Odločno zavrnimo »prazne reči«
Odločno zavrnimo »prazne reči«
»Kdor [. . .] pohaja za praznimi rečmi, je brezumen.« (PREG. 12:11)
1. Kaj dragocenega morda imamo in kako lahko to najbolje uporabimo?
VSI kristjani imamo v lasti marsikaj dragocenega. Sem denimo spadajo sorazmerno dobro zdravje in moči, prirojene umske sposobnosti in premoženje. Ker ljubimo Jehova, nas veseli, da mu lahko z vsem tem služimo in se tako odzivamo na naslednjo navdihnjeno spodbudo: »Izkazuj čast Jehovu s svojimi dragocenostmi.« (Preg. 3:9, NW)
2. Katero opozorilo pred praznimi rečmi najdemo v Bibliji in kako velja v dobesednem smislu?
2 Vendar Biblija omenja tudi stvari, ki so prazne, ničeve oziroma brez vrednosti, in nas opozarja, naj zanje ne zapravljamo svojega dragocenega časa, moči in sposobnosti. Razmislimo denimo o besedah, ki so napisane v Pregovorih 12:11: »Kdor obdeluje zemljo svojo, se bo sitil s kruhom, kdor pa pohaja za praznimi rečmi, je brezumen.« Že na prvi pogled opazimo, da lahko ta pregovor vzamemo dobesedno. Če kdo svoj čas in moči namenja temu, da s pridnim delom vzdržuje svojo družino, je precej verjetno, da bo njegova družina uživala sorazmerno finančno varnost. (1. Tim. 5:8) Če pa čas in moči zapravlja za prazne reči, s tem kaže, da »je brezumen«, da mu manjka dobre presoje in dobre motivacije. Takšen človek se bo zelo verjetno znašel v stiski.
3. Kako se biblijsko svarilo pred praznimi rečmi nanaša na naše čaščenje?
3 Kako pa lahko načelo, ki ga najdemo v tem pregovoru, uporabimo v zvezi z našim čaščenjem? Če ga uporabimo v tej zvezi, lahko sklenemo, da kristjan, ki zvesto in marljivo služi Jehovu, uživa resnično varnost. Prepričan je lahko, da ga bo Bog že danes blagoslavljal, ima pa tudi trdno upanje na prihodnost. (Mat. 6:33; 1. Tim. 4:10) Nasprotno pa je kristjan, ki dopušča, da ga odvračajo prazne reči, v nevarnosti, da bo porušil svoj odnos z Jehovom in izgubil vsako upanje na večno življenje. Kaj lahko storimo, da se nam to ne bi zgodilo? Sprevideti moramo, katere reči v našem življenju so »prazne« oziroma ničeve, in biti trdno odločeni, da z njimi nočemo imeti nobenega opravka. (Beri Titu 2:11, 12.)
4. Kaj so splošno gledano prazne reči?
4 Kaj so torej prazne oziroma ničeve reči? Na splošno gledano je to lahko vse, kar nas odvrača od tega, da bi služili Jehovu iz vse duše. Sem lahko denimo spadajo različne oblike sprostitve. Seveda je sprostitev koristna. Toda če bi ji namenili preveč časa, tako da bi bile okrnjene dejavnosti, ki so povezane z našim čaščenjem, bi postala »prazna«, saj bi škodljivo vplivala na naše duhovno zdravje. (Prop. 2:24; 4:6) Zato je kristjan, ki želi ostati uravnovešen, pozoren na to, kako rabi svoj dragoceni čas. (Beri Kološanom 4:5.) Vendar obstajajo tudi druge prazne reči, ki so mnogo bolj nevarne od sprostitve. Ena izmed njih so krivi bogovi.
Zavrnimo ničeve bogove
5. Na kaj se v Bibliji pogosto nanaša beseda »prazen« oziroma »ničev«?
5 Zanimivo je, da se beseda »prazen« oziroma »ničev« v Bibliji večinoma nanaša na krive bogove. Jehova je Izraelcem denimo zapovedal: »Ne delajte si malikov [ničevih bogov, NW], tudi si ne postavljajte rezanih podob ali kipov in ne poslikanih kamenov v deželi svoji, da bi pred njimi molili.« (3. Mojz. 26:1) Kralj David je napisal: »Velik je GOSPOD in velike hvale vreden, strašen je on nad vse bogove. Zakaj vsi bogovi ljudstev so ničevi maliki, GOSPOD pa je naredil nebesa.« (1. let. 16:25, 26)
