Poudarki Janezovega evangelija
Jehovova beseda je živa
Poudarki Janezovega evangelija
JANEZ, »učenec, ki ga je Jezus ljubil,« je zadnji, ki je napisal navdihnjeno pripoved o Kristusovem življenju in službi. (Jan. 21:20) V tem evangeliju, ki je bil dokončan približno leta 98 n. št., je pisec ponovil le malo tega, kar je bilo napisano v prejšnjih treh evangelijih.
Apostol Janez je napisal to knjigo z jasnim ciljem v mislih. Dejal je: »Ta [Jezusova dejanja] pa so bila napisana, da bi vi verjeli, da je Jezus res Kristus, Božji Sin, in da bi, ker verujete, v njegovem imenu imeli življenje.« (Jan. 20:31) Sporočilo tega evangelija je za nas resnično dragoceno. (Heb. 4:12)
»GLEJ, BOŽJE JAGNJE«
Ko Janez Krstnik zagleda Jezusa, prepričano vzklikne: »Glej, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!« (Jan. 1:29) Jezus potuje skozi Samarijo, Galilejo, Judejo in področje vzhodno od Jordana ter oznanjuje, poučuje in dela velike čudeže, zato mnogi začnejo verovati vanj. (Jan. 10:41, 42)
Eden najbolj izrednih Jezusovih čudežev je Lazarjevo vstajenje. Mnogi izmed tistih, ki vidijo, da je človek, ki je bil štiri dni mrtev, oživel, pričnejo verovati v Jezusa. Višji duhovniki in farizeji pa se dogovorijo, da ga bodo umorili. Zato Jezus odide odtod »v pokrajino blizu pustinje, v mesto Efraim«. (Jan. 11:53, 54)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:35, 40 – Kateri učenec je poleg Andreja še stal ob Janezu Krstniku? Pisec evangelija je Janeza Krstnika vselej imenoval »Janez«, medtem ko sebe ni nikoli omenil z imenom. Glede na to je bil neimenovani učenec očitno sam evangelijski pisec, Janez.
2:20 – Kateri tempelj »so gradili šestinštirideset let«? Judje so imeli v mislih Zerubabelov tempelj, ki ga je dal obnoviti judovski kralj Herod. Po besedah zgodovinarja Jožefa Flavija se je obnova pričela v 18. letu Herodovega vladanja oziroma med letoma 18 in 17 pr. n. št. Tempeljsko svetišče in druge glavne dele templja so dokončali v osmih letih. Toda glede na to, da so Judje dejali, da so tempelj gradili 46 let, je delo na tempeljskem kompleksu potekalo še okoli pashe leta 30 n. št. oziroma po njej.
5:14 – Ali človek zboli zato, ker je grešil? Ni nujno. Moški, ki je bil bolan 38 let, nato pa ga je Jezus pozdravil, je trpel zaradi podedovane nepopolnosti. (Jan. 5:1–9) Jezus mu je hotel reči, da mora sedaj, ko mu je bilo izkazano usmiljenje, stopiti na pot rešitve in nič več namerno grešiti, sicer ga čaka nekaj veliko hujšega od bolezni. Postal bi namreč lahko kriv neodpustljivega greha in si tako zaslužil smrt brez upanja na vstajenje. (Mat. 12:31, 32; Luk. 12:10; Heb. 10:26, 27)
5:24, 25 – Kateri ljudje pridejo »iz smrti v življenje«? Jezus je govoril o tistih, ki so bili nekdaj duhovno mrtvi, vendar so potem, ko so slišali njegove besede, pričeli verovati vanj in opustili grešno ravnanje. »Iz smrti v življenje« pridejo v tem smislu, da niso več obsojeni na smrt, temveč imajo zaradi svoje vere v Boga upanje na večno življenje. (1. Pet. 4:3–6)
5:26; 6:53 – Kaj pomeni imeti »v sebi življenje«? Za Jezusa Kristusa to pomeni, da je od Boga prejel posebni sposobnosti: da ljudem omogoči priti v dober položaj pred Jehovom in da podeli drugim življenje s tem, da jih obudi od mrtvih. Za Jezusove sledilce pa imeti »v sebi življenje« pomeni zaživeti pravo življenje v polnem pomenu besede. Maziljeni kristjani prejmejo pravo življenje, ko so obujeni v nebesa. Zvesti kristjani z zemeljskim upanjem pa ga bodo dobili po zadnji preizkušnji takoj po koncu Kristusove tisočletne vladavine. (1. Kor. 15:52, 53; Raz. 20:5, 7–10)
6:64 – Ali je Jezus že takrat, ko je Juda Iškarijota izbral za svojega učenca, vedel, da ga bo ta izdal? Očitno ne. Toda po nekem dogodku leta 32 n. št. je svojim apostolom rekel: »Eden od vas je obrekovalec.« Verjetno je takrat v Judu Iškarijotu opazil »začetek« slabega. (Jan. 6:66–71)
Pouk za nas:
2:4. Jezus je Mariji posredno povedal, da mora odslej kot krščeni maziljeni Božji Sin poslušati svojega nebeškega Očeta. Čeprav je šele pričel služiti, se je povsem zavedal ure oziroma časa, ki je bil določen za njegovo delo ter njegovo žrtveno smrt. V njegovo službo Bogu se ni smel vpletati nihče – niti najožji družinski član, kot je bila Marija. Tudi mi bi morali biti tako odločni, ko gre za naše služenje Bogu Jehovu.
