Premagati izzive, da bi dostavili dobro novico

S TOVORNJAKOM se približujeva kontrolni točki, kjer je približno 60 oboroženih moških, žensk in najstnikov. Nekateri so oblečeni v uniforme, drugi v civilna oblačila. Veliko jih nosi avtomatsko orožje. Zdi se, da so naju pričakovali. Na tem področju namreč divjajo državljanski nemiri.

Potujeva že štiri dni in prevažava deset ton biblijske literature. Sprašujeva se: Ali naju bodo pustili naprej? Bodo hoteli denar? Koliko časa bo trajalo, da jih bova prepričala, da je najino poslanstvo miroljubno?

Neki bojevit moški izstreli v zrak nekaj nabojev, da bi naju opomnil, kdo je glavni. Opazi najina mobilna telefona in zahteva, da mu ju dava. Ko se obotavljava, naredi grozečo kretnjo, s katero na svojem vratu pokaže, kaj se bo zgodilo, če ne bova ubogala. Izročiva mu telefona.

Nenadoma neka ženska v uniformi zgrabi svojo puško in stopi do naju. Pravi, da je »tajnica«, in želi, da tudi njej kaj dava. Življenje je težko in kakšno »darilce« bi ji prišlo prav. Zatem neki drug vojak odpre tank z gorivom in prične polniti svojo kanto. Ne zmeni se za najino ugovarjanje in trdi, da samo izpolnjuje ukaze. Povsem nemočna sva. Upava samo, da ne bodo tudi drugi podobno ravnali.

Končno se zapora odpre in lahko nadaljujeva svojo pot. Oba si oddahneva. Bilo je zelo napeto, toda na te kontrolne točke, ki rahljajo živce, sva se že navadila. Od aprila 2002 do januarja 2004 sva že 18-krat potovala iz pristanišča v Douali, v Kamerunu, do Banguija, ki je prestolnica v Srednjeafriški republiki. To 1600 kilometrov dolgo potovanje je vedno polno tveganj in presenečenj. *

»Na teh potovanjih sva se naučila že marsičesa,« pojasnjujeta Joseph in Emmanuel, ki redno vozita na tej progi. »Modro je, da se  na tiho pomoliva in nato ostaneva mirna. ‚V Boga upam, ne bom se bal,‘ je zapisal psalmist, ‚Kaj mi more storiti človek?‘ Skušava imeti enako stališče. Prepričana sva, da Jehova ve, da sva na poti zato, da bi dostavila sporočilo, ki vliva upanje, in ga ljudje krvavo potrebujejo.« (Psalm 56:11)

Mednarodni trud, da bi priskrbeli duhovno hrano

V tem delu Afrike mnogi hrepenijo po dobri novici o Božjem kraljestvu. Literatura, ki jo prevažamo, je namenjena temu, da zadovolji njihove duhovne potrebe. (Matej 5:3; 24:14) Podružnični urad Jehovovih prič v Douali v Kamerunu skrbi, da literaturo redno dobi več kot 30.000 kraljestvenih oznanjevalcev in zainteresiranih ljudi, ki živijo v Kamerunu in štirih sosednjih državah.

Literatura je do Douale že naredila dolgo pot. Večinoma jo namreč tiskajo v Angliji, na Finskem, v Italiji, Nemčiji in Španiji. Nato jo iz Francije v Afriko pošljejo z ladjo. Kontejner z biblijsko literaturo običajno prispe v doualsko pristanišče vsakih štirinajst dni.

Kontejner naložijo na tovornjak, ki ga nato odpelje do podružničnega urada. Delavci v odpremnem oddelku literaturo razporedijo, glede na to, kam je namenjena. Ni lahka naloga dostaviti publikacije v oddaljene dele teh držav. Vendar tudi to spada k temu, da se dobro novico ponese »do skrajnega konca zemlje«. (Apostolska dela 1:8) V podružnici se zanašamo na samopožrtvovalne prostovoljce, ki so pripravljeni opraviti to tvegano potovanje. Tako redno priskrbimo biblijsko literaturo dvema milijonoma ljudi v osrednjem delu Afrike.

Običajno potovanje

Literaturo s tovornjaki dostavljamo v Čad, Ekvatorialno Gvinejo, Gabon, Kamerun in Srednjeafriško republiko. Pridružimo se enemu takšnemu tovornjaku in njegovi ekipi. Predstavljajte si, da sedite poleg voznikov in ste pripravljeni na razburljivo potovanje, ki bo trajalo deset ali več dni.

 Na to pot se odpravi šest voznikov. Biti morajo močni, vešči svojega dela, potrpežljivi in lepo oblečeni. Oblečeni so bodisi v afriške noše ali pa imajo na sebi srajco in kravato. Neki carinski delavec je nekoč dejal: »Poglejte ta čisti tovornjak in lepo oblečene voznike, ravno takšni so, kot jih vidite na slikah v njihovih publikacijah.« Še bolj pomembna kot videz teh voznikov pa je njihova pripravljenost, da gredo, kamor koli bi bilo potrebno, da bi služili drugim. (Psalm 110:3)

Iz Douale se odpravimo okoli šestih zjutraj, takoj po sončnem vzhodu, da bi se ognili gostemu prometu v tem vse povprek rastočem mestu. Ko prečkamo most blizu podružničnega urada in zapustimo živahno mesto, zavijemo proti našemu prvemu cilju – Yaoundé, prestolnici Kameruna, ki leži vzhodno od Douale.

