Življenjska zgodba

Naučil sem se popolnoma zaupati Jehovu

Pripoveduje Aubrey Baxter

Nekega sobotnega večera leta 1940 sta me dva moška napadla in potolkla na tla. V bližini sta stala policista, toda namesto da bi mi pomagala, sta kričala name, nasilneža pa pohvalila. Dogodki, ki so pripeljali do tega, da so z mano tako kruto ravnali, so se pričeli že pet let prej, ko sem bil zaposlen v rudniku premoga. Naj vam pojasnim.

LETA 1913 sem se v obmorskem mestu Swansea v Novem Južnem Walesu (Avstralija) rodil kot tretji od štirih sinov. Ko sem bil star pet let, smo vsi v družini zboleli za strašljivo špansko gripo, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi po vsem svetu. Na srečo smo vsi preživeli. Toda leta 1933 smo doživeli tragedijo, saj nam je v 47. letu starosti umrla mama. Bila je pobožna ženska in je že pred tem naročila dva zvezka knjige Light, pripomočka za preučevanje Biblije, ki so ga ponujali Jehovove priče.

Takrat sem delal v rudniku premoga. Ker je bilo moje delo razdeljeno na kratka obdobja, ko je bilo treba mrzlično delati, nato pa nekaj časa ni bilo veliko dela, sem s sabo vzel ti knjigi in ju bral v soju karbidne luči, pritrjene na moji čeladi. Kmalu sem spoznal, da sem našel resnico. Pričel sem tudi poslušati biblijska predavanja, ki so jih Priče predvajali po radiu. Da je bilo moje veselje še večje, so se za biblijsko resnico pričeli zanimati tudi bratje in oče.

Leta 1935 smo doživeli še eno tragedijo, ko je za pljučnico umrl moj mlajši brat Billy. Star je bil komaj 16 let. Toda tokrat smo se tolažili z upanjem na vstajenje. (Apostolska dela  24:15) Sčasoma so oče in starejša brata, Verner in Harold, pa tudi njuni ženi, posvetili svoje življenje Bogu. Od mojih najbližjih sorodnikov sem jaz edini še živ. No tudi Vernerjeva druga žena, Marjorie, in Haroldova žena, Elizabeth, sta še vedno dejavni v Jehovovi službi.

Naučim se zaupati Jehovu

Proti koncu leta 1935 sem se prvič neposredno srečal z Jehovovimi pričami, ko se je neka gospa, po rodu iz Ukrajine, s kolesom pripeljala do našega doma. Naslednjo nedeljo sem prvič obiskal krščanski shod in teden dni kasneje sem se pridružil skupini pri oznanjevanju. Brat, ki je vodil shod za terensko službo, mi je dal nekaj knjižic in me na moje veliko presenečenje samega poslal na oznanjevanje! Pri prvih vratih sem bil tako živčen, da sem si želel, da bi se vdrl v zemljo! Toda stanovalec je bil prijazen in je celo sprejel literaturo.

Svetopisemski stavki, kot sta Propovednik 12:1 in Matej 28:19, 20, so name naredili velik vtis in želel sem postati pionir oziroma polnočasni oznanjevalec. Oče je podprl mojo odločitev. Čeprav še nisem bil krščen, sem se odločil, da bom pričel pionirati 15. julija 1936. Tistega dne sem odšel v Sydney na podružnični urad Jehovovih prič in tam so me povabili, da se pridružim skupini 12 pionirjev, ki so oznanjevali v predmestju Sydneyja, v Dulwich Hillu. Naučili so me mleti na ročni mlin za žito, ki so ga takrat pionirji uporabljali, da so si priskrbeli moko in tako zmanjšali stroške za hrano.

Pioniranje v divjini

Potem ko sem se kasneje istega leta krstil, so me skupaj še z dvema pionirjema (Aubrey Wills in Clive Shade) dodelili v osrednji Queensland. K naši opremi je sodil Aubreyjev avtomobil, nekaj koles, prenosni gramofon za predvajanje biblijskih govorov, šotor, ki je bil v naslednjih treh letih naš dom, tri postelje, miza in železni lonec za kuhanje. Nekega večera, ko sem bil na vrsti za kuhanje, sem nameraval pripraviti »posebno« večerjo iz zelenjave in pšeničnega zdroba. Toda nihče od nas je ni mogel jesti. V bližini našega šotora se je slučajno pasel konj, pa sem jo dal njemu. Povohal jo je, stresel z glavo in odšel stran! Tako so se končali moji kulinarični poskusi.

