Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Poudarki Matejevega evangelija

Poudarki Matejevega evangelija

Jehovova beseda je živa

Poudarki Matejevega evangelija

PRVI, ki je napisal vznemirljivo pripoved o Jezusovem življenju in službi, je bil Matej, tesen tovariš Jezusa Kristusa in nekdanji pobiralec davkov. Matejev evangelij, ki povezuje Hebrejske spise s Krščanskimi grškimi spisi, je bil dokončan okoli leta 41 n. št. in je bil prvotno napisan v hebrejščini, zatem pa preveden v grščino.

V tej ganljivi in vsebinsko bogati knjigi, ki je bila očitno namenjena predvsem Judom, je Jezus živo opisan kot obljubljeni Mesija, Božji sin. Če jo zelo pozorno beremo, nam bo njeno sporočilo okrepilo vero v pravega Boga, njegovega Sina in Božje obljube. (Heb. 4:12)

»NEBEŠKO KRALJESTVO SE JE PRIBLIŽALO«

(Mat. 1:1–20:34)

Matej se v evangeliju osredinja predvsem na temo o Kraljestvu in na Jezusove nauke, četudi zaradi tega dogodkov ne opisuje natanko po časovnem vrstnem redu. Govor na gori denimo uvrsti na začetek knjige, čeprav ga je Jezus povedal približno na polovici svojega služenja na zemlji.

Jezus med služenjem v Galileji dela čudeže, poučuje 12 apostolov, kako naj prav služijo Bogu, obsodi farizeje in pove ponazoritve o Kraljestvu. Nato odide iz Galileje in prispe »na mejna področja Judeje onstran Jordana«. (Mat. 19:1) Po poti pove svojim učencem: ‚V Jeruzalem gremo in Sina človekovega bodo obsodili na smrt, tretji dan pa bo obujen.‘ (Mat. 20:18, 19)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

3:16 – Kako so se ob Jezusovem krstu ‚odprla nebesa‘? S tem je bilo najverjetneje nakazano, da se je Jezusu takrat vrnil spomin na predčloveško bivanje v nebesih.

5:21, 22 – Ali je to, da kdo da duška svoji jezi, res huje od tega, da jo goji v sebi? Jezus je posvaril, da človek, ki v sebi goji močno jezo do svojega brata, resno greši. Toda če da svoji jezi duška, tako da mu izreče kakšno zaničljivo besedo, greši še huje, saj bi se za kaj takšnega moral zagovarjati pred višjim sodiščem, in ne zgolj pred običajnim.

5:48 – Ali smo res lahko »popolni, kakor je popoln [naš] nebeški Oče«? Da, v relativnem smislu smo lahko takšni. Jezus je pred tem razpravljal o ljubezni, pri čemer je poslušalce spodbujal, naj posnemajo Boga in naj bodo popolni oziroma celoviti v svoji ljubezni. (Mat. 5:43–47) Kako pa bi lahko bili takšni? Tako da bi se v svoji ljubezni razširili in ljubili tudi svoje sovražnike.

7:16 – Po katerih »sadovih« je mogoče prepoznati pravo religijo? K tem sadovom ne spada le naše vedenje, temveč tudi verovanje oziroma nauki, v katere verjamemo.

10:34–38 – Ali je za družinske spore krivo svetopisemsko sporočilo? Nikakor. Do sporov prihaja zaradi stališča, ki ga pokažejo neverujoči družinski člani. Če ti zavračajo krščanstvo ali mu nasprotujejo, se v družini pojavijo razdori. (Luk. 12:51–53)

11:2–6 – Zakaj je Janez vprašal Jezusa, ali je res on »Tisti, ki prihaja«, ko pa je v preteklosti slišal, kako je Bog Jezusu potrdil svojo naklonjenost, in je zato vedel, da je Mesija? Morda je Janez to vprašal Jezusa zato, ker je želel dobiti potrdilo tudi od njega samega. Hotel pa je tudi izvedeti, ali bo za njim prišel kdo ‚drug‘ s kraljevsko oblastjo in izpolnil pričakovanja Judov. Jezus mu je v odgovoru pokazal, da za njim ne bo nikogar več.

19:28 – Koga predstavlja ‚dvanajst Izraelovih rodov‘, ki bodo sojeni? Ti rodovi ne predstavljajo 12 rodov duhovnega Izraela. (Gal. 6:16; Raz. 7:4–8) Apostoli, ki jim je govoril Jezus, naj bi nekoč postali del duhovnega Izraela, ne pa sodniki drugih članov svojega razreda. Z njimi je Jezus ‚sklenil zavezo za kraljestvo‘, da bi bili Bogu za »kraljestvo in duhovnike«. (Luk. 22:28–30; Raz. 5:10) Člani duhovnega Izraela naj bi nekoč »sodili svet«. (1. Kor. 6:2) Zato ‚dvanajst Izraelovih rodov‘, ki jih bodo sodili tisti na nebeških prestolih, očitno predstavlja ljudi, ki niso del razreda kraljev in duhovnikov. To skupino je predpodabljalo že 12 neduhovniških rodov na spravni dan. (3. Mojz., 16. pogl.)

