Bodimo razumni in uravnovešeni
Bodimo razumni in uravnovešeni
»Spominjaj jih, [. . .] naj bodo razumni.« (TITU 3:1, 2)
1., 2. Kaj v Svetem pismu piše o razumnosti in zakaj je pomembno, da smo takšni?
JEHOVA, naš ljubeči nebeški Oče, je neskončno moder. Ker nas je ustvaril, se k njemu obračamo po vodstvo v življenju. (Ps. 48:14) Krščanski učenec Jakob je napisal: »Modrost, ki je od zgoraj, je predvsem čista, hkrati pa si prizadeva za mir, je razumna, pripravljena ubogati, polna usmiljenja in dobrih sadov, je nepristranska in nehinavska.« (Jak. 3:17)
2 Tudi apostol Pavel je spodbujal: »Naj bo vaša razumnost znana vsem ljudem.« * (Fil. 4:5) Kristus Jezus je Gospod in Glava krščanske občine. (Efež. 5:23) Zato je zelo pomembno, da vsak od nas ravna razumno, kar med drugim pomeni, da se podreja Kristusovemu vodstvu, zna popuščati in se prilagajati drugim ter jim dajati prednost!
3., 4. a) Ponazorite, kakšne so koristi tega, da se človek zna podrejati in dajati prednost drugim. b) O čem bomo razpravljali v nadaljevanju?
3 Kadar razumnost kažemo tako, da se podrejamo in dajemo drugim prednost ter smo pri tem uravnovešeni, nam to koristi. Naj ponazorimo z dvema primeroma: Zatem ko so v Veliki Britaniji odkrili, da teroristi načrtujejo napad, so bili letalski potniki na splošno pripravljeni upoštevati nov predpis, po katerem na letalo ni dovoljeno jemati predmetov, ki so jih v preteklosti lahko imeli pri sebi. Kadar vozimo avtomobil, se zavedamo, da moramo velikokrat dati prednost drugim voznikom – recimo na krožnih križiščih. S takšnim ravnanjem skrbimo, da nihče od udeleženih ni ogrožen in da promet gladko teče.
4 Vendar pa mnogim od nas ni vedno enostavno tako razumno ravnati. Da bi nam bilo lažje, razmislimo o treh stvareh, ki so s tem povezane: o naših motivih za takšno ravnanje, o stališču do tistih, ki imajo določeno oblast, in o tem, kako daleč naj bi bili glede tega pripravljeni iti.
Kaj naj bi bil naš motiv?
5. Kaj je pod Mojzesovo postavo lahko navedlo sužnja na to, da se je odločil ostati pri svojem gospodarju?
5 Pravi motiv za podrejanje, ki je en vidik razumnosti, lahko razberemo iz nekega zgleda iz predkrščanske dobe. Pod Mojzesovo postavo so morali biti Hebrejci, ki so postali sužnji, osvobojeni v sedmem letu služenja ali pa na jubilejno leto, odvisno pač od tega, katero je prej nastopilo. Vendar se je posameznik lahko odločil, da bo ostal suženj. (Beri 2. Mojzesova 21:5, 6.) Kaj je sužnja lahko navedlo, da je storil kaj takšnega? Na to, da ni spremenil svojih razmer, ampak je ostal pod oblastjo gospodarja, ki je z njim lepo ravnal, ga je navedla ljubezen.
6. Kakšno vlogo ima pri tem, da smo pripravljeni dajati prednost drugim, ljubezen?
6 Podobno nas ljubezen do Jehova navede, da mu posvetimo svoje življenje in nato živimo skladno s svojo posvetitvijo. (Rim. 14:7, 8) »Ljubezen do Boga namreč pomeni to, da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme,« je napisal apostol Janez. (1. Jan. 5:3) Takšna ljubezen ne išče svojih koristi. (1. Kor. 13:4, 5) Kadar imamo opravka z drugimi, nas k temu, da z njimi ravnamo razumno in smo jim pripravljeni dati prednost, navaja ljubezen do bližnjega. Ne dovolimo, da v nas prevlada sebičnost, temveč damo njihovo dobro pred svoje lastno. (Fil. 2:2, 3)