Čez čas smo se odločili, da si področje razdelimo na tri dele. Vsak od nas bi oznanjeval na svojem delu in tako bi področje prej obdelali. Velikokrat sem bil ob koncu dneva tako daleč od našega baznega tabora, da nisem kolesaril nazaj, temveč sem kdaj pa kdaj prenočil kar pri gostoljubnih podeželskih ljudeh. Tako sem ob neki priložnosti spal v razkošni postelji v sobi za goste na živinski farmi (ranču) in naslednjo noč na umazanih tleh koče, ki so jo uporabljali lovci na kenguruje in v kateri so me obdajali kupi smrdečih kož. Pogosto sem spal v divjini. Nekoč so se v moji bližini potikali dingi (divji psi) in njihovo srhljivo zavijanje je napolnjevalo temo. Potem ko sem  celo noč prebedel, sem ugotovil, da se niso zanimali zame, temveč za mrhovino, ki je bila v bližini.

Oznanjevanje z avtomobilom, ki je imel ozvočenje

Avtomobil z ozvočenjem smo dobro uporabili za razglašanje Božjega kraljestva. V mestu Townsville, na severu zvezne države Queensland, nam je policija dovolila, da smo posneto predavanje predvajali v središču mesta. To je razjezilo nekatere pripadnike organizacije Vojska odrešitve, ki so nam dejali, naj odidemo. Ko smo to zavrnili, jih je pet pričelo močno tresti naš avtomobil. Med tem sem bil v avtomobilu in upravljal z ozvočenjem! Videti je bilo, da ni ravno modro, da vztrajamo pri svojih pravicah, zato smo področje zapustili, ko so moški nehali tresti avto.

V Bundabergu nam je neki moški, ki se je zanimal za resnico, posodil čoln, tako da smo lahko sporočilo predvajali tudi po reki Burnett, ki teče skozi mesto. Aubrey in Clive sta bila v čolnu z zvočno opremo in se vozila po reki, jaz pa sem čakal pri dvorani, ki smo jo najeli. Tisto noč je posnetek gromkega glasu Josepha F. Rutherforda, ki je služil na svetovnem sedežu Jehovovih prič, donel po Bundabergu in oznanjal krepko biblijsko sporočilo. To so bili zares razburljivi časi, ki so od Božjega ljudstva zahtevali vero in pogum.

Vojna prinese še več izzivov

Septembra 1939 se je pričela druga svetovna vojna. Kmalu zatem je v angleškem Stražnem stolpu, v izdaji od 1. novembra, izšel članek, ki je razpravljal o nevtralnosti kristjanov do politike in vojne. Kasneje sem bil vesel, da sem preučil ta času primeren članek. Medtem smo po treh letih skupne službe vsi trije dobili dodelitve, ki so nas popeljale po ločenih poteh. Mene so postavili za potujočega nadzornika v severnem delu zvezne države Queensland, dodelitev, ki je pogosto preizkusila moje zaupanje v Jehova.

Avgusta 1940 sem služil v občini Townsville, v kateri so bili štirje pionirji – Percy in Ilma Iszlaub * ter brat in sestra Norman in Beatrice Bellotti. Šest let pozneje je Beatrice postala moja žena. Ko smo nekega sobotnega večera nehali pričevati na ulici, sta me napadla moška, kot sem omenil na začetku. Toda ta krivica me je le še utrdila v odločenosti, da služim Jehovu.

Na severu sta pridno pionirali sestri Una in Merle Kilpatrick. Z njima sem na oznanjevanju preživel prijeten dan, nato pa sta me prosili, da ju s čolnom prepeljem na drugo stran reke, kjer je stanovala neka družina, ki se je zanimala za resnico. To je pomenilo, da sem moral plavati na drugo stran reke, kjer je bil privezan čoln, potem naj bi veslal nazaj, da bi pobral sestri, in se nato vrnil še enkrat na drugo stran reke. Ko sem priplaval do čolna, sem ugotovil, da ni vesel! Kasneje smo izvedeli, da jih je nekdo, ki je  bil nasproten resnici, skril. Toda ta njegova nakana nas ni ustavila. Veliko let sem bil reševalec na kopališču, zato sem še vedno znal dobro plavati. Tako sem si vrv privezal okoli pasu in čoln vlekel preko reke do deklet ter ju nato v čolnu odvlekel nazaj. Jehova je naš trud blagoslovil, saj so člani te družine kasneje postali Priče.

