Oznanjevanje dobre novice visoko v Andih

VSEH 18 nas je ležalo na umazanih tleh. Zobje so nam šklepetali od mraza, ko smo zaviti v spalne vreče poslušali, kako dež v curkih lije po valoviti pločevinasti strehi. Glede na to, v kakšnem stanju je bilo naše majhno zatočišče, smo se spraševali, ali je v njem sploh že kdaj prenočeval kak človek.

Zakaj bi se 18 ljudi pravzaprav odločilo priti sem? Odgovor se skriva v tem, da smo želeli ravnati po Jezusovi zapovedi, naj oznanimo dobro novico »do skrajnega konca zemlje«. (Apd. 1:8; Mat. 24:14) Bili smo na oznanjevalskem potovanju po oddaljenem področju v bolivijskih Andih.

Na poti proti Andom

Prvi izziv je bil sploh priti do tja. Izvedeli smo, da javna prevozna sredstva v takšne odročne kraje ne vozijo po natančno določenem voznem redu. Ko je prispel naš avtobus, smo odkrili, da ni tako velik, kakor smo pričakovali, tako da smo nekateri morali vso pot stati. Vendar smo nazadnje le prišli na cilj.

Namenili smo se obiskati vasi, ki ležijo visoko v bolivijskih Andih. Zato se je naša skupina po končani vožnji z avtobusom, otovorjena s potrebščinami,  pričela v gosjem redu pazljivo vzpenjati po strmih gorskih poteh.

Vasi so bile sicer videti majhne, vendar so bile hiše precej raztresene, tako da smo za obisk vsake vasi porabili veliko ur. Neglede na to, koliko smo prehodili, se nam je vedno zdelo, da je v daljavi še ena hiša. Pogosto smo se izgubili v labirintu vijugastih poti, ki so vodile skozi polja.

»Zakaj niste prišli že prej?«

Neka gospa je bila tako prevzeta, ko je slišala, od kako daleč prihajamo, da nam je ponudila svojo kuhinjo in drva, da smo si lahko pripravili kosilo. Ko je neki moški izvedel, kaj Biblija uči o stanju mrtvih, nas je vprašal: »Zakaj niste prišli že prej?« Za resnico se je tako zelo zanimal, da nas je, ko smo odšli iz vasi, nekaj časa spremljal in nam po poti zastavljal dodatna vprašanja. Neki drug moški ni še nikoli slišal za Jehovove priče in se je zelo zanimal za naše publikacije. Za obisk se nam je močno zahvaljeval in nam dal ključ od lope, da smo lahko v njej prespali.

Neke noči je bilo zunaj tako temno, da smo nevede postavili svoje šotore na velikanskem mravljišču, domovanju velikih črnih mravelj. Nemudoma so nam pokazale svoje neodobravanje in nas pričele gristi. Toda bili smo preveč utrujeni, da bi se umaknili, in kar odleglo nam je, ko se kmalu niso več menile za nas.

Ko smo tako ležali na tleh, so nas sprva boleli hrbet in rebra, vendar smo se neudobnemu ležišču počasi privadili. Zjutraj pa smo na bolečine v hipu pozabili, ko smo pred seboj uzrli nedotaknjene doline, iz katerih so se proti nebu lenobno dvigali  oblaki, medtem ko so se v daljavi bleščali čudoviti s snegom prekriti vrhovi gora. Tišino je motilo le žuborenje potoka in petje ptic.

Zatem ko smo se umili v potoku, smo pregledali svetopisemski stavek za tisti dan, pozajtrkovali in počasi krenili navkreber proti drugim oddaljenim vasem. Vzpon je bil res vreden truda! Spoznali smo starejšo žensko, ki so ji oči zalile solze, ko je izvedela, da je v Bibliji zapisano Božje ime Jehova. Preplavili so jo močni občutki. Sedaj lahko Boga v svojih molitvah kliče po imenu!

