»Občudoval sem njegovo izjemno odločenost«

GÜNTER GRASS, nemški pisatelj, ki je leta 1999 dobil Nobelovo nagrado za književnost, je leta 2006 izdal avtobiografijo. V njej je opisal, kaj se je dogajalo v obdobju, ko so ga vpoklicali v nemško civilno zaščito. V svoji knjigi pa je tudi omenil človeka, ki je nanj naredil tolikšen vtis, da se ga spominja še po več kot 60 letih. Bil je edini v njegovem življenju, ki je kljub preganjanju neomajno zastopal svojo vero.

V intervjuju, ki je bil objavljen v dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, je Grass pripovedoval o svojih spominih na tega nenavadnega človeka, ki ni hotel prijeti za orožje. Dejal je, da ta moški »ni podpiral nobenega od takrat prevladujočih nazorov, ni bil niti nacist niti komunist niti socialist. Bil je Jehovova priča.« Grass se ne spominja več, kako je bilo ime temu Pričevalcu, ki ga je poimenoval Mi-tega-ne-delamo. Raziskovalci izmed Jehovovih prič pa so ugotovili, da je bil to Joachim Alfermann. Čeprav so ga nacisti pretepali in poniževali, nato pa zaprli v samico, je ostal neomajen in ni hotel prijeti za orožje.

»Občudoval sem njegovo izjemno odločenost,« je dejal Grass. »Spraševal sem se: Kako vendar lahko vse to prenese? Kako mu to uspe?« Znova in znova so skušali zlomiti njegovo značajnost do Boga, na koncu pa so ga februarja 1944 poslali v koncentracijsko taborišče v Stutthofu. Aprila 1945 je bil izpuščen na svobodo, preživel je vojno in ostal zvestovdan Jehovov pričevalec do smrti leta 1998.

Alfermann je bil le eden od kakih 13.400 Prič, ki so jih v Nemčiji in državah pod okupacijo nacistov zaradi njihove vere zatirali. Vsi ti so bili namreč zaradi upoštevanja biblijskih smernic politično nevtralni in so zavračali orožje. (Matej 26:52; Janez 18:36) Kakih 4200 Prič je bilo zaprtih v koncentracijskih taboriščih in 1490 jih je izgubilo življenje. Njihovo stališče še danes naredi vtis na mnoge, ki sicer niso iste vere kakor oni, vendar občudujejo njihovo neomajnost.

[Slika na strani 32]

Joachim Alfermann