Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

V domu ostarelih, in ne v domu osamelih

V domu ostarelih, in ne v domu osamelih

V domu ostarelih, in ne v domu osamelih

APOSTOL Pavel je sokristjane spodbujal: »Delajmo dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri.« (Gal. 6:10) Danes še vedno ravnamo po tem navdihnjenem navodilu, zato razmišljamo, kako vse bi lahko delali dobro sovernikom. Med tistimi, ki potrebujejo in si zaslužijo ljubečo skrb krščanske občine, so naši dragi ostareli bratje in sestre, ki živijo v domovih za ostarele.

V nekaterih deželah je navada, da družine skrbijo za ostarele starše kar doma. Drugod pa mnogi ostareli prebivajo v domovih za ostarele, kjer zanje poskrbi osebje. Kako je v teh domovih z našimi ostarelimi sokristjani? S katerimi težavami se srečujejo? Kaj jim lahko pomaga, da se s svojimi razmerami uspešno spoprimejo, če nimajo podpore družinskih članov? Kako jim lahko stoji ob strani krščanska občina? In kaj dobrega lahko dosežemo s tem, da jih redno obiskujemo?

Težave, ki jih prinaša bivanje v domu za ostarele

Ko se ostareli kristjani preselijo v dom za ostarele, lahko začnejo pripadati občini, ki je ne poznajo. Zato se krajevni Priče morda ne spomnijo, da bi jih obiskovali tako pogosto. Poleg tega so naši bratje in sestre v domu verjetno obkroženi z ljudmi drugih veroizpovedi. Zato se lahko znajdejo v neprijetnih okoliščinah.

V marsikaterem domu za ostarele so denimo organizirani verski obredi. Neki negovalec je opazil: »Nekaj ostarelih Prič, ki se ne morejo jasno izražati, so na invalidskem vozičku odpeljali v prostor, kjer je bil cerkveni obred, ne da bi jih vprašali, ali si to sploh želijo.« Poleg tega skuša osebje doma popestriti življenje svojih oskrbovancev s praznovanjem rojstnih dni, božiča ali velike noči. Včasih v domovih tudi pripravijo hrano, ki je Priče zaradi svoje vesti ne uživajo. (Apd. 15:29) Če bomo ostarele brate in sestre redno obiskovali, jim bomo lahko pomagali, da se bodo s takšnimi izzivi uspešno spoprijemali.

Podpora občine

Zgodnji kristjani so se jasno zavedali, da morajo skrbeti za starejše, ki niso imeli družine, ki bi poskrbela zanje. (1. Tim. 5:9) Podobno so tudi današnji nadzorniki zelo pozorni na to, da ne pozabijo na kristjane, ki živijo v domu za ostarele na njihovem področju. * Robert, ki je starešina, pravi: »Dobro bi bilo, da bi krščanski nadzorniki ostarele osebno obiskali, zato da bi videli, v kakšnih okoliščinah živijo, in z njimi molili. Občina lahko stori marsikaj, da poskrbi za njihove potrebe.« Če si redno jemljemo čas za to, da obiskujemo ostarele, s tem kažemo, da se zavedamo, kako zelo je v Jehovovih očeh pomembno skrbeti za tiste, ki to potrebujejo. (Jak. 1:27)

Kadar bratje in sestre v domu za ostarele potrebujejo praktično pomoč, so jim jo krajevni starešine takoj pripravljeni priskrbeti. Glede tega, kakšna pomoč je lahko potrebna, Robert pravi: »Ostarele brate in sestre bi morali spodbujati, naj obiskujejo krščanske shode, če to le zmorejo.« Za tiste, ki ne morejo več v kraljestveno dvorano, pa lahko starešine poskrbijo drugače. Jacqueline, ki je sredi 80-ih in ima osteoartritis, posluša shode po telefonu. Takole pravi: »To, da lahko program poslušam v živo, mi veliko pomeni. Ne bi ga hotela zamuditi za nič na svetu!«