6. Zakaj so krivi bogovi ničevi oziroma brez vrednosti?
6 Kakor je nakazal David, lahko povsod okoli sebe vidimo dokaze o Jehovovi veličini. (Ps. 139:14; 148:1–10) Kakšno prednost so imeli Izraelci, da je Jehova z njimi sklenil zavezo! In kako nespametno je bilo, da so se odvrnili od njega in se pričeli klanjati kipom! V dneh stiske so se krivi bogovi zares izkazali za ničeve oziroma brez vrednosti, saj niso mogli rešiti niti sebe, kaj šele tiste, ki so jih častili! (Sodn. 10:14, 15; Iza. 46:5–7)
7., 8. Kako lahko »Bogastvo« postane komu bog?
7 V mnogih deželah se še danes klanjajo podobam, ki so plod človeških rok, in ti bogovi so prav tako nemočni, kakor so bili nekdaj. (1. Jan. 5:21) Toda Biblija opozarja, da lahko ljudem postanejo bogovi tudi druge reči. Razmislimo denimo o naslednjih Jezusovih besedah: »Nihče ne more sužnjevati dvema gospodarjema: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in bo drugega zaničeval. Ne morete sužnjevati Bogu in Bogastvu.« (Mat. 6:24)
8 Kako lahko »Bogastvo« postane komu bog? No, zamislimo si denimo, kaj so lahko v staroveškem Izraelu storili s kamnom, ki so ga našli na polju. Lahko so ga koristno uporabili pri gradnji hiše ali zidu. Lahko pa so iz njega naredili kip ali poslikan kamen za čaščenje, zaradi česar je za Jehovovo ljudstvo postal kamen spotike. (3. Mojz. 26:1) Podobno velja za denar. Je koristen, saj ga potrebujemo za preživetje, dobro pa ga lahko uporabimo tudi v Jehovovi službi. (Prop. 7:12; Luk. 16:9) Toda če bi služenju denarja namenjali večjo pozornost kakor krščanski službi, bi to pravzaprav pomenilo, da nam je denar postal bog. (Beri 1. Timoteju 6:9, 10.) Ker je ljudem v tem svetu finančni uspeh tako zelo pomemben, moramo resnično paziti, da glede tega ohranimo uravnovešen pogled. (1. Tim. 6:17–19)
9., 10. a) Kako kristjani gledamo na izobrazbo? b) Katere nevarnosti se skrivajo v visokošolskem izobraževanju?
9 Nadaljnji primer tega, kako lahko nekaj koristnega postane prazna stvar, je svetna izobrazba. Seveda si želimo, da bi bili naši otroci dobro izobraženi, saj se bodo tako lažje preživljali. Še pomembnejše pa je, da kristjanu njegova dobra izobrazba omogoča, da lažje razume Biblijo, se zna bolje lotiti problema in hitreje pride do modre odločitve. Poleg tega mu je lažje poučevati biblijske resnice jasno in prepričljivo. Za to, da bi si človek pridobil dobro izobrazbo, je resda potreben čas, vendar je ta čas dobro uporabljen.
10 Kako pa je z visokošolsko izobrazbo? Danes prevladuje mnenje, da je ta bistvena za posameznikov uspeh. Vendar so mnogim mladim pri takšnem izobraževanju napolnili um z modrostjo tega sveta, ki je nanje slabo vplivala. Visokošolsko izobraževanje mlademu človeku ukrade dragocena leta, ki bi jih lahko najbolje uporabil v Jehovovi službi. (Prop. 12:1) Morda niti ni tako presenetljivo, da v deželah, kjer se na visokih šolah izobražuje veliko mladih, ni bilo še nikoli doslej tako malo ljudi, ki verjamejo v Boga. Kristjani ne pričakujemo, da nam bo varnost zagotovilo visokošolsko izobraževanje, ki ga ponuja ta svet, ampak iščemo varnost pri Jehovu. (Preg. 3:5)
Ne dopustimo, da bi naš bog postale mesene želje
11., 12. Zakaj je Pavel rekel, da je nekaterim postal »bog [. . .] trebuh«?
11 Apostol Pavel je v pismu Filipljanom opozoril, da lahko človeku postane bog še nekaj drugega. O nekaterih nekdanjih sočastilcih je rekel: »So namreč mnogi (večkrat sem jih že omenil, zdaj pa jih omenjam tudi v solzah), ki živijo kot sovražniki Kristusovega mučilnega kola. Njihov konec je pokončanje, njihov bog je trebuh [. . .] in z mislimi so pri stvareh, ki so na zemlji.« (Fil. 3:18, 19) Kako lahko nekomu postane bog njegov želodec oziroma trebuh?
