogah«. Toda to ga ni odvrnilo. Jonatan se je odločil, da bo šel v boj le s svojim oprodom. Dejal mu je: »Morebiti da bo GOSPOD delal za naju; zakaj GOSPODU ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu.« (1. Samuelova 14:6, 13)

Jehova sta prosila, naj jima da znamenje. Pokazala bi se Filistejcem v postojanki in če bi ti rekli »Stojta, dokler ne pridemo k vama!«, jih ne bi napadla. Če pa bi sovražniki dejali »Pridita gori k nam!«, bi to pomenilo, da jima bo Jehova naklonil zmago. Jonatan se je seveda odpravil do postojanke zato, da bi se bojeval. (1. Samuelova 14:8–10)

Toda le kako bi lahko bila dva moža kos vsem vojakom v postojanki? No, ali ni Jehova pomagal sodniku Ehudu, ko je ta vodil Izraelce proti Moabcem? Ali ni Jehova podpiral Samgarja, da je lahko z volovskim ostnom pobil 600 Filistejcev? In ali ni Jehova dal moč Samsonu, da se je lahko sam spopadal s Filistejci? Ko bi Jonatan dobil zagotovilo, da ga bo Bog podpiral, bi se odpravil do postojanke, da bi se bojeval. (Sodniki 3:12–31; 15:6–8, 15; 16:29, 30)

Ko so ju Filistejci zagledali, so zavpili: »Pridita gori k nam, da vama nekaj pokažemo!« Jonatan in njegov oproda sta se vzpela k njim. Pogumno sta napadla in pobila okoli 20 sovražnikovih vojakov ter v postojanki povzročila preplah. Verjetno so Filistejci mislili, da za njima prihaja še veliko drugih izraelskih vojakov. Zato je »strah [. . .] prišel v tabor na polju in med vse ljudstvo«, piše v poročilu, »in zemlja se je tresla, kajti strah je bil od Boga«. Zaradi potresa, ki ga je povzročil Bog, se je med Filistejci razširil nemir, tako da je ‚vsakega meč sekal svojega bližnjega‘. Ko so to videli izraelski vojaki, so se opogumili. Pridružili so se jim še Izraelci, ki so se  skrivali, in tisti, ki so prej prestopili k Filistejcem, ter skupaj ‚pobijali Filistejce od Mikmasa do Ajalona‘. (1. Samuelova 14:11–23, 31)

Reši ga ljudstvo

Savel je nemodro izrekel prekletstvo nad vsakim vojakom, ki bi jedel, preden bi bitko dobili. Iz neznanega razloga Jonatan za to ni vedel in je jedel. Svojo palico je pomočil v satovje in pojedel nekaj medu. Kot kaže, so se mu povrnile moči, tako da se je lahko bojeval do konca bitke. (1. Samuelova 14:24–27)

Ko je Savel izvedel, kaj je Jonatan storil, je ukazal, da mora umreti. Jonatan pa se ni bal smrti. »Tukaj sem: naj umrem!« (SSP) je dejal. »Ali ljudstvo govori Savlu: Jonatan li naj umre, ki je storil to veliko rešitev v Izraelu? Nikakor ne! Kakor res GOSPOD živi, še las mu ne pade z glave na zemljo! zakaj z Bogom je delal danes. Tako je ljudstvo oprostilo Jonatana, da ni umrl.« (1. Samuelova 14:38–45)

Današnjim Božjim služabnikom se ni treba bojevati v dobesednih vojnah, vendar se tudi oni kdaj pa kdaj znajdejo v okoliščinah, ko potrebujejo vero in pogum. Morda vam je težko delati, kar je prav, kadar vsi okrog vas ravnajo napačno. Vendar vas bo Jehova okrepil in blagoslovil pri tem, ko se trudite držati njegovih pravičnih meril. Morda potrebujete pogum, da bi prevzeli nekatere prednostne službe v Jehovovi organizaciji, kot je denimo ta, da bi več oznanjevali, da bi sprejeli nove odgovornosti v občini ali da bi se preselili tja, kjer je večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Morebiti se sprašujete, ali ste lahko kos temu izzivu. Vendar bodite prepričani, da vas je treba pohvaliti, če se daste na razpolago, tako da vas Jehova lahko uporabi, kakor se mu zdi primerno. Spomnite se Jonatana! »Z Bogom je delal.«

Jonatan in David

Kakih 20 let kasneje je nepremagljivi filistejski bojevnik Goliat zasmehoval izraelsko vojsko, toda David ga je ubil. Čeprav je bil David verjetno 30 let mlajši od Jonatana, sta imela veliko skupnega. * Pogum, ki ga je Jonatan pokazal pri Mikmasu, je bil očiten tudi pri Davidu. Najbolj pa mu je bil David podoben v tem, da je imel podobno vero v Jehovovo rešilno moč, kar mu je pomagalo, da se je lahko neustrašno spopadel z Goliatom, medtem ko so se vsi drugi Izraelci bali sprejeti ta izziv. Zato se je ‚duša Jonatanova priklenila duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo‘. (1. Samuelova 17:1–18:4)

Čeprav je Savel na Davida zaradi njegove hrabrosti gledal kot na tekmeca, pa Jonatan nanj ni bil niti malo ljubosumen. Z Davidom sta postala zelo tesna prijatelja in verjetno mu je David med njunimi zaupnimi pogovori povedal, da je maziljen za naslednjega izraelskega kralja. Jonatan je to Božjo odločitev spoštoval.

