Življenjska zgodba

Na poti proti novemu svetu

Pripoveduje Jack Pramberg

V podružničnem uradu Jehovovih prič, ki stoji blizu Arboge, majhnega in slikovitega mesta sredi Švedske, služi več kot 80 prostovoljcev. Tu z ženo Karin živiva in delava. Kako sva prišla sem?

PROTI koncu 19. stoletja se je 15-letno dekle iz Švedske preselilo v Združene države. V domu za priseljence v New Yorku je spoznala švedskega mornarja. Zaljubila sta se, se poročila in dobila sina – mene. Rodil sem se leta 1916, med prvo svetovno vojno, v Bronxu v New Yorku.

Kmalu zatem smo se preselili v Brooklyn, samo nekaj blokov stran od soseske Brooklyn Heights. Oče mi je kasneje pripovedoval, da sva se z majhno jadrnico peljala blizu brooklynskega mosta, ki je dobro viden s svetovnega sedeža Jehovovih prič. Tedaj se nisem zavedal, kako zelo bodo dejavnosti v teh stavbah vplivale na moje življenje.

Leta 1918 se je prva svetovna vojna končala in za nekaj časa je bilo konec nesmiselne morije v Evropi. Ko so se vojaki vrnili domov, so se morali spoprijeti z drugačnima sovražnikoma – z brezposelnostjo in revščino. Oče  je menil, da bi se bilo najbolje vrniti na Švedsko, kar smo leta 1923 tudi storili. Nazadnje smo se naselili blizu železniške postaje v majhni vasi Erikstad v okrožju Dalsland. Tam je oče odprl mehanično delavnico, jaz pa sem odraščal in hodil v šolo.

Seme je posejano

Oče je v delavnici slabo zaslužil. Zato se je v zgodnjih 1930-ih vrnil k mornarskemu poklicu. Pustil naju je sama – mamo z mnogimi skrbmi, mene pa pri vodenju delavnice. Nekega dne je mama obiskala svojega svaka, mojega strica Johana. Zelo zaskrbljena zaradi svetovnih razmer ga je vprašala: »Johan, ali bo svet vedno takšen?«

»Ne, Ruth,« je odgovoril. Nato ji je pričel govoriti o Božji obljubi, namreč da bo Bog odstranil hudobijo in po Kraljestvu ustanovil pravično vlado z Jezusom Kristusom kot kraljem, ki bo vladal zemlji. (Izaija 9:6, 7; Daniel 2:44) Pojasnil je, da je Kraljestvo, za katero nas je učil moliti Jezus, pravična vlada, ki bo zemljo spremenila v raj. (Matej 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4)

Te biblijske obljube so mami segle v srce. Na poti domov se je Bogu ves čas zahvaljevala. Vendar nama z očetom ni bilo všeč, da se je mama začela zanimati za religijo. Približno takrat, sredi 1930-ih, sem se preselil v Trollhättan na zahodu Švedske in se zaposlil v neki veliki delavnici. Kmalu sta se tja preselila tudi mama in oče, ki se je pred kratkim vrnil z morja. Tako je bila naša družina zopet združena.

Mama je v tem kraju poiskala Jehovove priče, da bi potešila svojo duhovno lakoto. Priče so se takrat zbirali po domovih, podobno kakor zgodnji kristjani. (Filemonu 1, 2) Nekega dne je prišla vrsta na mamo, da bi bil shod pri njej doma. Zaskrbljena je vprašala očeta, ali lahko povabi svoje prijatelje. Odgovoril ji je: »Tvoji prijatelji so tudi moji prijatelji.«

Tako so se vrata našega doma odprla. Ko so ti ljudje prišli, sem se umaknil iz hiše. Vendar sem se kmalu odločil, da bom ob takšnih priložnostih ostal doma. Priče so mi s svojo prijaznostjo ter s stvarnimi in preprostimi razlagami pomagali, da sem se znebil vseh predsodkov. V mojem srcu je pričelo rasti seme – upanje na prihodnost.

