‚Oblecite si ponižnost‘

IZHAJAL je iz znanega mesta. Imel je rimsko državljanstvo in najverjetneje je bil iz ugledne družine. Ta človek, po imenu Savel, je imel najboljšo izobrazbo, ki si jo je bilo mogoče pridobiti v prvem stoletju n. št. Govoril je vsaj dva jezika in pripadal dobro znani judovski verski skupini – farizejem.

Savel se je prav gotovo naučil, da mora na preproste ljudi gledati zviška in da mora biti ponosen na svojo pravičnost. (Luka 18:11, 12; Apostolska dela 26:5) Njegovi somišljeniki, farizeji, so se imeli za več vredne od drugih, godilo jim je, da so nanje gledali kot na pomembne ljudi, in niso se branili laskavih nazivov. (Matej 23:6, 7; Luka 11:43) Zaradi druženja s takšnimi ljudmi je Savel najverjetneje postal ošaben. Vemo, da je goreče preganjal kristjane. Leta kasneje, ko je bil že apostol Pavel, je zase rekel, da je nekdaj bil »bogokletnik, preganjalec in predrznež«. (1. Timoteju 1:13)

Da, Savel je postal kristjan, apostol Pavel, in popolnoma spremenil svojo osebnost. Kot krščanski apostol je ponižno priznal, da je »nižji od najnižjega med vsemi svetimi«. (Efežanom 3:8) Bil je uspešen evangelizator, toda zaslug za to ni pripisoval sebi. Raje je vso čast dal Bogu. (1. Korinčanom 3:5–9; 2. Korinčanom 11:7) In ravno Pavel je bil tisti, ki je sokristjane opominjal: »Oblecite [si] najglobljo sočutnost, prijaznost, ponižnost, blagost in potrpežljivost.« (Kološanom 3:12)

Ali je ta nasvet uporaben tudi v 21. stoletju? Ali je vredno biti ponižen? Ali je ponižnost res lahko znak kreposti?

Ali je vsemogočni Stvarnik ponižen?

Ko razpravljamo o ponižnosti, moramo vedno upoštevati, kako na to lastnost gleda Bog. Zakaj? Zato, ker  je on naš Vrhovni vladar in Stvarnik. V nasprotju z njim moramo mi priznati svoje omejitve. Mi smo odvisni od njega. »Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči,« je v preteklosti dejal modri mož z imenom Elihu. (Job 37:23) Prav res, če samo opazujemo prostrano vesolje okrog nas, nas to navdaja s ponižnostjo! »Povzdignite kvišku oči in glejte,« nas vabi prerok Izaija. »Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; vsled presilne moči njegove in ker je mogočen v krepkoti se niti ena ne pogreša.« (Izaija 40:26)

Čeprav je Bog Jehova vsemogočen, pa je tudi ponižen. Kralj David je k njemu molil takole: »Dal si mi tudi zveličanja svojega ščit, in ljubeznivost [ponižnost, NW] tvoja me je poveličala.« (2. Samuelova 22:36) Bog je ponižen v tem smislu, da skrbi za ponižne ljudi, ki se trudijo, da bi mu ugodili, in je z njimi usmiljen. Iz nebes se tako rekoč sklanja, da bi prijazno ravnal z bogaboječimi ljudmi. (Psalm 113:5–7)

Nadalje Jehova tudi ceni svoje ponižne služabnike. Apostol Peter je napisal: »Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa izkazuje nezasluženo dobrotljivost.« (1. Petrovo 5:5) Glede tega, kako Bog gleda na ponos, je neki biblijski pisec dejal: »Gnusoba je GOSPODU vsak prevzetni [ponosni, NW] v srcu.« (Pregovori 16:5) Zakaj pa lahko rečemo, da je ponižnost znamenje kreposti?

Kaj ponižnost ni

Ponižnost ni isto kot poniževanje. V nekaterih starodavnih kulturah je bil tipičen ponižen človek suženj – strahopeten, ubog in pomilovanja vreden posameznik. Nasprotno temu pa je v Bibliji poudarjeno, da ponižnost prinaša spoštovanje. Neki modrec je denimo napisal: »Plačilo krotkosti [ponižnosti, SSP] in strahu GOSPODOVEGA je bogastvo in čast in življenje.« (Pregovori 22:4) In v Psalmu 138:6 beremo: »Vzvišen je GOSPOD, vendar gleda na nizkega [ponižnega, NW], a prevzetnega spozna oddaleč.«

To, da je človek ponižen, ne pomeni, da nima nobenih sposobnosti oziroma da ni sposoben ničesar doseči. Jezus Kristus denimo  ni nikoli zanikal, da je Jehovov edinorojeni Sin, in nikoli se ni pretvarjal, da je njegova služba na zemlji nepomembna. (Marko 14:61, 62; Janez 6:51) Vendar je Jezus pokazal ponižnost tako, da je zasluge za svoja dela pripisal svojemu Očetu in da je moč uporabljal za to, da je služil in pomagal drugim, ne pa da bi jim vladal in jih zatiral.

