Poudarki Markovega evangelija
Jehovova beseda je živa
Poudarki Markovega evangelija
MARKOV evangelij je najkrajši izmed vseh štirih evangelijev. To dinamično in dogodkov polno pripoved, ki opisuje tri leta in pol Jezusovega služenja, je napisal Janez Marko kakih 30 let po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.
V tem evangeliju, ki je bil očitno namenjen nejudovskim bralcem, še posebej Rimljanom, pisec opiše Jezusa kot Božjega Sina, ki je delal čudeže in bil zelo dejaven v oznanjevanju. Vendar se ne osredini na to, kar je Jezus učil, temveč na to, kar je delal. Ko bomo posvetili pozornost Markovemu evangeliju, se nam bo okrepila vera v Mesija in bomo še bolj spodbujeni, da bomo kot kristjani goreče oznanjevali Božje sporočilo. (Heb. 4:12)
IZJEMNA OZNANJEVALSKA DEJAVNOST PO GALILEJI
Marko na začetku v zgolj 14 vrsticah opiše dejavnost Janeza Krstnika in omeni, da je Jezus preživel 40 dni v pustinji, nato pa se loti vznemirljive pripovedi o Jezusovi oznanjevalski dejavnosti po Galileji. Pogosto tudi uporabi besedo »takoj«, zaradi česar dobi pripoved prizvok nujnosti. (Mar. 1:10, 12)
Jezus v manj kot treh letih opravi v Galileji tri oznanjevalske akcije. Marko večinoma opiše dogodke po kronološkem vrstnem redu, Jezusov govor na gori in več drugih daljših govorov pa izpusti.
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:15 – Kaj je Jezus hotel reči z besedami »določeni čas se je dopolnil«? S temi besedami je nakazal, da je bil takrat dopolnjen čas, ki je bil določen za to, da prične svojo oznanjevalsko dejavnost. Božje Kraljestvo se je približalo, saj je bil bodoči kralj tega Kraljestva že navzoč. Ljudje pravega srca so se tako lahko odzvali na sporočilo, ki ga je oznanjeval, in naredili vse, kar je bilo potrebno, da bi jim bil Bog naklonjen.
1:44; 3:12; 7:36 – Zakaj Jezus ni hotel, da bi se novice o njegovih čudežih širile vsenaokoli? Ker ni želel, da bi si ljudje ustvarili mnenje o njem na temelju senzacionalnih oziroma izkrivljenih pripovedi. Hotel je, da bi sami prišli do sklepa, da je Kristus, in to na podlagi tega, kar bi videli na lastne oči. (Iza. 42:1–4; Mat. 8:4; 9:30; 12:15–21; 16:20; Luk. 5:14) Izjemo je naredil le pri moškem iz dežele Gerazencev, katerega je ozdravil obsedenosti z demoni. Naročil mu je, naj se vrne domov in pove svojim sorodnikom, kaj se je zgodilo. Vedel je namreč, da bo s tamkajšnjimi prebivalci imel le malo stika, če sploh kaj, saj so ga ljudje rotili, naj odide. Poleg tega je lahko moški, ki ga je Jezus ozdravil, s svojim pričevanjem o tem, kaj dobrega se mu je zgodilo, priskrbel odgovor na vsakršne škodljive govorice, ki bi jih lahko kdo sprožil zaradi izgube svinj. (Mar. 5:1–20; Luk. 8:26–39)
2:28 – Zakaj je Jezus o sebi rekel, da je »Gospodar [. . .] šabata«? »Postava je le senca prihodnjih dobrih stvari,« je napisal apostol Pavel. (Heb. 10:1) Po Postavi je šabat nastopil po šestih delovnih dneh in Jezus je na ta dan ozdravil veliko ljudi. To je predpodabljalo mir, počitek in druge blagoslove, ki se jih bo lahko človeštvo veselilo med tisočletno Kristusovo vladavino po koncu Satanovega zatiralskega vladanja. Zato je Kralj tega Kraljestva tudi »Gospodar šabata«. (Mat. 12:8; Luk. 6:5)
3:5; 7:34; 8:12 – Kako je lahko Marko tako dobro poznal Jezusove občutke? Marko ni bil eden od 12 apostolov niti ni bil Jezusov stalni spremljevalec. Toda glede na starodavno izročilo je dobil veliko podatkov od svojega tesnega tovariša, apostola Petra. (1. Pet. 5:13)
6:51, 52 – Kaj je pisec hotel reči s tem, da učenci niso dojeli »pomena hlebcev«? Jezus je le nekaj ur predtem s samo petimi hlebci in z dvema ribama nahranil 5000 mož ter njihove žene in otroke. Iz tega dogodka naj bi učenci dojeli, da je Jezus dobil moč od Boga Jehova, da je lahko delal čudeže. (Mar. 6:41–44) Če bi doumeli, kolikšno moč je prejel Jezus, ne bi bili tako presenečeni, ko so ga videli čudežno hoditi po vodi.
8:22–26 – Zakaj Jezus slepcu ni povrnil vida naenkrat? Morda je to storil iz obzirnosti do njega. Ker je bil ta človek že dolgo navajen živeti v temi, mu je s tem, da ga je ozdravil postopoma, lahko omogočil, da se je privadil na močno sončno svetlobo.