Odidem na morje

Kakor mojemu očetu je očitno tudi meni morska voda že v krvi, saj sem se tudi jaz podal na morje. Hkrati pa sem se vse bolj pričel zavedati svojih duhovnih potreb. Ko se je ladja ustavila v pristanišču, sem vedno skušal priti v stik z Jehovovimi pričami. V Amsterdamu na Nizozemskem sem odšel na pošto in vprašal, kje bi jih lahko našel. Po krajšem klepetu so mi dali naslov, kamor sem nemudoma odhitel. Pri vratih me je prisrčno pozdravila desetletna deklica. Čeprav sem bil tujec, me je takoj prevzel občutek, da se z njo in njeno družino že dolgo poznam – kaj takega občutiš, ko si med čudovito mednarodno bratovščino!

 Resda nismo govorili istega jezika, vendar smo se vseeno razumeli. Ko so mi pokazali koledar in vozni red vlakov ter pričeli risati zemljevid, sem vedel, da bo v bližnjem mestu Haarlem zborovanje. Obiskal sem ga in kljub temu da nisem razumel niti besede, mi je bilo izjemno všeč. Ko sem videl Priče, kako ljudem izročajo vabila za nedeljski javni govor, sem se jim želel pridružiti. Zato sem pobiral vabila, ki so jih ljudje zavrgli, in jih znova ponujal.

Nekoč je ladja, na kateri sem delal, pristala v Buenos Airesu v Argentini in tam sem pozno zvečer poiskal podružnični urad Jehovovih prič. V zgradbi sta bila pisarna in skladišče. Za mizo je sedela ženska, ki je pletla, deklica, verjetno njena hčerka, pa se je igrala s punčko. Zraven je bil moški, ki je s police jemal knjige, med katerimi je bila tudi knjiga Stvarjenje v švedščini. Ko sem gledal njihove srečne in prijazne obraze, sem začutil, da bi tudi sam rad postal Jehovova priča.

Na poti domov se je na našo ladjo vkrcala tudi posadka kanadskega vojaškega letala, ki je strmoglavilo ob obali Nove Fundlandije. Nekaj dni kasneje nas je blizu Škotske zajela angleška bojna ladja. Odvedli so nas v Kirkwall na Orkneyjskih otokih, da bi nas zaslišali. Začela se je druga svetovna vojna, saj so septembra 1939 Hitlerjeve nacistične enote vdrle na Poljsko. Po nekaj dneh so nas izpustili in brez težav smo se vrnili na Švedsko.

Švedska je postala moj dom v dvojnem smislu – v fizičnem in duhovnem. Sedaj sem res želel pripadati Božjemu ljudstvu in nisem hotel izpuščati priložnosti, da bi se z njimi zbiral k čaščenju. (Hebrejcem 10:24, 25) Srečen sem, ko se spominjam, da sem kot mornar vedno pričeval drugim mornarjem, in vem, da je eden od njih postal Priča.

Posebna veja službe

V zgodnjih 1940-ih sem obiskal podružnični urad Jehovovih prič v Stockholmu. Sprejel me je Johan H. Eneroth, brat, ki je takrat nadziral oznanjevalsko delo na Švedskem. Ko sem mu povedal, da želim oznanjevati polnočasno kot pionir, me je pozorno pogledal in vprašal: »Ali verjameš, da je to Božja organizacija?«

»Da,« sem mu odgovoril. Nato sem se 22. junija 1940 krstil in pričel služiti v tej podružnici s prelepo okolico, obdan s čudovitimi sodelavci. Konce tednov smo preživljali na oznanjevanju. Poleti smo se s kolesi pogosto odpravili na oddaljena področja in ves konec tedna izkoristili za oznanjevanje, spali pa smo na kopicah sena.