Če ostareli kristjan ne more poslušati shodov po telefonu, lahko starešine uredijo, da se program posname. Kdor takšnemu bratu ali sestri prinese posnetek, lahko obisk izkoristi za to, da z njim spregovori o čem spodbudnem. Neki nadzornik pravi: »Če ostarelim bratom in sestram povemo kaj novega v zvezi s člani krajevne občine, imajo občutek, da so še vedno del naše duhovne družine.«

Ohraniti komunikacijo

Razumljivo je, da je za mnoge ostarele preselitev v dom stresno doživetje in da se lahko zaradi tega počutijo nekoliko izgubljeni. Nekateri se zato zaprejo vase. Toda če jih obiščemo že kmalu po njihovi preselitvi in jim zagotovimo, da jim bomo stali ob strani, bomo zelo prispevali k temu, da bodo lahko spet našli svoj notranji mir in veselje. (Preg. 17:22)

Če ostarelim bratom in sestram pričnejo pešati umske sposobnosti, sluh ali kaj drugega, kar ovira komunikacijo, bi lahko kdo sklenil, da jih nima pomena obiskati. Toda če si jih prizadevamo vztrajno obiskovati, ne glede na to, kako težko se je z njimi pogovarjati, kažemo, da v izkazovanju časti sovernikom »prednjači[mo]«. (Rim. 12:10) Če ostareli sokristjan prične izgubljati kratkoročni spomin, ga lahko spodbudimo, naj nam pove kaj iz svoje preteklosti (morda celo iz otroštva) ali pa to, kako je prišel v stik z biblijsko resnico. Kaj lahko storimo, če vidimo, da mu je težko najti prave besede? Pozorno poslušajmo in če je primerno, mu priskočimo na pomoč z besedo ali dvema, ali pa povzemimo, kar nam je povedal, in ga spodbudimo, naj nadaljuje. Če je zmeden ali govori tako, da ga težko razumemo, lahko to, kaj nam je povedal, skušamo razbrati iz tona njegovega glasu.

Če se z njim ne moremo več pogovarjati, lahko komuniciramo drugače. Pionirka Laurence redno obiskuje krščansko sestro Madeleine, ki pri 80-ih ne more več govoriti. Laurence pojasnjuje, kako se z njo sporazumeva: »Madeleine primem za roko in skupaj moliva. Ona pa rahlo stisne mojo roko in v znak hvaležnosti za te dragocene trenutke večkrat pomežikne z očmi.« Za naše ostarele prijatelje je resnično tolažilno, če jih držimo za roko ali pa jih toplo objamemo.

Obiski so zelo pomembni

S tem da naše brate in sestre v domu za ostarele redno obiskujemo, lahko vplivamo tudi na to, kako osebje skrbi zanje. Danièle, ki že kakih 20 let obiskuje sokristjane v domovih za ostarele, opaža: »Če zaposleni v domu opazijo, da kdo redno obiskuje njihovega oskrbovanca, zanj bolje skrbijo.« Robert, ki smo ga že prej omenili, pa pravi: »Osebje doma je bolj pripravljeno prisluhniti nekomu, ki njihovega varovanca redno obiskuje. Do človeka, ki pride na obisk le tu in tam, pa morda niso tako spoštljivi.« Medicinske sestre, ki imajo pogosto opravka z družinami, ki jim je težko ugoditi, zelo cenijo, kadar se jim obiskovalci zahvalijo. In če z zaposlenimi spletemo dober odnos, bodo najbrž bolj pripravljeni spoštovati vrednote in verovanje ostarelega Pričevalca, ki je v njihovi oskrbi.

K dobrim odnosom s člani osebja pa lahko prispevamo tudi tako, da jim ponudimo svojo pomoč pri kakih preprostih opravilih. V nekaterih domovih nenehno primanjkuje usposobljenega osebja, zato ostareli niso deležni tako kvalitetne oskrbe, kot bi je sicer bili. Medicinska sestra Rébecca priporoča: »Obroki so eno samo hitenje. Zato bi bilo dobro prijatelja obiskati v tem času, da bi mu lahko pomagali jesti.« Članov osebja se ne obotavljajmo vprašati, kako jim lahko pomagamo.