Znamenje kreposti

Nedvomno so Jezusa Kristusa njegovi sodobniki poznali po tem, da je opravljal ‚mogočna dela‘. (Apostolska dela 2:22) Pa vendar je bil v očeh nekaterih ‚najnižji izmed ljudi‘. (Daniel 4:17) Jezus pa ni le skromno živel, temveč je tudi vedno znova učil, koliko je vredna ponižnost. (Luka 9:48; Janez 13:2–16) Vendar pa zaradi ponižnosti ni bil slabič. Neustrašno je branil Očetovo ime in povsem opravil svojo nalogo. (Filipljanom 2:6–8) V Bibliji je opisan kot pogumen lev. (Razodetje 5:5) Iz Jezusovega zgleda torej vidimo, da gre ponižnost v korak z moralno pokončnostjo in značajnostjo.

Medtem ko si prizadevamo privzgojiti pravo ponižnost, pa ugotovimo, da se moramo zares potruditi, da bi ta lastnost postala del našega življenja. To pomeni, da se vedno podrejamo Božji volji in da ne ravnamo po liniji najmanjšega odpora oziroma da ne podležemo mesenim nagibom. Za razvijanje ponižnosti potrebujemo moralno moč, saj moramo pustiti ob strani lastne želje, da bi lahko služili Jehovu in se nesebično razdajali za druge.

Nagrada za ponižnost

Ponižen človek ni ponosen oziroma samoljuben. (Efežanom 4:2) Takšen ima o sebi stvarno mnenje – o svojih krepostih in šibkostih, o uspehih in spodrsljajih. Glede tega je Pavel dobro svetoval, ko je napisal: »Vsakemu od vas [govorim], naj o sebi ne misli več, kot je treba misliti, temveč naj misli tako, da bo zdravih misli.« (Rimljanom 12:3) Vsi, ki upoštevajo ta nasvet, kažejo, da so ponižni.

Ponižnost pokažemo tudi, ko dobro drugih iskreno postavimo pred svoje lastne želje. Pavel je pod navdihnjenjem kristjanom svetoval: »Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti, temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« (Filipljanom 2:3) To je v skladu z zapovedjo, ki jo je Jezus dal svojim sledilcem: »Kdor [. . .] je med vami največji, naj vam bo strežnik. Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Matej 23:11, 12)

Da, če bomo ponižni, nas bo Bog povišal. Učenec Jakob je to poudaril, ko je zapisal: »Ponižajte se pred Jehovom in on vas bo povišal.« (Jakob 4:10) Kdo si ne želi, da bi ga Bog povišal?

Pomanjkanje ponižnosti je vzrok za številne nemire in spore med skupinami in med posamezniki. Po drugi strani pa ponižni žanjejo dobre rezultate. Veselimo se lahko Božjega odobravanja. (Miha 6:8) Uživamo duševni mir, saj je verjetneje, da bo ponižen človek srečen in zadovoljen, kot pa nekdo, ki je ošaben. (Psalm 101:5) Naši odnosi z družinskimi člani, s prijatelji, sodelavci in  z drugimi bodo boljši in prijetnejši. Ponižni ljudje pazijo, da ne bi postali zoprni in zahtevni – to pa sta lastnosti, zaradi katerih zlahka pride do jeze, hladnih odnosov, zamere in zagrenjenosti. (Jakob 3:14–16)

Da, s privzgajanjem ponižnosti smo na najboljši poti, da bomo z drugimi v dobrih odnosih. Pomaga nam lahko, da se spoprimemo z izzivi, ki jih je v tem sebičnem in tekmovalnem svetu veliko. Apostol Pavel je z Božjo pomočjo premagal ošabnost in ponos, ki sta bila prej del njega. Podobno tudi mi storimo dobro, če zatremo vsako bilko ošabnosti ali mišljenja, da smo boljši od drugih. »Pred propadom gre ponos in pred padcem ošabnost.« (Pregovori 16:18, NW) Če bomo posnemali Pavlov zgled in upoštevali njegov nasvet, bomo videli, kako modro je, da se ‚oblačimo s ponižnostjo‘. (Kološanom 3:12)

[Slika na strani 4]

Pavel se je lahko otresel ošabnosti in ponosa

[Slika na strani 5]

Anglo-Australian Observatory/David Malin Images

[Slika na strani 7]

Ponižnost nam pomaga, da smo z drugimi v dobrih odnosih