7. Kako to, da se znamo prilagajati, vpliva na naše oznanjevanje?
7 Drugim ne bi smeli biti v spotiko niti s svojim govorjenjem niti z dejanji. (Efež. 4:29) Prav zares, ljubezen nas bo spodbujala, da ne bomo storili nič takšnega, s čimer bi ljudi iz drugačnega družbenega okolja in kulture odvrnili od tega, da bi napredovali v služenju Jehovu. Da bi lahko tako ravnali, moramo pogosto kazati svojo razumnost s tem, da se znamo prilagajati. Na primer, misijonarke, ki so se navajene ličiti ali nositi hlačne nogavice, so to pripravljene opustiti, kadar so dodeljene na področja, kjer bi zaradi tega ljudje pričeli dvomiti o njihovi morali oziroma bi bile s tem drugim v spotiko. (1. Kor. 10:31–33)
8. Kako nam ljubezen do Boga pomaga, da se vedemo kot ‚majhni‘?
8 Ker ljubimo Jehova, tudi lažje premagujemo ponos. Ko je med Jezusovimi učenci izbruhnil prepir o tem, kdo izmed njih je največji, je Jezus mednje postavil otroka in pojasnil: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, sprejme tudi mene, in kdor sprejme mene, sprejme tudi njega, ki me je poslal. Kdor se namreč med vsemi vami vede kot majhen, ta je velik.« (Luk. 9:48; Mar. 9:36) Morda se nam je kot posameznikom izredno težko vesti kot ‚majhni‘. Zaradi podedovane nepopolnosti in nagnjenosti k ponosu si morda želimo, da bi bili v očeh drugih videti pomembni, toda bolj ko smo ponižni, lažje nam je biti razumni in drugim dajati prednost. (Rim. 12:10)
9. Kaj moramo priznavati, da bi se lahko podrejali?
9 Kot smo že omenili, kažemo razumnost tudi tako, da se znamo podrejati. Da bi nam to uspelo, moramo priznavati oblast tistih, ki jih je postavil Bog. Vsi pravi kristjani upoštevajo pomembno načelo glavarstva. Apostol Pavel je nanj jasno opozoril, ko je Korinčanom napisal: »Hočem pa, da veste, da je vsakemu možu glava Kristus, ženi je glava mož in Kristusu je glava Bog.« (1. Kor. 11:3)
10. Kaj pokažemo s tem, da se podrejamo Jehovu?
10 S tem da se podrejamo Bogu, pokažemo, da mu zaupamo kot svojemu ljubečemu Očetu. Nič, kar doživljamo, mu ne uide in nas lahko temu primerno nagradi. Na to se je dobro spomniti, kadar drugi z nami ne ravnajo spoštljivo oziroma se razjezijo in se ne obvladajo. Pavel je napisal: »Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.« Temu nasvetu je dodal še napotek: »Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rim. 12:18, 19)
11. Kako lahko pokažemo, da se podrejamo Kristusovemu glavarstvu?
11 Podrejati pa se moramo tudi oblasti, ki jo je postavil Bog v krščanski občini. V prvem poglavju Razodetja o Kristusu Jezusu piše, da v desnici drži »zvezde« občine. (Raz. 1:16, 20) Te »zvezde« v širšem smislu predstavljajo starešinstvo oziroma nadzornike v občini. Takšni nadzorniki se podrejajo vodstvu Jezusa Kristusa in ga posnemajo v njegovem prijaznem ravnanju z drugimi. Vsi v občini se podrejajo »zvestemu in preudarnemu sužnju«, ki ga je Jezus postavil za to, da daje hrano ob pravem času. (Mat. 24:45–47) S tem da smo pripravljeni preučevati ta članek in se po njem v življenju ravnati, kažemo, da se podrejamo Kristusovemu glavarstvu. Tako tudi prispevamo k miru in enotnosti. (Rim. 14:13, 19)
Kako daleč naj gremo?
12. Zakaj ima naše podrejanje in prilagajanje svoje meje?
12 Seveda pa to, da se znamo podrejati in prilagajati drugim, nikakor ne pomeni, da bomo poteptali svojo vero oziroma Božja načela. Kako so se odzvali prvi kristjani, ko so jim verski voditelji ukazali, naj nehajo učiti v Jezusovem imenu? Peter in drugi apostoli so pogumno dejali: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (Apd. 4:18–20; 5:28, 29) Kadar nas torej skuša oblast prisiliti, da bi nehali oznanjevati dobro novico, ne popustimo, res pa morda metode oznanjevanja taktno prilagodimo novim razmeram. Če ne moremo svobodno oznanjevati po hišah, mogoče skušamo najti druge načine, da bi prišli v stik s stanovalci, in s tem še naprej poslušno opravljamo nalogo, ki nam jo je zaupal Bog. Podobno je tudi z našimi shodi. Kadar jih »višje oblasti« prepovejo, se pričnemo manj vpadljivo shajati v manjših skupinah. (Rim. 13:1; Heb. 10:24, 25)