Pod okriljem Jehovove roke

Vojska je iz varnostnih razlogov postavila cestno zaporo v bližini mesta Innisfail. Ker sem živel znotraj tega območja, sem lahko dobil prepustnice, ki pa so bile brez vrednosti, kadar so nas želeli obiskati predstavniki podružničnega urada Jehovovih prič. Da bi te brate spravil čez cestno zaporo, sem jih skril v prostor pod zadnjim sedežem mojega avtomobila.

Takrat smo dobili le določeno majhno količino bencina, zato so bila mnoga vozila opremljena z napravo, ki je proizvajala plin. Ta naprava je vnetljiv plin, ki ga je oddajalo razgreto oglje, dovajala v motor. Ponavadi sem potoval ponoči in imel vreče z ogljem naložene nad prostorom, v katerem se je skrival brat. Ko sva prispela do cestne zapore, sem stražarje zamotil tako, da sem pustil motor teči pod visokimi vrtljaji, in poskrbel, da je bila posoda, v kateri je gorelo oglje, razbeljena. Neke take noči sem zavpil stražarjem: »Če ugasnem motor, potem mešanica plina in zraka ne bo več prava in bom težko ponovno zagnal motor.« Zaradi vročine, hrupa in saj so stražarji na hitro pregledali avtomobil ter me spustili naprej.

V tistih dneh so mi zaupali, da v Townsvillu organiziram zborovanje za tamkajšnje Priče. Hrana je bila racionirana in da bi jo dobili, kolikor smo je potrebovali, smo si morali priskrbeti dovoljenje pri tamkajšnjem sodniku. V istem obdobju so bili nekateri naši krščanski bratje zaprti zaradi nevtralnosti. Zato sem se, ko sem se dogovoril za sestanek s sodnikom, spraševal ‚Ali ravnam modro ali pa drezam v osje gnezdo?‘. Vseeno sem naredil, kot mi je bilo naročeno.

Sodnik je sedel za masivno mizo in rekel, naj se usedem. Ko sem mu povedal, zakaj sem prišel, me je nekaj časa strogo in ostro gledal. Nato se je sprostil in rekel: »Koliko hrane želite?« Dal sem mu seznam najnujnejših potrebščin. Pregledal ga je in dejal: »Mislim, da bo to premalo. Bova raje podvojila.« Iz pisarne sem odšel globoko hvaležen Jehovu, ki mi je dal še eno lekcijo o zaupanju.

Leta 1941 so delo Jehovovih prič v Avstraliji prepovedali. Mnogi so postali sumničavi do nas in nas celo obtoževali, da vohunimo za Japonce! Tako so se nekoč policisti in vojaki pripeljali z dvema tovornjakoma in razdejali kraljestveno farmo, zemljišče v Atherton Plateau, ki smo ga kupili za pridelovanje hrane. Iskali so reflektor, s katerim naj bi baje dajali znamenja sovražniku. Obtožili so nas tudi, da smo koruzo zasadili tako, da lahko iz zraka prebereš šifro! Seveda se je izkazalo, da so bile vse te obtožbe lažne.

Zaradi prepovedi smo morali biti previdni in tudi domiselni, ko smo dostavljali literaturo. Ko je denimo izšla knjiga Children (Otroci), sem v Brisbaneu vzel škatlo teh knjig, odpotoval z vlakom proti severu in na postajah v krajih, kjer so bile občine, pustil nekaj knjig. Da bi policiste in vojake odvrnil od tega, da bi škatlo odprli, sem s sabo nosil list krožne žage, ki sem ga z jermenom privezal na škatlo, preden sem izstopil. Čeprav preprosta potegavščina, ki pa ni nikoli zatajila. Na veliko olajšanje Jehovovega ljudstva je bila prepoved, ki jo je neki sodnik opisal kot »samovoljno, muhasto in zatiralsko«, junija 1943 preklicana.