12 Vse kaže, da je tem nekdanjim sovernikom apostola Pavla postalo pomembnejše zadovoljevati mesene želje, kakor pa skupaj z njim služiti Jehovu. Nekateri so morda toliko jedli ali pili, da je to veljalo že za požrešnost oziroma pijanstvo. (Preg. 23:20, 21; primerjaj 5. Mojzesova 21:18–21.) Drugi so se morda odločili kar najbolj izkoristiti to, kar je ponujal svet prvega stoletja, zato se niso več mogli toliko posvečati služenju Jehovu. Nikoli si ne dovolimo, da bi se zaradi želje po tako imenovanem lepem življenju upočasnili in Jehovu ne bi več služili iz vse duše! (Kol. 3:23, 24)
13. a) Kaj je lakomnost in kaj je zanjo rekel Pavel? b) Kako se je lahko obvarujemo?
13 Pavel pa je omenil krivo čaščenje še v zvezi z nečim drugim. Napisal je: »Zatrite nagnjenja, ki se kažejo v vaših zemeljskih telesih: nečistovanje, nečistost, spolno poželenje, škodljive želje in lakomnost, ki je malikovanje.« (Kol. 3:5) Lakomnost je močna želja po nečem, česar nimamo. To bi bile lahko gmotne reči, lahko pa tudi neprimerne spolne želje. (2. Mojz. 20:17) Ali človeka ne strezni misel, da gojiti takšne želje pravzaprav pomeni malikovati, častiti krivega boga? Jezus je z živopisno primerjavo pokazal, da je zelo pomembno takšne želje za vsako ceno zatirati. (Beri Marko 9:47; 1. Jan. 2:16)
Varujmo se praznega govorjenja
14., 15. a) Zaradi katere ničeve reči so se spotaknili mnogi v Jeremijevih dneh? b) Zakaj so bile Mojzesove besede dragocene?
14 K praznim oziroma ničevim rečem lahko spada tudi govorjenje. Jehova je denimo Jeremiju rekel: »Lažnivo prorokujejo tisti proroki v mojem imenu; nisem jih poslal, ne zapovedal jim, še ogovoril jih nisem: sami vam prorokujejo z lažnivo prikaznijo in vedeževanjem in ničnostjo [ničevostjo, NW] in z zvijačo svojega srca.« (Jer. 14:14, poudarili mi.) Ti lažni preroki so trdili, da govorijo v Jehovovem imenu, v resnici pa so širili lastne zamisli, to, kar jim je narekovala lastna pamet. Zato so bile njihove besede »ničevost«, bile so prazne, brez vrednosti in so za druge pomenile resnično duhovno nevarnost. Mnoge, ki so poslušali takšno ničevo oziroma prazno govorjenje, je leta 607 pr. n. št. doletela prezgodnja smrt ob napadu babilonske vojske.
15 Nasprotno pa je Mojzes rekel Izraelcem tole: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes izpričujem [. . .]. Zakaj to ni prazna beseda za vas, marveč to je vaše življenje, in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v zemlji, v katero greste čez Jordan, da jo posedete.« (5. Mojz. 32:46, 47) Da, to, kar je govoril Mojzes, je bilo navdihnjeno od Boga. Zato so bile njegove besede dragocene, resnično pomembne za dobro naroda. Kdor jih je upošteval, je lahko živel dolgo in v blaginji. Da bi le vselej odločno zavrnili prazno govorjenje in se ravnali po dragocenih besedah, ki temeljijo na resnici!
16. Kako gledamo na izjave znanstvenikov, ki so v nasprotju z Božjo Besedo?
16 Ali se prazno govorjenje sliši tudi danes? Da, se. Nekateri znanstveniki na primer trdijo, da glede na evolucijsko teorijo in nekatera znanstvena odkritja ni nobenega razloga več, da bi verjeli v Boga, in da je vse mogoče pojasniti z naravnimi procesi. Ali naj bi bili zaradi takšnih domišljavih izjav zaskrbljeni? Seveda ne! Človeška modrost je drugačna od Božje. (1. Kor. 2:6, 7) Poleg tega se zavedamo, da je takrat, ko je človeško mišljenje v nasprotju s tem, kar nam je razkril Bog, vedno človek tisti, ki je v zmoti. (Beri Rimljanom 3:4.) Čeprav je znanost na določenih področjih napredovala, pa o človeški modrosti še vedno velja to, kar piše v Bibliji: »Modrost tega sveta je namreč pri Bogu neumnost.« Človeško umovanje je v primerjavi z neizmerno Božjo modrostjo prazno. (1. Kor. 3:18–20)