13. Kaj je Jezus rekel o podrejanju tistim, ki so na oblasti?
13 Jezus je v svojem govoru na gori poudaril, da se je oblasti treba podrejati, ko je rekel: »Če te hoče kdo postaviti pred sodišče, da bi prišel do tvojega spodnjega oblačila, mu pusti tudi vrhnje oblačilo. In če te kdo, ki ima oblast, prisili, da greš eno miljo daleč, pojdi z njim dve milji.« (Mat. 5:40, 41) * »Dodatno miljo« pa nam bo tudi lažje »prehoditi«, če nam je mar za druge in jim želimo pomagati. (1. Kor. 13:5; Titu 3:1, 2)
14. Zakaj ne bi smeli nikoli popustiti odpadništvu?
14 Vendar pa nas želja po tem, da bi se znali prilagajati in popustiti, nikoli ne bi smela navesti na to, da bi popustili odpadniškemu mišljenju. Če hočemo, da bi resnica ostala čista, občina pa enotna, moramo biti glede tega jasni in odločni. Glede »lažnih bratov« je apostol Pavel napisal: »Njim se nismo niti za trenutek podredili, da bi bila resnica dobre novice še naprej z vami.« (Gal. 2:4, 5) Čeprav do odpadništva ne pride pogosto, pa so vdani kristjani takrat trdno na strani tega, kar je prav.
Nadzorniki morajo znati popustiti
15. V kakšnem smislu morajo krščanski starešine znati popuščati, kadar se sestanejo?
15 Ena od zahtev, ki jo morajo izpolnjevati tisti, ki so imenovani za nadzornike, je ta, da so razumni, kar med drugim pomeni, da znajo popustiti. Pavel je namreč napisal: »Nadzornik bi torej moral biti [. . .] razumen.« (1. Tim. 3:2, 3) To je še zlasti pomembno takrat, ko se postavljeni bratje sestanejo, da bi razpravljali o občinskih zadevah. Preden nekaj sklenejo, lahko vsak od njih brez zadržkov pove svoje mnenje, če seveda to želi. Posamezni starešina bo med razpravo morda spremenil svoje mnenje, ko bodo drugi opozorili na svetopisemska načela, ki se tičejo zadeve. Zrel starešina ne bo vztrajal pri svojem in se oklepal osebnega mnenja, temveč bo popustil. Skromni in razumni starešine, ki bodo zadevo tako pretehtali ob molitvi, bodo lahko kljub temu, da so imeli na začetku različna mnenja, na koncu enotni. (1. Kor. 1:10; Beri Efežanom 4:1–3.)
16. Kako bi morali ravnati krščanski starešine?
16 Krščanski starešine bi si morali pri vseh svojih dejavnostih prizadevati, da bi podpirali teokratično ureditev. Tako bi morali ravnati tudi takrat, ko skrbijo za Božjo čredo, saj bodo zaradi tega z drugimi lažje obzirni in prijazni. »Pasite Božjo čredo, ki jo imate na skrbi,« je napisal Peter, »pa ne pod prisilo, temveč voljno, niti ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, temveč z vso vnemo.« (1. Pet. 5:2)
17. Kako lahko vsi v občini kažejo, da dajejo drugim prednost in da se znajo podrejati?
17 Starejši člani občine cenijo dragoceno pomoč mlajših in spoštujejo njihovo dostojanstvo. Mlajši pa spoštujejo starejše, ki imajo že dolga leta izkušenj v služenju Jehovu. (1. Tim. 5:1, 2) Krščanski starešine iščejo med brati v občini usposobljene može, ki bi jim lahko zaupali nekatere odgovornosti, in jih usposabljajo, da bi pomagali skrbeti za Božjo čredo. (2. Tim. 2:1, 2) Vsak kristjan bi si moral vzeti k srcu Pavlov navdihnjeni nasvet: »Ubogajte tiste, ki med vami vodijo, in se jim podrejajte, ker bedijo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor. Tako bodo to delali z veseljem, ne pa z zdihovanjem, ker bi vam to bilo v škodo.« (Heb. 13:17)
Kako naj bi ravnali v družini?
18. Zakaj je prav, da se v družini podrejamo in da znamo popuščati?
18 To, da smo razumni, pa je pomembno tudi v družini. (Beri Kološanom 3:18–21.) V Bibliji je opisana vloga vsakega člana krščanske družine. Mož je glava svoji ženi in tisti, ki je v prvi vrsti odgovoren za vzgojo otrok. Žena bi morala priznavati poglavarstvo svojega zakonskega partnerja, otroci pa bi si morali prizadevati ubogati svoje starše, saj to ugaja Gospodu. Vsak član družine lahko prispeva k temu, da v njej vladata mir in enotnost, s tem da zna ustrezno in uravnovešeno popuščati in se podrejati. V Bibliji je omenjenih nekaj zgledov, ki nam bodo to pomagali lažje razumeti.