3:1–9. Iz ravnanja Nikodema, enega judovskih voditeljev, se lahko naučimo dvoje. Prvič, Nikodem je priznal, da je na videz nepomembni tesarjev sin od Boga poslani učitelj, s čimer je pokazal ponižnost, uvid in to, da se zaveda svojih duhovnih potreb. Današnji pravi kristjani morajo prav tako biti ponižni. Drugič, Nikodem ni zbral poguma, da bi v času Jezusovega služenja na zemlji postal njegov učenec. Morda ga je pri tem oviral strah pred ljudmi, želja, da ohrani svoj položaj v sanhedrinu, ali ljubezen do bogastva. Iz tega se lahko naučimo nekaj dragocenega: Ne dovolimo, da zaradi česa takšnega ne bi zmogli vzeti »svojega mučilnega kola in hodi[ti] za« Jezusom. (Luk. 9:23)
4:23, 24. Da bi bilo naše čaščenje lahko sprejemljivo Bogu, mora biti v skladu z resnico, razodeto na straneh Biblije, in voditi ga mora sveti duh.
6:27. To, da delamo za »jed, ki ostane za večno življenje,« pomeni, da si vztrajno prizadevamo zadovoljevati svoje duhovne potrebe. To nas osrečuje. (Mat. 5:3)
6:44. Jehova osebno skrbi za nas. K svojemu Sinu nas je pritegnil tako, da je poskrbel, da smo prišli v stik s kom od oznanjevalcev dobre novice, poleg tega pa nam je po svojem svetem duhu pomagal in nam še pomaga doumeti biblijske resnice in v skladu z njimi tudi živeti.
11:33–36. Kazanje čustev ni znamenje šibkosti.
‚ŠE NAPREJ HODIMO ZA NJIM‘
Pred pasho leta 33 n. št. se Jezus vrne v Betanijo. Devetega nisana prijaha v Jeruzalem na osličku. Desetega nisana spet pride v tempelj. Ko moli k Očetu, naj oslavi svoje ime, se zasliši glas iz nebes, ki reče: »Oslavil sem ga in ga bom spet oslavil.« (Jan. 12:28)
Jezus med pashalno večerjo da svojim sledilcem še zadnje napotke in moli zanje. Po aretaciji, sojenju in po tem, ko ga pribijejo na kol, je obujen.
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
14:2 – Kako je Jezus v nebesih »pripravi[l] prostor« za svoje zveste sledilce? K temu je spadalo, da je prišel pred Boga in mu predstavil vrednost svoje krvi. Tako je namreč postala pravnomočna nova zaveza. K pripravi pa je spadalo tudi to, da je bil ustoličen za kralja, saj se je potem lahko pričelo vstajenje njegovih maziljenih sledilcev v nebeško življenje. (1. Tes. 4:14–17; Heb. 9:12, 24–28; 1. Pet. 1:19; Raz. 11:15)
19:11 – Ali je Jezus takrat, ko je govoril Pilatu o človeku, ki ga je izročil njemu v roke, mislil na Juda Iškarijota? Najverjetneje ni mislil nanj, pa tudi na katerega drugega posameznika ne, temveč na vse, ki so grešili, s tem da so si nakopali krivdo za njegovo usmrtitev. Sem so spadali Juda, »višji duhovniki in ves sanhedrin«, pa tudi »množice«, ki so jih duhovniki in sanhedrin pregovorili, naj zahtevajo izpustitev Baraba. (Mat. 26:59–65; 27:1, 2, 20–22)
20:17 – Zakaj je Jezus rekel Mariji Magdaleni, naj se ga ne oklepa več? Marija se je Jezusa očitno oklepala zato, ker je mislila, da se bo kar takoj vzdignil v nebesa in ga ne bo nikoli več videla. Toda Jezus ji je s temi besedami in z naročilom, naj odide k učencem in jim sporoči, da je vstal, zagotovil, da še ne odhaja.
Pouk za nas:
12:36. Če hočemo postati »sinovi luči« oziroma nosilci luči, si moramo pridobiti točno spoznanje iz Božje Besede, Biblije. Nato pa moramo to spoznanje uporabiti, saj bomo le tako lahko druge pritegnili iz duhovne teme k Božji svetlobi.
14:6. Božjega odobravanja ne moremo dobiti drugače kakor po Jezusu Kristusu. Z Jehovom se namreč lahko zbližamo samo, če verujemo v Jezusa in ga posnemamo. (1. Pet. 2:21)
14:15, 21, 23, 24; 15:10. Če ubogamo Božje zapovedi, lahko ostajamo v Božji ljubezni in ljubezni njegovega Sina. (1. Jan. 5:3)
14:26; 16:13. Jehova nas po svojem svetem duhu uči in spominja. Po njem nam tudi razkriva resnice. Tako nam lahko sveti duh pomaga, da rastemo v znanju, modrosti, uvidu, zdravi presoji in premišljenosti. Zato bi morali vztrajno moliti in določno prositi za tega duha. (Luk. 11:5–13)
21:15, 19. Jezus je vprašal Petra, ali ga ljubi bolj kakor »te«, torej ribe, ki so bile pred njima. Tako je poudaril, da se bo Peter moral odločiti med tem, da služi Bogu polnočasno, in tem, da še naprej opravlja svoj ribiški poklic. Naj nas premišljevanje o evangelijskih pripovedih okrepi v odločenosti, da bomo Jezusa ljubili bolj kakor kar koli drugega, kar bi nas privlačilo. Da, iz vsega srca vztrajno hodimo za njim!
[Slika na strani 31]
Kaj se lahko naučimo iz Nikodemovega ravnanja?