Pouk za nas:

4:1–10. Iz te pripovedi lahko spoznamo, da je Satan stvarna oseba in ne zgolj lastnost, zloba. Kadar nas hoče izkušati, izkorišča »želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje [. . .] življenjskih sredstev«. Toda če bomo ravnali po svetopisemskih načelih, bomo lahko ostali zvesti Bogu. (1. Jan. 2:16)

5:1–7:29. Zavedajmo se svojih duhovnih potreb. Delajmo za mir. Zavračajmo nemoralne misli. Držimo svojo besedo. V molitvah dajmo duhovnim rečem prednost pred gmotnimi. Bodimo bogati pred Bogom. Najprej iščimo Kraljestvo in Božjo pravičnost. Ne obsojajmo. Izpolnjujmo Božjo voljo. Kakšne praktične stvari izvemo iz govora na gori!

9:37, 38. Morali bi ravnati v skladu s svojo prošnjo Gospodarju, naj »na svojo žetev pošlje delavce«, tako da bi goreče sodelovali pri pridobivanju učencev. (Mat. 28:19, 20)

10:32, 33. Nikoli naj se ne bi bali govoriti o svoji veri.

13:51, 52. S tem da razumemo kraljestvene resnice, je povezana odgovornost, da te dragocenosti delimo z drugimi in jim tako pomagamo, da jih doumejo tudi sami.

14:12, 13, 23. Za smiselno poglobljeno premišljevanje potrebujemo samoto. (Mar. 6:46; Luk. 6:12)

17:20. Da bi lahko premagali goram podobne ovire, ki nam preprečujejo duhovno napredovanje, in se uspešno spoprijeli s težavami, potrebujemo vero. Svoje vere v Jehova in njegove obljube ne bi smeli jemati nalahko, temveč bi jo morali nenehno krepiti. (Mar. 11:23; Luk. 17:6)

18:1–4; 20:20–28. Zaradi človeške nepopolnosti in verskega okolja, v katerem se je poudarjal položaj, so se Jezusovi učenci preveč ukvarjali z lastno pomembnostjo. Morali bi gojiti ponižnost, in sicer tako, da se varujemo grešnih teženj in ohranimo pravi pogled na odgovornosti in prednosti.

»SIN ČLOVEKOV BO IZROČEN«

(Mat. 21:1–28:20)

Devetega nisana leta 33 n. št. Jezus prijezdi v Jeruzalem »na oslu«. (Mat. 21:5) Naslednji dan gre v tempelj in ga očisti. Enajstega nisana tam poučuje, obsodi pismarje in farizeje, nato pa pove učencem »znamenje [svoje] navzočnosti in sklenitve stvarnosti«. (Mat. 24:3) Naslednjega dne jim reče: »Vi veste, da bo čez dva dni pasha. In Sin človekov bo izročen, da ga bodo pribili na kol.« (Mat. 26:1, 2)

Napoči 14. nisan. Zatem ko Jezus vpelje slovesnost v spomin na svojo naglo se bližajočo smrt, ga izdajo, primejo, mu sodijo, nato pa ga pribijejo na kol. Tretjega dne vstane od mrtvih. Preden se obujeni Jezus vzdigne v nebesa, zapove svojim sledilcem tole: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« (Mat. 28:19)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

22:3, 4, 9 – Kdaj so izšla ta tri vabila na svatbo? Prvo vabilo k zbiranju razreda neveste je izšlo leta 29 n. št., ko je Jezus s svojimi sledilci pričel oznanjevati, in je trajalo do leta 33 n. št. Drugo vabilo se je razlegalo vse od binkošti leta 33 n. št., ko je bil na učence izlit sveti duh, pa do leta 36 n. št. Obe sta bili namenjeni samo Judom, judovskim spreobrnjencem in Samarijanom. Tretje vabilo pa je bilo namenjeno ljudem na cestah zunaj mesta, torej neobrezanim Nejudom, in se je pričelo razlegati leta 36 n. št., ko se je h krščanstvu spreobrnil rimski stotnik Kornelij, ter sega še v naše dni.

23:15 – Zakaj je bil spreobrnjenec farizejev ‚dvakrat bolj vreden gehene‘ kakor sami farizeji? Nekateri izmed tistih, ki so jih spreobrnili farizeji, so bili morda predtem hudi grešniki. Toda ko so se spreobrnili in privzeli skrajnostne poglede farizejev, so postali še slabši od njih samih, saj so verjetno postali še bolj skrajnostni kakor njihovi od Boga obsojeni učitelji. Zato so bili v primerjavi z judovskimi farizeji ‚dvakrat bolj vredni gehene‘.

27:3–5 – Zakaj je Juda začela peči vest? Nič ne kaže, da bi bilo to, da ga je pekla vest, znamenje iskrenega kesanja. Juda se ni obrnil k Bogu in ga prosil za odpuščanje, temveč je zgolj priznal svoj pregrešek višjim duhovnikom in starešinam. Ker je zagrešil »greh, ki ima za posledico smrt«, so ga povsem upravičeno bremenili občutki krivde in brezupa. (1. Jan. 5:16) Vest ga je pričela peči zato, ker je bil v položaju, iz katerega ni videl izhoda.

Pouk za nas:

21:28–31. To, kar zares šteje pri Jehovu, je, da izpolnjujemo njegovo voljo. On na primer želi, da bi goreče sodelovali pri oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev. (Mat. 24:14; 28:19, 20)

22:37–39. Ti največji zapovedi sta resnično jedrnat povzetek tega, kaj Bog pričakuje od svojih častilcev!

[Slika na strani 31]

Ali goreče sodeluješ pri žetvi?

[Vir slike]

© 2003 BiblePlaces.com

[Slika na strani 31]

Matej se v evangeliju osredinja na temo o Kraljestvu