19., 20. a) Zakaj lahko rečemo, da je Jehova ravnal s svojimi duhovnimi sinovi razumno, Eli pa ne? b) Kaj se iz teh zgledov lahko naučijo starši?
19 Ko je bil Samuel še deček, je bil Eli veliki duhovnik v Izraelu. Vendar sta bila Elijeva sinova Ofni in Pinehas »hudobneža«, ki se »nista [. . .] menila« za Jehova. (Oboje Ekumenska izdaja.) Eliju so prišla na ušesa njuna slaba dejanja, tudi to, da sta nečistovala z ženskami, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. Kako se je odzval? Rekel jima je, da se ne bo mogel v molitvi nihče potegniti zanju, če grešita proti Jehovu. Vendar ju ni discipliniral niti ni storil ničesar, da bi se popravila. Zato sta njegova sinova še naprej delala slabo. Navsezadnje je Jehova upravičeno sklenil, da si zaslužita smrtno kazen. Ko so Eliju sporočili novico o njuni smrti, je tudi sam umrl. Kakšen žalosten konec! Jasno je, da Eli s tem, da je neprimerno popuščal svojima sinovoma – kar pomeni, da jima je dovolil še naprej ravnati hudobno – nikakor ni ravnal pravilno. (1. Sam. 2:12–17, 22–25, 34, 35; 4:17, 18)
20 Sedaj pa razmislimo o tem, kako Bog ravna s svojimi angelskimi sinovi. Prerok Mihaj je imel osupljivo videnje, v katerem je videl Jehova in angele, ki so se zbrali pred njim. Jehova jih je vprašal, kateri od njih bi lahko preslepil hudobnega izraelskega kralja Ahaba, tako da bi bil ta ob prestol. Jehova je prisluhnil predlogom svojih duhovnih sinov. Nato se je eden od njih javil, da ga bo on zavedel. Jehova ga je vprašal, kako bo to naredil. Zadovoljen z njegovim odgovorom ga je poslal, naj to stori. (1. kra. 22:19–23) Če se zopet vrnemo k ljudem, ali se ne bi družinski člani iz te pripovedi lahko nekaj naučili? Krščanski mož in oče ravna modro, če pretehta zamisli in predloge svoje žene in otrok. Žena in otroci, ki so izrazili svoje mnenje in povedali, kaj jim je ljubše, pa naj bi imeli v mislih, da se bodo morda morali podrediti in upoštevati odločitev tistega, ki je po Svetem pismu za to pooblaščen.
21. Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?
21 Jehovu smo zares hvaležni, da nas tako ljubeče in modro uči razumnosti! (Ps. 119:99) V naslednjem članku pa bomo pregledali, kako vse to, kar smo danes spoznali, lahko prispeva k srečnemu zakonu.
[Podčrtni opombi]
^ odst. 2 Beseda »razumnost«, ki jo je apostol Pavel tukaj uporabil, je prevod grškega izraza, ki ga je težko prevesti z eno samo besedo. V nekem priročniku glede tega izraza piše: »Vsebuje misel o tem, da se je kdo pripravljen odpovedati svojim osebnim pravicam, upoštevati druge in z njimi ravnati obzirno.« Ta grška beseda torej zajema misel o tem, da znamo popuščati in da smo razumni, da ne vztrajamo pri črki zakona oziroma ne zahtevamo svojih pravic. V tem članku smo jo prevajali s »podrejati se«, »znati popuščati«, »prilagajati se« in »dajati prednost drugim«.
^ odst. 13 Glej članek »‚Če te kdo prisili, da greš z njim‘«, v Stražnem stolpu, 15. februar 2005, strani 23–26.
Kako bi odgovoril?
• Kaj dobrega lahko dosežemo s tem, da se znamo podrejati, se prilagajati drugim in jim dajati prednost?
• Kako lahko starešine kažejo, da znajo popuščati, se prilagajati drugim in se podrejati?
• Zakaj je to, da smo razumni, pomembno tudi v družini?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 4]
Starešine posnemajo Kristusa, zato so z drugimi prijazni
[Slika na strani 6]
Občinski starešine na sestankih pretehtajo zadeve ob molitvi ter se znajo prilagajati in popuščati, zato so lahko enotni