Vseh šest voznikov vam bo povedalo, kako težko je voziti tovornjak, natovorjen z desetimi tonami knjig. Prve tri dni se vozimo po asfaltiranih cestah, kar ne predstavlja večjih težav, kljub temu pa je treba biti popolnoma pozoren in zbran. Nato pa se nenadoma ulije kot iz škafa. Cesta od tukaj dalje ni več asfaltirana. Vidljivost je vse slabša, cesta je spolzka in zaradi razgibanega terena moramo voziti počasi. Približuje se noč. Čas je, da se ustavimo, nekaj pojemo in skušamo zaspati z nogami oprtimi na armaturno ploščo. Takšno je življenje na teh potovanjih!

Zgodaj zjutraj naslednjega dne nadaljujemo pot. Eden od sovoznikov pomaga tako, da pozorno spremlja stanje na cesti. Takoj nas opozori, če se preveč približamo obcestnemu jarku. Vozniki še predobro vedo, da bo trajalo več dni, da bodo spravili tovornjak iz jarka, če bi ta zdrknil vanj. Ko prečkamo mejo s Srednjeafriško republiko, ceste niso nič boljše. Naslednjih 650 kilometrov se vozimo po čudoviti zeleni in gričevnati pokrajini. Otroci in starejši ter mamice z dojenčki na hrbtu, vsi nam mahajo, ko se počasi pomikamo skozi njihove vasi. Zaradi nemirov v državi so v teh dneh avtomobili prava redkost, zato nas ljudje radovedno opazujejo.

Prijetna doživetja

Janvier, eden od voznikov, nam pove, da se kljub natrpanemu urniku pogosto ustavijo v vasicah, da bi si odpočili in obenem razdelili nekaj biblijske literature. Spominja se: »V Baboui smo vedno skušali govoriti z nekim medicinskim delavcem, ki se je zelo zanimal za kraljestveno sporočilo, in smo z njim na kratko tudi preučevali Biblijo. Nekega dne smo njemu in njegovi družini celo pokazali videoposnetek  o Noetu. Prišli so še prijatelji in sosedje in hiša je bila kmalu polna gledalcev, ki so vznemirjeni pričakovali film. Vsi so že slišali za Noeta, sedaj pa so lahko njegovo zgodbo videli na zaslonu. Njihova hvaležnost nas je močno ganila. Nato so nam v zahvalo pripravili poseben obrok in nam prigovarjali, naj pri njih prenočimo. Žal smo morali takoj nadaljevati naše dolgo potovanje, vendar smo bili srečni, da smo lahko z dobro novico seznanili te ponižne ljudi.«

Israel, ki prav tako vozi tovornjak, se spominja dogodka na poti v Bangui, kamor smo namenjeni tudi mi. »Bolj ko smo se približevali Banguiju,« se spominja, »na več cestnih zapor smo naleteli. Na srečo je bilo veliko vojakov prijaznih in so poznali tovornjak že iz prejšnjih potovanj. Povabili so nas, naj prisedemo k njim, in hvaležno sprejeli biblijsko literaturo. Knjiga je za njih zelo dragocena, zato nanjo napišejo svoje ime, datum in ime človeka, ki jim je knjigo dal. Nekateri vojaki imajo sorodnike, ki so Jehovove priče, in to je bil še razlog več, da so bili z nami prijazni.«

Joseph, najbolj izkušen voznik, nam zaupa, kaj je zanj vrhunec takšnega potovanja – prihod na cilj. Enega takšnih potovanj se takole spominja: »Samo nekaj kilometrov pred Banguijem smo našim bratom po telefonu sporočili, da bomo kmalu prispeli. Pospremili so nas skozi mesto in nam pomagali urediti še zadnje formalnosti. Ko smo končno dospeli do podružnice, so vsi prišli ven, nas pozdravili in prisrčno objeli. Tudi bratje iz bližnjih občin so prišli pomagat in v nekaj urah so s tovornjaka raztovorili na stotine škatel, ki so bile polne biblij, knjig, brošur in revij, ter jih spravili v skladišče.«

»Včasih,« še doda Joseph, »pripeljemo tudi podarjene obleke, čevlje in stvari za otroke, ki so namenjene za sosednjo Demokratično republiko Kongo. Kako zadovoljen sem bil, ko sem videl nasmehe bratov in sester, ki so bili polni hvaležnosti!«

Po dnevu počitka ponovno pripravimo tovornjak in se vrnemo po isti poti, po kateri smo prišli. Problemi čakajo na nas, toda prijetne izkušnje odtehtajo vse težave.

Dolge razdalje, hudi nalivi, slabe ceste, prazne gume in okvare tovornjaka morda delajo preglavice. Tudi samovoljni vojaki so nenehen izziv. Toda nič drugega tem voznikom ne prinaša večjega zadovoljstva kot to, da lahko dostavljajo kraljestveno dobro novico v oddaljene dele Afrike in da vidijo, kako dobra novica vpliva na ljudi, ki jo sprejmejo.

Po zaslugi teh voznikov na primer vaščan v oddaljenem delu Srednjeafriške republike blizu meje s Sudanom sedaj bere sodoben prevod Biblije. Njegova žena preučuje najnovejšo izdajo Stražnega stolpa in njuni otroci zajemajo praktično znanje iz knjige Uči se od Velikega učitelja. * Ti in še mnogi drugi na tem podeželskem področju prejemajo duhovno hrano ravno tako kot njihovi krščanski bratje v številnih velikih mestih. To je vsekakor razlog za veliko zadovoljstvo!

[Podčrtni opombi]

[Zemljevid/slika na strani 9]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KAMERUN

Douala

SREDNJEAFRIŠKA REPUBLIKA

Bangui

[Slika na strani 9]

Joseph

[Slika na strani 9]

Emmanuel

[Slika na strani 10]

Podružnica v Banguiju v Srednjeafriški republiki

[Slika na strani 10]

Raztovarjanje tovornjaka v Banguiju