Vpoklic k vojakom

Leto poprej smo bili Aubrey Wills, Norman Bellotti in jaz vpoklicani k vojakom. Aubreyja in Normana so na sodišče poklicali teden dni prej kot mene in ju obsodili na šest mesecev zaporne kazni. V tistem času so na poštnem uradu zaplenili revije Stražni stolp, ki so bile naslovljene na znane Priče, ne pa tudi tistih, ki so bile namenjene drugim naročnikom. Naša naloga je bila,  da najdemo koga od teh ljudi, naredimo kopije revij in jih razdelimo Sopričam. Tako smo redno dobivali duhovno hrano.

Ko so tudi mene po pričakovanjih obsodili na šest mesecev zapora, sem se, kot so me poučili v podružničnem uradu v Sydneyju, takoj pritožil. Naš cilj je bil, da začetek prestajanja kazni nekoliko zavlečemo, dokler ne bi podružnica postavila nekoga drugega, da bi skrbel za delo. Ta čas, ko sem še bil svoboden, sem izkoristil za obisk 21 Prič, ki so bili zaprti v severnem delu Queenslanda. Večina jih je bila v enem zaporu in tamkajšnji upravnik nas je sovražil. Ko sem ga spomnil, da duhovniki drugih religij lahko obiskujejo svoje vernike, se je razjezil. »Če bi bilo po moje,« je zavpil name, »bi vse Jehovove priče postavil v vrsto in jih postrelil!« Stražarji so me na hitro pospremili ven.

Ko so na sodišču obravnavali mojo pritožbo, so mi uradno določili zagovornika, kot je to zahteval zakon. Vendar sem se moral v resnici sam zagovarjati, kar je pomenilo, da sem se moral močno zanašati na Jehova. On pa me v zameno ni pustil na cedilu. (Luka 12:11, 12; Filipljanom 4:6, 7) Še sam sem bil presenečen, ko so pritožbo ugodno rešili zato, ker so v obtožbi našli slovnične napake!

Leta 1944 so mi dodelili velik okraj, ki je zajemal vso južno Avstralijo, severni del Viktorije in prestolnico Novega Južnega Walesa, Sydney. Naslednje leto so po vsem svetu uvedli javne govore. Vsak govornik se je moral sam pripraviti na svoj govor, in to na temelju očrta, ki ga je priskrbela organizacija in je bil dolg eno stran. Enourni govori so bili nov izziv, ki smo ga sprejeli s popolnim zaupanjem v Jehova, in on je blagoslovil naš trud.

Poroka in nove odgovornosti

Julija 1946 sva se z Beatrice Bellotti poročila in skupaj pionirala. Najin dom je bila prikolica na kolesih oziroma bivalnik. Decembra 1950 se nama je rodil edini otrok, hči Jannyce (Jann). Pionirali smo v različnih krajih, tudi v mestu Kempsey, Novi Južni Wales, kjer smo bili takrat edini Priče. Vsako nedeljo smo odšli v tamkajšnjo občinsko dvorano, kjer sem imel javni govor, na katerega smo ljudi vabili z letaki. Nekaj mesecev sta bili Beatrice in mala Jann moje edino občinstvo. Toda ni trajalo dolgo, ko so prikapljali še drugi. Danes sta v Kempseyju dve uspešni občini.

Ko je bilo Jann dve leti, smo se ustalili v Brisbaneu. Po koncu njenega šolanja smo vsi trije štiri leta pionirali v mestu Cessnock (Novi Južni Wales), nato pa smo se vrnili v Brisbane, da bi pomagali Beatricini mami, ki je bila bolna. Trenutno imam prednost, da služim kot starešina v občini Chermside.

Z Beatrice sva hvaležna Jehovu za neštete blagoslove, tudi za prednost, da sva lahko 32 ljudem pomagala, da so ga spoznali. Osebno se Jehovu zahvaljujem za svojo drago ženo, ki je, čeprav nežna in blaga, vedno bila neustrašna borka za biblijsko resnico. Zaradi ljubezni do Boga, njenega zaupanja Vanj in njenega ‚preprostega očesa‘, je bila zares prava žena in mati. (Matej 6:22, 23; Pregovori 12:4) Z njo ob strani lahko iz vsega srca rečem: »Blagoslovljen mož, ki se zanaša na GOSPODA.« (Jeremija 17:7)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 9]

S tem avtomobilom, ki je bil opremljen z ozvočenjem, smo oznanjevali v severnem delu Queenslanda

[Slika na strani 10]

Med deževnim obdobjem v severnem delu Queenslanda sem sestrama Kilpatrick pomagal prestavljati avtomobil

[Slika na strani 12]

Na najin poročni dan