Toda večinoma smo oznanjevali od hiše do hiše v Stockholmu in njegovi okolici. Nekoč sem v neki kleti opazil moškega, ki je ves razdražen popravljal bojler. Zato sem zavihal rokave in mu pomagal. Ko sva bojler, ki je puščal, popravila, me je moški hvaležno pogledal in dejal: »Mislim, da ste prišli z drugim namenom. Zato stopiva gor, si umijva roke in nato spijva skodelico kave.« To sva tudi storila in ko sva pila kavo, sem mu lahko pričeval. Sčasoma se mi je pridružil na krščanski poti.

Na Švedskem so ljudje čutili vpliv vojne, čeprav je bila država uradno nevtralna. Precejšnje število moških, tudi mene, so vpoklicali k vojakom. Ko sem zavrnil sodelovanje na vojaških vajah, so me večkrat za krajši čas zaprli. Pozneje pa so me poslali v delovno taborišče. Mlade priče so pogosto poklicali pred sodnike in tako smo jim lahko pričevali o Božjem kraljestvu. S tem se je izpolnila Jezusova prerokba: »Zaradi mene vas bodo vlačili pred deželne upravitelje in kralje, njim in narodom v pričevanje.« (Matej 10:18)

Življenje se mi spremeni

Leta 1945 je orožje v Evropi utihnilo. Pozneje istega leta sta iz Brooklyna prišla k nam na obisk Nathan H. Knorr, ki je takrat vodil svetovno delo, in njegov tajnik Milton  Henschel. Izkazalo se je, da je bil njun obisk zelo pomemben za reorganizacijo oznanjevalskega dela na Švedskem in tudi zame. Ko sem slišal za možnost, da bi lahko obiskal Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, sem brez obotavljanja oddal prošnjo.

Že naslednje leto sem sedel v razredu te šole, ki je bila tedaj blizu South Lansinga v New Yorku. Med petmesečnim tečajem sem si pridobil znanje, s katerim sem si poglobil cenjenje do Biblije in Božje organizacije. Ugotovil sem, da so tisti, ki vodijo v vsesvetovnem oznanjevalskem delu, dostopni in obzirni. Poleg tega so skupaj z nami zavzeto delali. (Matej 24:14) Čeprav me to ni presenetilo, sem bil srečen, da sem lahko to videl na lastne oči.

Kmalu je prišel 9. februar 1947, dan, ko smo učenci osmega razreda šole Gilead prejeli diplome. Brat Knorr je objavil, v katere dežele nas bodo poslali. Ko sem prišel na vrsto, je dejal: »Brat Pramberg se vrača na Švedsko, da bo tam služil svojim bratom in sestram.« Moram priznati, da nisem bil ravno navdušen, da se bom vrnil domov.

Čaka me zahtevna naloga

Ko sem se vrnil na Švedsko, sem izvedel za novo vrsto službe, ki je bila uvedena v mnogih državah po svetu, namreč območna služba. Izbrali so me, da bi služil kot prvi območni nadzornik na Švedskem, moja dodelitev pa je obsegala celo državo. Pripravljal in nadzoroval sem vse, kar je bilo povezano s shodi, ki so kasneje postali znani kot okrajni zbori in so potekali v mestih in krajih povsod po Švedski. Ker so bili ti zbori za nas nekaj novega, sem imel na voljo le skopa navodila. Z bratom Enerothom sva se usedla in sestavila program, kakor sva najbolje znala. Zelo me je skrbelo, kako bom zmogel opravljati to službeno prednost, zato sem znova in znova molil k Jehovu. Območno službo sem imel prednost opravljati 15 let.