Če bomo koga od bratov ali sester v domu za ostarele redno obiskovali, bomo lahko spoznali, kaj potrebuje, in mu z dovoljenjem osebja tudi ustrezno pomagali. Na primer, njegovo sobo bi lahko polepšali s fotografijami njegovih dragih ali z risbami otrok. Lahko bi mu prinesli stvari, za katere vemo, da bi mu prišle prav, denimo toplo jutranjo haljo ali nekaj reči za osebno nego. Ali bi lahko, če je pred domom park, odšli z njim ven na svež zrak? Prej omenjena Laurence pravi: »Madeleine se že vnaprej veseli mojih tedenskih obiskov. Kadar s seboj pripeljem otroke, se ji usta takoj razlezejo v nasmeh in oči ji kar zažarijo!« Če storimo kaj podobnega, lahko oskrbovancu doma ostarelih zelo poživimo dan! (Preg. 3:27)

Obojestranska korist

Redno obiskovanje ostarelega človeka pa lahko tudi preizkusi »pristnost [n]aše ljubezni«. (2. Kor. 8:8) Kako? Morda nam je hudo opazovati, kako naš prijatelj postopoma slabi. Laurence priznava: »Ko sem videla, v kakšnem stanju je Madeleine, me je to sprva tako prizadelo, da sem po vsakem obisku jokala. Toda naučila sem se, da nam lahko goreča molitev pomaga, da premagamo lastne strahove in postanemo bolj spodbudni.« Robert že več let obiskuje sokristjana Larryja, ki ima Parkinsonovo bolezen. Takole pravi: »Bolezen je Larryja tako hudo prizadela, da sedaj ne morem več razumeti niti besedice, ki jo izreče. Toda ko skupaj moliva, lahko še vedno čutim, da je njegova vera močna.«

Kadar obiskujemo ostarele sovernike, ne delamo dobro le njim, temveč koristimo tudi sebi. Ko vidimo, kako so odločeni ohraniti tesen odnos z Jehovom, pa čeprav so obkroženi z ljudmi, ki nimajo istega verskega prepričanja, se učimo, kako pomembno je imeti vero in biti pogumen. Ko vidimo, kako hrepenijo po duhovni hrani, kljub temu da slabo vidijo in slišijo, lahko še bolj doumemo, da človek ne more živeti »samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust«. (Mat. 4:4) Poleg tega nas to, da jih razveselijo že male reči, kot je denimo otrokov nasmeh ali skupni obrok, spominja, naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo. Ker so jim duhovne vrednote tako zelo pri srcu, tudi mi lažje določimo, kaj bi moralo imeti v našem življenju prednost.

Prav zares, kadar podpiramo ostarele, ima od tega korist vsa občina. Kako? Ker so telesno oslabeli člani bolj odvisni od srčne naklonjenosti bratovščine, ima občina priložnost rasti v izkazovanju sočutja. Zato bi morali na skrb za ostarele, tudi če ta traja dlje časa, gledati kot na eno od možnosti, da strežemo drugim. (1. Pet. 4:10, 11) Če starešine pri skrbi za ostarele brate in sestre prevzemajo pobudo, pomagajo drugim članom občine doumeti, da tega vidika naše krščanske dejavnosti nikoli ne bi smeli zanemarjati. (Ezek. 34:15, 16) S svojo ljubečo podporo, ki izvira iz srca, lahko ostarelim sokristjanom pokažemo, da nikakor niso »v domu osamelih«!

[Podčrtna opomba]

^ odst. 8 Bilo bi dobro in ljubeče, da bi občinski tajnik takoj, ko izve, da se je neki brat ali sestra iz njegove občine preselil v dom za ostarele na drugem področju, o tem obvestil starešine tamkajšnje občine.

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Če zaposleni v domu opazijo, da kdo redno obiskuje njihovega oskrbovanca, zanj bolje skrbijo.«

[Slika na strani 26]

Če z ostarelim sokristjanom iskreno molimo, mu lahko pomagamo, da spet najde svoj notranji mir

[Slika na strani 26]

Z nežnimi izrazi naklonjenosti bomo ostarele sovernike zelo okrepili