Neki starejši moški je dejal, da se ga je Bog očitno moral spomniti, in pričel peti pesem, ki je govorila o tem, da nas je k njemu privedel angel. Drug moški, ki je bil zaradi bolezni priklenjen na svoj dom, nam je povedal, da se nihče iz njegove vasi ne potrudi, da bi ga obiskal. Bil je osupel, ko je izvedel, da smo prišli vse iz oddaljenega La Paza. Neki drug človek pa je bil močno prevzet nad tem, da Jehovove priče obiskujemo ljudi na njihovih domovih, medtem ko druge religije ne storijo kaj več od tega, kot da ljudi pozivajo s cerkvenimi zvonovi.

Nobena od hiš na tem področju nima električne napeljave, tako da se ljudje odpravijo spat, ko se stemni, in vstanejo ob jutranjem svitu. Da bi torej našli ljudi doma, smo morali pričeti oznanjevati že ob šestih zjutraj. Večina ljudi se namreč kasneje odpravi delat na polje. Pozneje v dnevu so bili nekateri, ki so orali njivo, pripravljeni pustiti delo ob strani in prisluhniti našemu sporočilu iz Božje Besede, s čimer so svojemu volu bržkone omogočili dobrodošel počitek. Mnogi ljudje, ki smo jih našli doma, so razprostrli ovčje kože, da smo se lahko usedli, in zbrali vso družino, da bi nam prisluhnila. Nekateri kmetje so iz hvaležnosti za biblijsko literaturo prispevali velike vreče koruze.

»Niste me pozabili«

Seveda pa ni dovolj ljudi obiskati samo enkrat, če želimo, da bi napredovali v biblijskem znanju. Mnogi so nas rotili, naj jih obiščemo znova, da bi izvedeli še več. Zato smo se v ta predel Bolivije odpravili večkrat.

Na enem od kasnejših obiskov nam je starejša gospa, ki je bila zelo vesela, da smo se vrnili, dejala: »Do vas čutim, kakor da bi bili moji otroci. Niste me pozabili.« Neki moški se nam je zahvalil za delo, ki ga opravljamo, in nas povabil, naj naslednjič prenočimo pri njem. Najbrž pa je bila največja nagrada za naš trud to, da se je neka gospa, s katero smo prišli v stik ob enem naših prejšnjih obiskov, preselila v mesto in sedaj tam oznanjuje dobro novico.

Zadnji dan našega prvega obiska nam je pošel petrolej za kuhalnik in izčrpali smo domala vso zalogo hrane. Nabrali smo dračje, da smo lahko zakurili ogenj, in si pripravili še zadnji obrok ter se odpravili nazaj proti domu. Bili smo kilometre proč od mesta, skozi katero vozi avtobus. Tja smo prispeli, ko se je stemnilo.

Nazaj proti domu

Potovanje proti domu ni minilo brez zapletov, saj se je avtobus pokvaril. Čez čas nam je uspelo dobiti drug prevoz. Strpali smo se na tovornjak, tako da je bil sedaj prepoln ljudi. Med vožnjo smo imeli priložnost oznanjevati sopotnikom, ki jih je zanimalo, zakaj smo na poti. Čeprav so tamkajšnji ljudje po naravi zadržani, so večinoma prijateljski in prijazni.

Po devetih urah vožnje s tovornjakom smo premočeni in prezebli do kosti prispeli domov. Vendar tudi to potovanje proti domu ni bilo zaman. Po poti smo se dogovorili za biblijski pouk z neko gospo, ki živi v mestu.

Oznanjati dobro novico ljudem na takšnih oddaljenih področjih je resnična prednost. Dobro novico smo oznanili v štirih vaseh in brezštevilnih zaselkih. Nismo si mogli kaj, da nam ne bi na misel prišle besede: »Kako lepe so na gorah noge tistega, ki prinaša dobro novico, tistega, ki oznanja mir in razglaša dobro novico o nečem boljšem, tistega, ki oznanja rešitev.« (Iza. 52:7, NW; Rim. 10:15)

[Slika na strani 17]

Pred odhodom na oznanjevalsko potovanje