V tistih dneh je bilo težko najti primeren prostor za takšne zbore. Zadovoljiti smo se morali s plesnimi dvoranami in podobnimi prostori, ki so bili pogosto slabo ogrevani, večkrat pa tudi zanemarjeni. V prav takšnem prostoru je potekal zbor v Rökiu na Finskem. Dvorana je bila star družabni center, ki je bil že precej časa zapuščen. Zunaj je pri temperaturi –20 stopinj Celzija divjal snežni vihar. Zato smo zakurili dve veliki peči, narejeni iz sodov za nafto. Toda nismo vedeli, da so si v dimniku ptice napravile gnezda. Kar naenkrat je bil ves prostor v dimu! Vendar smo ogrnjeni v plašče in s pekočimi očmi vsi ostali na svojih mestih. Zaradi tega pripetljaja smo si ta zbor še posebej zapomnili.

V navodilih za organiziranje teh tridnevnih okrajnih zborov je tudi pisalo, da je treba delegatom priskrbeti hrano. Sprva nismo imeli niti opreme niti izkušenj, da bi za to  lahko poskrbeli. Toda imeli smo čudovite brate in sestre, ki so se z veseljem lotili tega izziva. Dan pred zborom si jih lahko videl, kako sklonjeni nad vedro lupijo krompir in si medtem pripovedujejo doživetja ter uživajo. Med brati in sestrami, ki so ob takšnih priložnostih marljivo delali skupaj, so se spletla mnoga trajna prijateljstva.

Druga značilnost našega dela v tistih časih je bila, da smo hodili naokrog s transparenti, s katerimi smo najavljali okrajni zbor. V koloni smo šli skozi mesto ali vas in ljudi vabili na javni govor. Ljudje so večinoma bili prijazni in spoštljivi. Nekoč je bilo na ulici v kraju Finspång polno delavcev, ki so prihajali iz tovarne. Nenadoma je eden od njih zavpil: »Fantje, poglejte, tu je skupina ljudi, ki jih Hitler ni mogel premagati!«

Pomemben dogodek v mojem življenju

Moje življenje potujočega služabnika se je kmalu spremenilo, ko sem spoznal čudovito dekle po imenu Karin. Povabili so naju na mednarodno zborovanje, ki je bilo julija 1953 na Jenkijskem stadionu v New Yorku. V ponedeljek, 20. julija, naju je tam med odmorom poročil Milton Henschel. Za ta slavni bejzbolski stadion je bil to nenavaden dogodek. Potem ko sva v potujočem delu služila do leta 1962, so naju povabili, naj se pridruživa švedski betelski družini. Sprva sem delal na oddelku za revije. Ker pa sem izučen za mehanika, so mi nato zaupali nalogo, da sem vzdrževal tiskarske in druge stroje v podružnici. Karin je več let delala v pralnici. Sedaj pa že mnogo let služi kot korektorica.

Kako razgibano, smiselno in srečno je bilo najino življenje vseh teh dobrih 54 let, odkar Jehovu služiva kot zakonca! Jehova resnično blagoslavlja svojo organizacijo, ki jo sestavljajo ljubeči in marljivi služabniki. Leta 1940, ko sem pričel služiti v podružnici, je bilo na Švedskem le 1500 Prič. Sedaj pa jih je več kot 22.000. V drugih delih sveta je porast še večji, tako da nas je sedaj po vsem svetu več kot šest milijonov in pol.

Jehova s svojim duhom podpira naše delo, zato je v naših simboličnih jadrih stalno veter. Z očmi vere brez strahu zremo preko nemirnega morja današnjega človeštva. Neposredno pred seboj jasno vidimo Božji novi svet. S Karin sva hvaležna Bogu za vso njegovo dobroto. V molitvi ga vsak dan prosiva za moč, da bi lahko še naprej ostala značajna ter navsezadnje dosegla najin cilj – Božje odobravanje in večno življenje! (Matej 24:13)

[Slika na strani 12]

V maminem naročju

[Slika na strani 13]

Tu sva se z očetom peljala z majhno jadrnico v zgodnjih 1920-ih

[Slika na strani 15]

S Hermanom Henschlom (Miltonovim očetom) v šoli Gilead leta 1946

[Slika na strani 16]

Poročila sva se 20. julija 1953 na Jenkijskem stadionu