17. Kako bi morali gledati na to, kar govorijo voditelji tako imenovanega krščanstva in odpadniki?
17 Prazno oziroma ničevo govorjenje pa je slišati tudi iz ust verskih voditeljev tako imenovanega krščanstva. Pravijo, da govorijo v Božjem imenu, toda večina tega, kar povedo, ne temelji na Svetem pismu in je takorekoč brez vrednosti. Podobno je z odpadniki, ki pravijo, da imajo več modrosti od postavljenega »zvestega in preudarnega sužnja«. (Mat. 24:45–47) Vendar je to, kar pride iz njihovih ust, plod njihovega lastnega umovanja, zato njihovo govorjenje nikomur ne koristi, tistim, ki jim morda prisluhnejo, lahko kvečjemu postane kamen spotike. (Luk. 17:1, 2) Kaj lahko storimo, da nas takšno govorjenje ne bi zapeljalo?
Kako lahko prazno govorjenje zavrnemo
18. Kako nam lahko koristi nasvet iz 1. Janezovega 4:1?
18 Glede tega, kako se lahko obvarujemo praznega govorjenja, je dobro svetoval ostareli apostol Janez. (Beri 1. Janezovo 4:1.) V skladu z njegovim nasvetom ljudi na oznanjevanju vedno znova spodbujamo, naj to, o čemer so bili poučeni, preverijo, ali je v soglasju z Biblijo. To načelo pa velja tudi za nas. Če nam pride na uho kaj, kar prikaže resnico v slabi luči ali blati občino, starešine ali kogar koli drugega od naših bratov in sester, ne verjamemo kar na besedo. Raje se vprašamo: »Ali tisti, ki drugim pripoveduje to zgodbo, ravna v skladu s tem, kar pravi Biblija? Ali so takšne zgodbe oziroma izjave v prid Jehovovemu namenu? Ali prispevajo k miru v občini?« Če tisto, kar slišimo, bratov in sester ne krepi, temveč deluje razdiralno, je prazno oziroma ničevo. (2. Kor. 13:10, 11)
19. Kako lahko starešine pazijo na to, da njihovo govorjenje ne bi bilo prazno, ničevo?
19 V zvezi s praznim govorjenjem pa se lahko nekaj pomembnega naučijo tudi starešine. Kadar morajo komu svetovati, se zavedajo svojih omejitev, zato si ne drznejo svetovati zgolj iz lastne pameti. Vedno morajo opozarjati na to, kar piše v Bibliji. Apostol Pavel je izrekel tehtno pravilo, namreč: »Ne pojdite dlje od tega, kar je pisano.« (1. Kor. 4:6) Zato ne gredo preko tega, kar piše v Bibliji. In v skladu s tem načelom ne gredo preko nasvetov, ki so napisani v publikacijah zvestega in preudarnega sužnja in temeljijo na Bibliji.
20. Kaj nam lahko pomaga odločno zavrniti prazne reči?
20 Prazne reči so zelo škodljive, pa naj gre za »bogove«, govorjenje ali kaj drugega. Zato vztrajno molimo k Jehovu, da bi nam vse takšne reči pomagal prepoznati in jih odločno zavrniti. Kadar tako ravnamo, pravzaprav prosimo kakor psalmist, ki je dejal: »Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti [ničvrednih stvari, NW], in na potih svojih me oživi!« (Ps. 119:37) V naslednjem članku bomo še podrobneje razpravljali o tem, zakaj je dobro, da poslušamo Jehovove smernice.
Ali lahko pojasniš?
• Kaj so »prazne reči« na splošno, ki naj bi jih odločno zavračali?
• Kako lahko preprečimo, da bi denar postal naš bog?
• Kako lahko mesene želje postanejo naš malik?
• Kako lahko zavrnemo prazno govorjenje?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 3]
Izraelcem je bilo svetovano, naj »obdeluje[jo] zemljo« in se ne ženejo za praznimi rečmi
[Slika na strani 5]
Nikoli ne dovolimo, da bi se zaradi želje po gmotnih rečeh upočasnili v Jehovovi službi
[Slika na strani 6]
To, kar povedo starešine, je lahko zelo dragoceno