Pouk za nas:
2:18; 7:11; 12:18; 13:3. Marko v svoji pripovedi pojasni običaje, izraze in verovanja ljudi ter opiše kraje, ki so bili nejudovskim bralcem morda nepoznani. Pojasni denimo, da so se farizeji »postili«, da beseda korban pomeni »Bogu posvečen dar«, da so saduceji govorili, »da ni vstajenja«, in da se je z ‚Oljske gore‘ lahko videlo tempelj. Ker je bil Mesijev rodovnik zanimiv predvsem za Jude, ga v svojem evangeliju sploh ne navede. S tem nam je dober zgled. Na oznanjevanju ali pri govorih na občinskih shodih bi morali upoštevati svoje poslušalce.
3:21. Jezus je imel neverne sorodnike. Zato zna resnično sočustvovati s tistimi, ki jim neverni družinski člani zaradi vere nasprotujejo ali se jim posmehujejo.
3:31–35. Jezus je ob krstu postal Božji duhovni Sin in »Gornji Jeruzalem« mu je postal mati. (Gal. 4:26) Od tedaj naprej so mu bili njegovi učenci bližji in dragocenejši od človeških sorodnikov. Iz tega se naučimo, da bi nam moralo biti v življenju najpomembnejše to, kar je povezano s pravim čaščenjem. (Mat. 12:46–50; Luk. 8:19–21)
8:32–34. Če nam drugi izkažejo zgrešeno prijaznost, bi to morali hitro prepoznati in zavrniti. Kristusov sledilec se mora biti pripravljen ‚odreči samemu sebi‘, kar pomeni, da se mora zatajiti in reči ne svojim sebičnim željam in ciljem. Pripravljen mora biti, da »vzame svoj mučilni kol« – da zaradi tega, ker je kristjan, tudi trpi, če je to treba, se spoprime s sramoto, preganjanjem ali je celo pripravljen umreti. Poleg tega mora ‚hoditi za‘ Jezusom – živeti mora tako, kakor je živel on. Če želimo biti učenci Jezusa Kristusa, moramo postati tako požrtvovalni kakor on in pri tem vztrajati. (Mat. 16:21–25; Luk. 9:22, 23)
9:24. O svoji veri naj nas ne bi bilo sram govoriti z drugimi niti naj se ne bi sramovali prositi za več vere. (Luk. 17:5)
ZADNJI MESEC
Proti koncu leta 32 n. št. pride Jezus »na mejna področja Judeje in na drugo stran Jordana« in pri njem se znova zberejo množice. (Mar. 10:1) Jezus jim oznanjuje, nato pa se napoti v Jeruzalem.
Osmega nisana je Jezus v Betaniji. Pri obedu pristopi k njemu neka ženska in mu izlije na glavo dišavno olje. Nato se zvrstijo dogodki od Jezusovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem do njegovega vstajenja, ki so v pripovedi opisani po kronološkem zaporedju.
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
10:17, 18 – Zakaj je Jezus pokaral nekega moškega, ker ga je imenoval »Dobri učitelj«? S tem da ni hotel sprejeti tega laskajočega naziva, je pokazal, da slava pripada Jehovu in da je pravi Bog tisti, ki je vir vsega dobrega. Poleg tega je tako opozoril na temeljno resnico, da ima samo Bog Jehova, Stvarnik vsega, pravico postaviti merilo za to, kaj je dobro in kaj slabo. (Mat. 19:16, 17; Luk. 18:18, 19)
14:25 – Kaj je Jezus hotel reči, ko je svojim zvestim apostolom dejal »Ne bom več pil od trtnega sadu, vse do dne, ko ga bom pil novega v Božjem kraljestvu«? Jezus s tem nikakor ni hotel povedati, da imajo v nebesih dobesedno vino. Toda ker vino včasih predstavlja veselje, je tako nakazal, kako vesel bo, ko bo v Kraljestvu spet skupaj s svojimi obujenimi maziljenimi sledilci. (Ps. 104:15; Mat. 26:29)
14:51, 52 – Kdo je bil mladenič, ki je »gol pobegnil«? Ker ta dogodek omeni samo Marko, lahko logično sklepamo, da je bil ta mladenič najverjetneje on sam.
15:34 – Ali je Jezus z besedami »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« pokazal pomanjkanje vere? Nikakor. Resda ne vemo zagotovo, zakaj je to dejal, toda morda je s tem pokazal, da čuti, da ga Jehova ne ščiti več, zato da bi bila njegova značajnost povsem preizkušena. Mogoče pa je tudi, da je te besede izrekel zato, ker je želel izpolniti, kar je bilo glede njega napovedano v Psalmu 22:1. (Mat. 27:46)
Pouk za nas:
10:6–9. Božji namen je, da zakonca ostaneta za vedno skupaj. Zato mož in žena svojih zakonskih težav ne skušata na hitro rešiti z razvezo, temveč se z njimi raje spoprimeta tako, da po svojih najboljših močeh udejanjata biblijska načela. (Mat. 19:4–6)
12:41–44. Iz zgleda revne vdove se lahko naučimo, da bi morali biti pri podpiranju pravega čaščenja nesebični.
[Slika na strani 29]
Zakaj je Jezus rekel temu človeku, naj pove svojim sorodnikom, kaj se mu je zgodilo?