Ko je kralj Savel svojemu sinu in služabnikom omenil, da namerava Davida ubiti, je  Jonatan Davida na to opozoril. Jonatan je Savla prepričal, da se mu Davida ni treba bati. Saj navsezadnje proti kralju sploh ni ničesar zagrešil! Ali ni David tvegal svojega življenja, ko se je spopadel z Goliatom? Jonatan je vneto branil svojega po krivem obtoženega prijatelja, in tako Savla pomiril. Vendar je kralj kmalu znova pričel snovati morilske naklepe. Zopet je skušal Davidu vzeti življenje ter ga tako prisilil, da je moral zbežati. (1. Samuelova 19:1–18)

Jonatan je Davidu stal ob strani. Prijatelja sta se sestala, da se dogovorita, kaj bosta storila. Jonatan je ostal zvest svojemu prijatelju, hkrati pa si je prizadeval, da bi ostal zvest tudi svojemu očetu, zato je Davidu dejal: »Bog ne daj! ne umrješ.« David pa mu je odvrnil: »Samo stopinja je med menoj in med smrtjo.« (1. Samuelova 20:1–3)

Jonatan in David sta naredila načrt, s pomočjo katerega bi ugotovila, kaj namerava storiti Savel. Če bo kralj opazil, da Davida ni pri njegovi mizi, bo Jonatan svojemu očetu povedal, da je David prosil, naj ga opraviči, ker bi rad skupaj s svojo družino sodeloval pri daritvi. Če se bo Savel na to odzval z jezo, bo to pomenilo, da Davida sovraži. Jonatan je Davida blagoslovil in ga posredno priznal za prihodnjega kralja z besedami: »GOSPOD bodi s teboj, kakor je bil z očetom mojim.« Prisegla sta si zvestobo in se dogovorila, kako bo Jonatan Davidu sporočil Savlov odziv. (1. Samuelova 20:5–24)

Ko je Savel opazil, da Davida ni, mu je Jonatan pojasnil, da ga je David prosil takole: »Če sem [. . .] našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim brate svoje.« Jonatan se ni bal priznati, da je Davidu naklonjen. Kralj je vzrojil! Jonatana je opsoval in rohnel, da ga David ogroža kot naslednjega izraelskega kralja. Zahteval je, da Jonatan pripelje Davida predenj, ker mora ta umreti. Jonatan mu je odgovoril: »Zakaj bi moral umreti? Kaj je storil?« V navalu jeze je Savel proti svojemu sinu vrgel sulico. Jonatan je pobegnil nepoškodovan, vendar je zaradi Davida v srcu čutil močno bolečino. (1. Samuelova 20:25–34)

Kako zelo zvest je bil Jonatan! S čisto človeškega stališča gledano ne bi veliko pridobil, če bi ostal Davidov prijatelj, lahko pa bi veliko izgubil. Toda Jehova je določil, da bo David kot kralj nasledil Savla. Ta Božji namen pa je bil v korist tako Jonatanu kot tudi drugim.

Bridko slovo

Jonatan se je z Davidom skrivoma sestal, da bi mu sporočil novice. Jasno je bilo, da David ne bo smel nikoli več priti na Savlov dvor. Moža sta se razjokala in se objela. Od tedaj se je David skrival. (1. Samuelova 20:35–42)

Jonatan je Davida videl samo še enkrat, ko se je ta na begu pred Savlom skrival »v Zifski puščavi«. Takrat ga je spodbudil z besedami: »Ne boj se, zakaj roka Savla, očeta mojega, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bodem prvi pri tebi: to tudi ve Savel, oče moj.« (1. Samuelova 23:15–18) Kmalu zatem sta Jonatan in Savel umrla v bitki s Filistejci. (1. Samuelova 31:1–4)

Vsi, ki ljubijo Boga, bi morali premišljevati o Jonatanovem življenju. Ali ste morda tudi vi pred odločitvijo, komu boste zvesti? Spomnite se, da je Savel Jonatana spodbujal, naj si prizadeva za to, kar bo njemu v korist. Toda Jonatan je bil Bogu Jehovu iskreno vdan in ga je globoko spoštoval, zato se je veselil, da bo naslednji izraelski kralj tisti, ki ga je izbral Bog. Da, Jonatan je Davida podpiral in bil tako zvest Jehovu.

Jonatan je imel čudovite lastnosti. Posnemajte jih! Tedaj bodo ljudje lahko za vas rekli podobno, kakor so za Jonatana: »Z Bogom je delal.« (1. Samuelova 14:45)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 19]

Jonatan ni bil ljubosumen na Davida